Dejansko se je od leta 1992 vzpostavljal stari režim

V uvodu pogovora z moralnim teologom dr. Ivanom Štuhecem sva se ozrla 27 let nazaj, ko smo Slovenci na plebiscitu nadvse jasno izrazili voljo in odločenost, da kot narod zgodovinsko pot nadaljujemo v samostojni in demokratični državi Sloveniji. Po tolikih letih si vsak dan, na vsakem koraku moramo priznati, da Slovenijo obvladuje neformalno omrežje  tako imenovane pete veje oblasti, globoke države ali kar po domače udbomafijsko omrežje.

»Ob tem si moramo znova in znova postavljati vprašanje ali smo pred 27. leti prekinili s totalitarno preteklostjo, ki je bila polna nasilja, a se je »prodajala« s človeškim obrazom in s tem zavajala ljudi. Če držijo  besede nekdanjega ustavnega sodnika in sodnika na evropskem sodišču za človekove pravice Boštjana M. Zupančiča, da naj bi bil vsak peti Slovenec vpleten v udbovske zgodbe, potem je bila lustracija res nemogoča. Če torej ta podatek drži, potem ne čudi, da so te sile po plebiscitu in osamosvojitvi pustile nekaj časa, da se je oblikovala demokratična oblast in pluralna družba. Dejansko in de facto pa se je od leta 1992 vzpostavljal stari režim, ki je za prevzem ključnih vzvodov družbe uporabil demokratična sredstva.« Da ta problem ne prinaša nič dobrega za prihodnji razvoj naše države, je dodal dr. Štuhec, ker so  na praktično vseh ključnih pozicijah te države osebe, ki so del kontinuitete. Delajo vse na tem, da uveljavijo tezo, da gre v Sloveniji za kontinuiteto, da se v Sloveniji ni podrl berlinski zid in da se je procesa slovenskega osamosvajanja pričel že med 2. SV in v času po njej in da je pred 27.leti prišlo do normalnega prehoda iz dobro nastavljenih izhodišč, ki so čakale le primeren trenutek. »V tem se skriva velika prevara in velika laž! Vsi tisti, ki smo živeli v prejšnjem sistemu smo in ki smo sodoživljali plebiscit in osamosvajanje Slovenije vemo, da je resnica drugačna.  Dejstvo je, da so v času osamosvajanja naredili vse, da do tega ne bi prišlo, o čemer priča vrsta dokumentiranih izjav, da «bomo jedli travo, če se osamosvojimo.« Bili so celo pripravljeni na nadaljnje sožitje v bivši državi, četudi ne pod komunističnim patronatom. V bistvu pa so uspeli, najprej s Kučanom, nato Drnovškom in Pahorjem, ki so kot predsedniki države »pokrivali« vso to zgodbo, da jim je praktično na vseh ravneh upravljanja uspelo vzpostaviti enopartijski režim.«

Sogovorniku sem omenil dva stavka, dve misli dveh oseb, izrečenih leta 1990 ob uspešno izpeljanem slovenskem plebiscitu in junija 1991, ko se Slovenija razglasila svojo samostojnost. Prvega je izrekel prvi mož Demosa dr. Jože Pučnik: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo!« Drugega pa takratni predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan: «nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan!« Stavek, ki ga je izrekel Kučan, nas danes pošteno tepe?

Prav gotovo! Če pogledamo na ti dve, lahko rečemo simbolni osebnosti; gospod Kučan je bil na vrhu takratne totalitarne družbe, zato je razpolagal tudi z vsemi podatki tajne politične policije, vojaške obveščevalne službe, naklonjeni pa so mu bili praktično vsi takratni mediji. V njih so bili na ključnih položajih preverjeni udbovski kadri, kar je splošno znano. Ta mehanizem je  deloval zelo usklajeno, kar je prišlo do izraza tudi pred prvimi predsedniškimi volitvami. Že takrat sem se spraševal, kako je mogoče, da Slovenci na plebiscitu tako enotno podpremo samostojnost, na volitvah pa zmaga komunist Kučan, oseba, ki je simbolizirala vse drugo, le samostojne države ne,  in ne dr. Jože Pučnik, ki je v času komunizma prestal vso gorje in je Slovenijo popeljal na pot samostojnosti. Zgodovina bo enkrat morala jasno povedati, da bi za prvega slovenskega predsednika moral biti izvoljen dr. Jože Pučnik, ki si je to zaslužil in ki je bil tega vreden. » Ivan Štuhec je prepričan, da je Jožeta Pučnika bolelo srce, ko je videl, kako se Slovenija vrača v stare kolesnice in stare miselne vzorce, podobno je zaradi srčne bolečine v prerani grob odšlo še nekaj iskrenih slovenskih osamosvojiteljev. In prav ti, ki jim samostojna Slovenija ni bila intimna opcija, danes sedijo v prvih vrstah proslav, so celo svečani govorniki, kar le potrjuje tezi, da so vzvodi oblasti na vseh ravneh v rokah sil kontinuitete. »To se na nek način odraža pri volilni abstinenci na predsedniških volitvah. IN ne verjamem, da bo kaj drugače na parlamentarnih volitvah prihodnje leto. Zgleda res tako, da so nam komunisti, udbovci in sivi strici dovolili, da smo sanjali le en dan, naslednji dnevi pa so iz leta v leto bolj postajali stari dnevi iz časov komunizma. »Globoka država, neformalna  peta veja oblasti udbomafijsko omrežje,«  so po mnenju dr. Ivana Štuheca dejstvo, ki ga je v svoji knjigi dokumentiral eden od ključnih mož Udbe in Kučanov svetovalec dr. Zdenko Roter. »Jasno in glasno je povedal, kje in kdo je odločal o ljubljanskem županu, kdo bo kandidiral na predsedniških volitvah….in ljudje še vedno nasedejo na prežvečene finte pojave novih obrazov!« Del zgodbe so seveda mediji, ki ne odsevajo realnosti, temveč jo konstruirajo. Pri tem prednjači javna RTV, ki je povsem levičarska in libertarna, zato je po mnenju Ivana Štuheca nuja njenega očiščenja oziroma uravnoteženja.

Umanjkanje vrednot, na katerih temelji evropska družba, ki izhajajo iz krščanskega etosa, nas mora skrbeti, kajti zaradi tega prihodnost Evrope ni rožnata. Kot škodljiva je dr. Ivan Štuhec ocenil razmišljanja, da zaradi tega, ker Poljska in Madžarska postavljata v ospredje nacionalni interes, se v teh državah poraja nacionalsocializem. In take pripombe prihajajo iz zahodnih in germanskih držav, ki imajo že stoletja svojo državo in to proti državam in narodom, ki so bili desetletja pod komunistično oblastjo, v kateri je zaradi internacionalizma bila prepovedana beseda nacionalni interes. Po tej logiki, je tudi britanski Brexit ene vrste nacionalizem, saj so se Britanci z referendumom postavili nad internacionalni interes EU. Zato bo po mnenju Ivana Štuheca slej ko prej realnost Evropa dveh hitrosti; na eni bodo države višegrajske skupine, morda z novim kanclerjem Kurzem tudi Avstrija, ki odklanjajo vsiljevanje migrantskih kvot pod plaščem solidarnosti, na drugi strani pa  zahodne članice EU na čelu z Nemčijo, ki je zaradi svoje nedoslednosti omogočila invazijo migrantov v EU.

V nadaljevanju oddaje sva se z dr. Ivanom Štuhecem pogovarjala o »noriji«, ki se ji pravi poskus rušenja odločbo ustavnega sodišča, ko je oblastna koalicija skozi parlament skušala spraviti zakon o financiranju javnega šolstva. Na koncu pa tudi o knjigi dr. Ivana Štuheca,  Slovenija brez Patrij in Zvonov.