Dr. Andreja Valič Zver: Temna stran meseca II
Pred kratkim sem se vrnila z letne konference in skupščine Platforme evropskega spomina in vesti, ki je letos potekala v albanski prestolnici Tirani. Kot se verjetno mnogi od vas spominjate, smo lanski najpomembnejši dogodek Platforme sodelavci Študijskega centra za narodno spravo gostili v slovenskem Državnem svetu. Ob pozdravnih nagovorih in navzočnosti najvišjih slovenskih predstavnikov (predsednika RS Boruta Pahorja, predsednika Državnega sveta Alojza Kovšce, predsednika SDS in člana častnega odbora Platforme Janeza Janše ter drugih uglednih gostov) je bil dogodek v Ljubljani oplemeniten z mednarodno konferenco Temna stran meseca II: soočenje in refleksija 20 let kasneje. Na ta način smo počastili desetletnico delovanja Študijskega centra za narodno spravo, pa tudi dvajseto obletnico razstave Temna stran meseca in istoimenske publikacije, ki je slovenski javnosti odstirala mnoga do tedaj skrita zločinska početja komunističnih oblasti po drugi svetovni vojni, pa tudi med njo.
Kolegi iz Platforme evropskega spomina in vesti, ki vključuje 62 institucij iz 20 držav, so se pred enim letom ”in situ” seznanili s slovensko situacijo pri soočanju s totalitarno preteklostjo. Poglobljene primerjave z mnogimi državami za nekdanjo železno zaveso pokažejo, da smo Slovenci naredili nekaj korakov v pravo smer, pa tudi, da je naša kondicija na sistemski ravni v zadnjih letih precej opešala. Težko se je seveda meriti s Poljsko, Nemčijo, pa tudi nekaterimi manjšimi državami, kjer so podobne institucije kot je slovenski Študijski center za narodno spravo, podprte ne le finančno, pač pa tudi strokovno in politično. V Nemčiji in na Poljskem se nihče – vsaj javno – ne sprašuje, če je delovanje poljskega Instituta za nacionalni spomin ali nemškega Zveznega arhiva, ki hrani gradivo tajne politične policije Stasi, potrebno. Za razliko od Slovenije so resolucije in druge odločitve nacionalnih ter evropskih oblasti sprejete in upoštevane z dolžnim spoštovanjem do zgodovinskega spomina in vseh stotin milijonov žrtev, ki so trpele v krempljih totalitarnih režimov 20. stoletja.
Še vedno vlada mnogo strahu, levi del politične scene kot v svinčenih časih
Letošnje srečanje v Albaniji je postreglo s spoznanjem zanimive dvojnosti v odnosu do albanske polpretekle zgodovine: po eni strani je država ustanovila kar nekaj institucij, ki se ukvarjajo s posledicami kršenja človekovih pravic v komunizmu, po drugi strani pa ni sprejela nobene zakonodaje, ki bi žrtvam zagotavljala vrnitev nacionaliziranega premoženja in odškodnine za prestano trpljenje. Ljudje se bojijo govoriti, še vedno vlada mnogo strahu. Morda še slabša situacija, kot je v Sloveniji, porečete. A potrebno se je spomniti sedaj že klasičnih nedostojnih potiskanj ”glave v pesek”, kar počne levi del slovenske politike ob poskusih sprejemanja resolucij Evropskega parlamenta iz leta 2009 in leta 2019. Kljub podpori večine evropskih političnih strank, tudi socialistov, je pri nas zadrega in nasprotovanje »leve scene« tolikšno, kot bi se časovni stroj zavrtel nazaj v svinčena povojna leta.
Ob tem grenkem vnovičnem spoznanju je nujno spomniti na vprašanje nadaljnjega razvoja institucije, ki jo vodim od leta 2008. Njen prvi direktor, uveljavljeni raziskovalec dr. Milko Mikola, je Študijski center za narodno spravo ob odhodu v pokoj predal v nadaljnje delovanje v dobri kondiciji. V enajstih letih smo obilno nadgradili dosežke Sektorja za popravo krivic in narodno spravo, ki je od leta 2005 deloval na Ministrstvu za pravosodje v času ministra dr. Lovra Šturma in predsednika vlade Janeza Janše. Številne temeljne in prelomne publikacije na osnovi novo odkritih zgodovinskih virov, znanstveni programi in projekti, okrogle mize in mednarodni dogodki, odlična vključenost v mednarodne mreže, delo z mladimi, medijska prisotnost idr. pričajo o izpolnjevanju temeljnega poslanstva Študijskega centra za narodno spravo: ukvarjati se s kršitvami človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so jih zagrešili totalitarizmi na Slovenskem ter tako prispevati k skladnejšemu civilizacijskemu razvoju slovenskega naroda. Le kdo bi lahko nasprotoval temu?
Novi pritiski in vladni molk
Na mednarodni konferenci Temna stran meseca II je slovenski predsednik Borut Pahor v svojem nagovoru pohvalil prizadevanja Študijskega centra za narodno spravo in mu zaželel uspešno delo še naprej. Enako je storil predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca. Kljub laskavim besedam z najvišjih vrhov slovenske države pa smo v zadnjem času priče novim pritiskom na delovanje Študijskega centra za narodno spravo in njegovo vodstvo. Če si prikličemo v spomin zlovešče napovedi o »direktorici in instituciji, ki so ji šteti dnevi«, objavljene v začetku letošnjega leta v enem od glasil slovenske tranzicijske levice, lahko lažje razumemo zadnja dogajanja. Precej nenavadno je namreč dejstvo, da resorna ministrica dvakrat predlaga imenovanje direktorice, vlada pa na vse to ne reagira po službeni dolžnosti. »Molk organa« bi lahko razumeli kot sprenevedanje, izkazovanje oblastniške moči, težnje po odstranitvi nezaželene osebe ali preprosto napoved konca delovanja institucije, ki utira nove poti in si prizadeva za iskanje resnice o slovenski polpretekli zgodovini.
A sprava ni enkratno dejanje, kot nekateri predlagajo in si želijo, sprava ni zgolj enkratni spominski dogodek z rokami v žepih, pač pa je celovit proces, ki traja. Zato je pozive o »dokončni rešitvi vprašanja« Študijskega centra za narodno spravo, potrebno odločno zavrniti, saj so v osnovi sprti z jasnimi sporočili Evropskega parlamenta in drugih evropskih institucij, pa tudi s temeljnimi demokratizacijskimi procesi v nekdanjih komunističnih državah.
Vir: nova24.tv