Dr. Stane Granda: Bomo zopet trepetali pred lastno državo?

Varnosti in zdravja ni verjetno nikoli preveč. To pa seveda ne pomeni, da obojega, predvsem pa drugega, ni mogoče zlorabljati. Nikoli ne smemo pozabiti ljudske modrosti, ki pravi, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Še bolj nas mora biti strah dejstva, da je bila nekdanja socialistična Jugoslavija, Slovenija pa je bila v njej v tem pogledu vodilna, obsedena od skrbi za varnost ( v sovraštvu do idejno drugačnih).  UDB-a in njene predhodnice so bile država v državi. Dobro tudi vemo, da je bil najmočnejši oddelek tajne politične policije, kar je Državna varnost vselej bila, služba za spremljanje Rimskokatoliške cerkve, ki je deloval še tudi po osamosvojitvi. Verjetno tudi danes. To je bila edina inštitucija, ki je resno delovala in prevzemala vse večje kompetence na področju bančništva, zunanje trgovine in turizma ter komunikacij, medijev in izobraževanja. Da o sodstvu niti ne govorimo. Dejstvo je, da ni nikoli ovrgla stališč Vrhovnega in ustavnega sodišča: » Po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je bila Udba (uradno imenovana SDV – Služba državne varnosti) kriminalna združba. V sodbi št. Ips 187/98 z dne 23.05.2002 je Vrhovno sodišče RS zapisalo: »Danes je znano, da se je ta služba ukvarjala ne le z obveščevalnimi nalogami, ampak je tudi sama organizirala razne kriminalne aktivnosti, jih načrtno izzivala, pa tudi konstruirala obstoj kaznivih dejanj in odgovornost zanje. V ta namen je tudi falzificirala, fabricirala ali podtikala obremenilne dokaze. Žrtve takšne aktivnosti, praviloma politični nasprotniki ali drugače misleči, v obdobju takratnega režima praviloma niso imele možnosti razkritja konstruktov Udbe in rehabilitacije.« Če se spomnimo ene zadnjih sej komisije Državnega zbora za nadzor varnostnih služb dobimo močan vtis, da jo, pod prikritimi oblikami, še danes obvladuje najmanj duh, če že ne vsakodnevna praksa prednice. Ni skrivnost, da mnogi dojemajo SOVO in vsaj vodstvo slovenske vojske kot instituciji, v  katerih je verska opredelitev pripadnikov, zlasti RKC,  nezdružljiva s službo. Ni pretirana ocena, da se nekatere strukture države niso nikoli resnično, popolno, predvsem pa intimno, prilagodile poosamosvojitveni demokratizaciji Slovenije. Pa naj bo to na individualni ravni, klasičen primer je Kučan, ali kolektivno: dedinja njegove ZKS. Aktivna vernost je, kot tudi pripadnost strankam sedanje opozicije, za njih še vedno na meji političnega delikta. Če odprete uradne časopise, zlasti pa elektronske medije, med njimi vodi RTVS z radijskim programom na čelu, dobite vtis, da je Slovenija v vojni z domačimi desničarji. Kdo so pripadniki tega utelešenega zla, brezprizivno določa samooklicana levica.

Ne trdimo, da reforme varnostnih dejavnosti niso potrebne. Kljub temu pa nas možnost, da bo varnostna služba dolžna zaznavati kršitev ustavne ureditve in svoje tovrstne ugotovitve sporočati policiji, navdaja s tesnobo in globokim strahom. Ne ker to ne bi bilo  pravilno, ampak, ker varnostna služba nima ustrezne senzibilnosti oziroma so te prepojene z njenim socialističnim obdobjem. To dokazujejo proslave povezanimi z obletnicami VOS-a, OZNE, UDV, podeljevanje uradnih priznanj za službovanje v njej, ko je bila še UDB-a, odnos do njihovih »herojev«… Spomnimo se pripovedi hrvaškega generala, pri katerem je Zdenko Roter po navodilu Milana Kučana iskal obremenilne dokumente zoper Janeza Janšo in mu hkrati zagotavljal, da »njegovi« popolnoma obvladujejo notranjepolitične razmere v Sloveniji. Tudi nedavne želje po proslavljanju 50 letnice TO so to več kot potrdile. Videli smo tudi, da samooklicani osamosvojitelji, ki jih najbolj moti demokratizacija, general in predsednik Zveze veteranov LIPIČ ne izpušča prilike, da ne bi poniževal DEMOS-a in se fotografiral pod simboli totalitarizma, uživajo veliko in nedeljeno podporo sedanje vlade.  Ni potrebna nobena brihtnost za ugotovitev, da so priprave za povečanje kompetenc SOVI popolnoma usklajene z zahtevami Milana Kučana, predsednika vlade in samooklicanih borcev proti nestrpnosti za zatrtje glasne opozicije.

No dvomimo o obstoju notranjih sovražnikov države Slovenije in ljudi, ki jo ogrožajo. Občutimo jih, ker je zaradi njih Slovenija vse dlje od ciljev osamosvojitve. To so tisti, ki so divje olastninili nekdanje državno premoženje, skopali bančno luknjo, sedaj pa z v tujino speljanim kapitalom pod ceno kupujejo tovarne, ki so jih prehodno spravili na kant. To so tisti, ki so obogateli pri gradnji T-6 in nameravajo sedaj dotedanjo prakso preveriti pri drugem tiru in karavanškem predoru. To so tisti, ki so sesuli in okradli slovensko zdravstvo. To so…. Po kapitalski kraji so se lotili še šibke demokracije. To so delali pod plaščem 50 let TO. Hoteli so Republiki Sloveniji vzeti njeno demokratično narave brez katere je nikoli n ne bi bilo.

Vsi zgoraj našteti niso bili nikoli označeni kot tisti, ki  ogrožajo ustavno ureditev. Demokracija za tiste, ki bi jo morali po uradni dolžnosti varovati,  očitno ni vrednota. Dejstvo, da je te pučiste podprl predsednik Državnega zbora Republike Slovenije,  pred ogledalo resnice pa jih je postavil predsednik države Borut Pahor, veliko pove o političnih razmerah v Sloveniji. Vsa alarmna sredstva bi se morala oglasiti!

Ustavno ureditev Slovenije ogrožajo po njihovem Andrej Šiško s skupino mladih, ki jim je divja privatizacija vzela prihodnost in človeka vredno življenje, skupina molivcev na cesti in frančiškan p. dr. Strehovec. Spisek bi radi nekateri podaljšali. Najprej z prvaki opozicije oziroma zaposlenimi pri njenih medijih Kot vse kaže jim bo stranka, ki stoji za vsem tem, v kratkem pridružila še večino delavcev Ministrstva za kulturo!

Sova je ptica noči. Tudi duhovne?

Dr. Stane Granda