Cesar je gol
Zadnje predsedniške volitve so razgalile slovensko demokracijo kot še nobena stvar po osamosvojitvi. Izgovorov je veliko, toda vsak je slabši od prejšnjega. Dejstvo je, da stranke demokratičnega porekla ne zmorejo več priklicati svojih pristašev na volišča. Nekateri vidijo vzroke v slabih kandidatih, toda to ni res. Angelca Likovičeva ni nič slabša kot je Šarec, pa je med njima tolikšna razlika v številu glasov. Novakova in Tomčevčeva sta nedvomno neprimerljivi s Šarcem. Za njima sta odlični in izkušeni stranki, pa vendar ni nobena prišla v drugi krog, ampak nek igralec, ki trdi, da za njim ni nikogar. Tega seveda tudi sam ne verjame. Iz njegovih nastopov v drugem krogu vidimo, da njemu neznani njegovi strici iz ozadja zelo dobro in izkušeno delujejo in vse več je tistih, ki se izida nedeljskega drugega kroga volitev ne upajo napovedati. Prav zaradi njih sem tudi sam pripravljen le voščiti dosedanjemu predsedniku Republike Slovenije največji možni uspeh.
Temeljni problem je v tem, ker slovenske demokratične stranke vidijo samo sebe in svoje voditelje. Za preteklost jim moramo biti hvaležni. Seveda pa nam morajo povedati, kaj nam ponujajo v prihodnosti. Od .zgodovine demokratični politiki ne morejo živeti. To je lastnost totalitarnih. Zato so slovenski posttotalitarci namenili 100 letnici oktobrske revolucije veliko več pozornosti kot Putinovi Rusi
Ne grem na volitve
Krog, ki mu pripadam in mu je slovenska osamosvojitev največji dosežek Slovencev v zgodovini večinsko zatrjuje, da na volitve ne bo šel, ker ni nikakršne izbire. Roko na srce, vsi dosedanji predsedniki Slovenije so bili komunisti in vsi so bili nebesne razdalje slabši od sedanjega. Gospod Šarec ni nikakršen garant napredka in sprememb na boljše, ki jih moramo priznati Pahorju, ampak je glede na njegove strice v ozadju velik korak nazaj. Po svojem verskem prepričanju, ki ga ne skriva, bi mi moral biti najbližji. Priznam, da me na najinem srečanju ob simpoziju o Francetu Tomšiču ni razočaral, toda, strah me je človeka, ki ima tak nepoznavalski in nekritičen odnos do slovenske preteklosti, ki ni sposoben prepoznati OF kot največje potegavščine v slovenski zgodovini, ki ne spoštuje slovenske kulture oziroma jo podreja ideologiji, ki je bil med župani prvi Jankovićev satelit, ki nima v aktualni družbi minimalnega občutka za družbeno pravičnost. V Sloveniji pravučnega sodstva, kljub največjemu številu sodnikov na število prebivalcev, skoraj ni in v tem pogledu je naša Slovenija na najnižji možni stopnji. Laž in krivica kraljujeta
Borut Pahor ni idealni kandidat in to niti noče biti. Ne skriva svojih pomanjkljivosti in napak. Strah me je ljudi, ki iščejo v njem moralno avtoriteto. So bili to Kučan, Drnovšek ali Tuerk? Nimam jim pravice očitati grehov, toda oni, ki jih pripisujejo dosedanjemu predsedniku so veliko manjši. Še več! V veliki meri požira blato prvega, ki iz ozadja preko svojih eksponentov, Forum 21 ključnih ne pokriva, stalno ustvarja nove težave.
Dosedanje izkušnje iz osamosvojene Slovenije so me prepričale, da so za nekdanji režim
najbolj uničujoči njegovi nekdanji pripadniki, ker ga do podrobnosti poznajo. Številni med njimi so prestopili v pomladne vrste in so veliko prispevali k slovenski osamosvojitvi. Normalni ljudje se veselimo ljudi, ki spregledajo, ki se trudijo biti boljši, bojimo pa se zakrknjenih. Nenazadnje, glas za Pahorja je protest proti Kučanovi kuhinji, zaradi katere Slovenija še dolgo ne bo senca Švice, naših pričakovanj ob osamosvojitvi. Ali je to glas h koncu Kučanove ere pa bomo še videli? Mož je politično tako trdoživ kot nihče pred njim v slovenski zgodovini.
Dr. Stane Granda