Dr. Ivan Štuhec: »Edino kar je uravnovešeno v medijskem prostoru pri nas, je njegova neuravnovešenost«

Včeraj  smo bili deležni zanimivega  pogovornega  večera  v organizaciji Delavske zveze Slovenske demokratske stranke,  ki je pričela s svojim projektom »Delavska zveza prihaja med vas«. V okviru tega projekta  je bil  prvi gost slovenski teolog in filozof dr. Ivan Janez Štuhec.

Sam pogovor in večer z pomenljivim in  tudi vsebinsko bogatim naslovom »Zasluži si vedeti resnico«, je prinesel ne samo iskrive in vsebinsko bogatih  podanih misli temveč tudi resnico o medijski svobodi ter omejevanju taiste v nekih drugih časih, na žalost tudi danes. Danes mnogo huje kot prej, s tem da so oblike pritiska ali omejevanja  medijske svobode velikokrat skrite, dobro zakamuflirane. V nekih drugih časih je bilo  to tako ali tako odvisno od »vseprisotne« revolucionarne oblasti in njih lovk razpredenih in razširjenih vsepovsod, danes preko njene neuravnovešenosti, ki je spodbujana od vsakokratne izvršne oblasti.  Včasih so te izključili iz aktualnega družbenega življenja, danes, v kolikor nisi iz istega »pola« medijskega »vereina« si deležen pritiskov, pa ne samo prikritih, ampak tudi odkritih, ekonomskih, kot je bilo nedavno tega, ko je  Marjan Šarec, prvi minister Vlade,  pozval  podjetja, ki so v državni lasti ali kako drugače povezane z državo, da naj ne oglašujejo v medijih,  ki niso in tudi ne bodo pihali v njihov »medijski« rog resnice.  Del slovenske civilne družbe, ki nikoli ni  klonil pod pritiski, je Slovenska katoliška cerkev. Kot je rekel Milovan Đilas, nekoč v vrhu nekdanje države, kasneje oponent, ob obisku našega gosta, takrat mladeniča, v Beograd kot prestolnica nekdanje državne tvorbe, da katoliška cerkev ima tri prednosti pred pravoslavno cerkvijo  in sicer:

“Poglavarja svoje cerkve imate v tujini, tako da ni možen direktni in dnevni vpliv nanj,

imate neporočene duhovnike, kar pomeni, da se  nad njimi ne more izvajati pritisk preko članov ožje družine ter da imate zelo dobro organizirano katehezo.

Zato se je oblast bala vpliva katoliške cerkve in poskušala vplivati na nanjo na vse možne načine.”

Med drugim je s strani dr. Štuheca  bila podana zanimiva paralela med stanjem medijske krajine leta 2004 in danes, se pravi slabih petnajst let kasneje. V času približevanja in vključevanja  Slovenije v  mednarodne povezave, je bila medijska krajina na videz ali kanček drugačna, bolj pluralna, predvsem zaradi potrebe po  demokratični in medijski pluralni fasadi. Takrat je bil sprejet Zakon o RTV-ju.

Danes je stanje pluralno samo na strani levega političnega in miselnega sklopa, seveda s pomočjo nacionalnih medijev, ki bi naj bili od vseh. To pa problem, ki pripelje do medijske polarizacije, ki pa je roko na srce odraz stalno prisotne težnje po politični polarizaciji.  Tam, kjer ni bilo  nasilno, revolucionarno  spreminjanje družbe, se stanje v medijskem prostoru razvija  v treh smereh kot so: socialdemokratska orientacija, liberalna in krščanskosocialna. Pri nas v Sloveniji pa je pluralno zaseden medijski prostor samo na eni strani, levi , kar pa je daleč od prave medijske in siceršnje pluralnosti družbe nasploh.

Medijski prostor, kvalitetni, mora biti pluralen, tako kot je sama družba. Medijski prostor mora temeljiti na  verodostojnosti, resnicoljubnosti ter na distanci do oblasti, opravljati vlogo psa čuvaja pred tistimi ki zlorabljajo oblast. Pri nas velika večina medijske scene  deluje agitpropovsko. Ista stvar grozi z desne strani, kot nasprotni odgovor, kar pa ni prav. Uravnoteženost mora biti osnovna težnja v samem medijskem prostoru. Posebej bi to moralo veljati za glavni nacionalni medij kar v našem primeru predstavlja RTV. Nikakor se ne sme dogajati kar se dogaja sedaj, to da so vsi direktorji posameznih sklopov, Radio, Televizija in ostale enote,  kjer se imenujejo direktorji, da so vsi iz istega, oblastnega in miselnega pola. Temu smo priča danes  pri nas,  v  tej hiši vsenacionalnega pomena, kjer  imamo  nastavljene le enako misleče direktorje, kar je daleč od normalnega, drznem si reči moralnega.

Svoboda govora je tako temeljna in neodtujljiva pravica državljana  ter zaveza družbe, da to spoštuje in ustvarja pogoje, da se to  izvaja in prakticira v vsakdanjem življenju. Zato je pogovor o tem in na to temo vedno dobrodošel, še posebej ko so prisotne ovire pri izvajanju le tega.

Dr. Ivanu Štuhecu, moralnemu teologu in filozofu, sicer »svežemu« upokojencu, zahvala za delček posredovanih misli in izkušenj, mag. Mojci Inkret pa hvaležni za pripravljenost in drznost pri izvajanju zastavljenega projekta.

Vane K. Tegov