Domišljavost diktatorja A. G. Lukašenka: »Če pade Belorusija, bo na vrsti Rusija.«

Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko se je v sredo 9. septembra dopoldne sestal s skupino ruskih novinarjev. Kot to znajo narediti vzhodni dolgotrajno vladajoči »enoglasno« izvoljeni od lastnega naroda, je tudi on sprejel »vladarskem stolu knezov« naklonjene ruske novinarje.

V velikem intervjuju je med drugim povedal, da je današnja Belorusija le odskočna deska. Tarča je Rusija! Njo imajo na muhi, oziroma imajo ves čas prst na sprožilcu. Kot je Lukašenko sam izjavil, do tega dognanja je prišel na podlagi »lastne« poglobljene analize. Prav tako ta »svetovni analitik« meni, da ne smejo spregledati trenutne krize povzročene s strani zunanjih dejavnikov in akterjev. Ti delajo na slabitvi Belorusije. Če Belorusija propade, bo kmalu na vrsti Rusija. 

Lukašenko je celo popolnoma prepričan, da Zahod pravzaprav Rusijo potrebuje, kajti Belorusija je le odskočna deska. Taisti »analitik« pravi, da je Belorusija tam kjer je, med zahodno Evropo in Rusijo, ne da se je prestaviti v Ameriko ali v Zahodno Evropo. Je na takšnem položaju, da je dejansko zaščitnica Rusije pred ostalimi »Zahodnjaki«, ki ji ne želijo nič dobrega. Meni, da je scenarij sesutja Belorusije že zdavnaj napisan in podpisan z »njihove« strani. In, kot meni ter misli na način samodržcev brez stika z realnostjo, ob poveličevanju svoje vloge izjavlja: »Sporazum o uničenju Rusije in posredno Belorusije je že dolgo podpisan, še od takrat, ko je sredi devetdesetih Belorusijo obiskal Clinton. In veste kdo je doslej to preprečil? Jaz!«

To so besede vzhodno evropskega »Napoleona«, ki sliši na ime Aleksander Grigorijevič Lukašenko.

Omeniti je treba, da se ima Lukašenko vedno za edinega politika v svoji državi, ki se lahko pogaja z Rusijo. V zadnjih desetih letih se je beloruska vlada, ki jo je vodil, vse bolj zanašala na tako imenovano več-vektorsko politiko, po kateri je suverena država Republika Belorusija, kljub članstvu in v zavezništvu z Rusijo, skušala vzpostaviti “zelo dobre odnose” z drugimi sosedami, z  EU, ZDA in Kitajsko.

Ni še jasno ali bo zaradi politične krize prišlo do temeljnega premisleka o tej politiki. A treba se je spomniti, da EU kljub kritikam Lukašenka proti njemu ni uvedla osebnih sankcij, da “ne bi avtokrata spravila v Putinove roke” – kot to taktiko opisujejo sami politiki EU. Pravzaprav nima veliko izbire. S sosedami, ki jih je prej omenjal, ima poslabšane odnose. S Poljsko sicer navidezno brez sprememb, a Baltske države, ki so članice EU, so kar same uvedle personalne sankcije za najvišje predstavnike Belorusije, Litva celo za samega Lukašenka. Čas, ki si ga kupuje, z ostrimi izjavami za domačo javnost, pravzaprav strašenjem Belorusov pred »zunanjim« sovražnikom, se mu počasi izteka.

Kot sem v enem od prejšnjih komentarjev omenil, se je že sam odstavil. Le svoje odstopne izjave še ni prebral do konca. Sedaj ureja še zadnje detajle pred odhodom v neslavno zgodovino. Prej je bil junak, danes pa je diktatorski »durak«, torej bedak, ki se mu lastni narod vedno bolj posmehuje, ko ga s kalašnikovko po Minsku srečuje. Po tihem, tako sami zase, tudi nekdanji njegovi pristaši pravijo: »Pojdi Saša!«

Aleksander-Saša Grigorijevič Lukašenko bo, po mnogih »zvezdniških« nastopih in junaških dejanjih, dokončno odšel. Samo piko še naj postavi izza vsega, kar je menda »vse do sedaj dobro naredil« za Beloruse.

Vane T. Costa