Celje: Portret genija-o Ivanu Cankarju kot človeku, pisatelju, pesniku brez ukalupljanja«

Včeraj, ob izteku lepega sončnega dne v Knežjem mestu – Celju, je bila predstavljena knjiga o Ivanu Cankarju kot bi ga morali poznati ali smo mislili da ga poznamo. Pomen dela ddr. Igorja Grdine, je v tem da ni nič novega  potegnil na plano o Cankarju, tudi zato  se zgodovina  raziskuje in iz obstoječega se z raziskovanjem  detajlov  odstre nekaj kar ni bilo do takrat razstrto. To je pravzaprav poslanstvo in  bistvo dela ddr. Igorja Grdine.

 

Portret genija v možici dogajanja okoli Cankarja v preteklem Cankarjem letu nekaj posebnega in zelo dragocenega, kar bo daleč preseglo priložnost in značaj Cankarjevega leta. Bo vedno in je zanimiv za vse generacije. Z njim se lahko zori in dozori, karakterno in intelektualno.   Pomembno sporočilo knjige je, da Cankar ni od nikogar, da si ga nobena politika, ideologija, estetska ne more do konca prilastiti. Da je vedno tudi nihal med različnimi pogledi na svet, da je bil nemiren človek, iskalec, ki je skušal stopati v dialoško zvezo s svetom. 

Mnogi imajo predstavo o Cankarju mnenje da je bil pijanec. Ne, ob koncih dneva in dni  ko je nepretrgano delal si je vzel  čas za socialne stike. Sam Ivan Cankar je bil garač. Za čas svojega ne prav dolgega življenja, 42 let in 7 mesecev, je napisal trideset knjig.

Njegova raznovrstnost in kompleksnost je izpričana skozi vsa njegova literarna dela. Pogled  na določene segmente življenja ljudi se razlikujejo od obdobja do obdobja. Enkrat potencira delavnost človeka, drugič  pa zelo poznavalsko delavstvo kot ceh,  ki je polno pasti za včasih neukega delovnega človeka. Cankarjeva beseda je kot ruska »babuška«  zato ker ne veš  katera je zadnja oziroma naslednja.  Diametralno nasprotna stališča in odnos do podobnih pojavov je tudi značilno zanj. Pri vsaki izrečeni,  napisani besedi nam da misliti. Vsak stavek v knjigi je pošast, zato ker je v vsakem stavku globok pomislek. Vse njegove besede, ki so izrečene imajo ostrino, niso in nikoli ne bodo dojete kot medle. Ravno zaradi te njegove ostrine se ga bere ali pa ne. Tisti ki ga ne bere pač nekaj  ali veliko zamudi.

Cankar je bi tudi politično dejaven. Leta 1907 je kandidiral na listi takratnih socialdemokratov, a ni bil uspešen. Je bil pa zato dejaven s svojim predavanji in razpravami. Podpiral je  nastanke Kraljevine SHS, nikakor pa ni sprejel  in odobraval jezikovno zlivanje. Bil je predvsem domoljubno naravnam. Od tod tudi njegov znameniti stavek, v delu njegove pesmi: «Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo … Naša domovina je boj in prihodnost, ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najbogatejšega življenja«. Nekateri se oprijemajo  trditve da ga je prav to stališče in odnos do domovine stalo življenja.

          

V knjigi se ddr. Igor Godina dotakne  Cankarjevih žensk.

Za življenje Ivana Cankarja so bili posebej pomembni odnosi z ženskami (H. Pehani, A. in M. Lušin, M. Reisner, A. in Š. Löffler, M. Kessler, M. Rohrman idr.), ki so bili izrazito zapleteni. Tudi ti odnosi so v marsičem predstavljeni drugače kakor v dosedanji literaturi, s poudarkom na osebnih lastnostih oz. okoliščinah.

 

 Kot je povedal, je bila prva ženska, ki jo je Cankar opazil kot žensko, neka “ozkolična dama v črnem”, o čemer je pisal zbirki črtic Moje življenje. Sicer pa je bil pri tistih njegovih ljubeznih, za katere  se ve , redko prvi pogled tisti, ki je žensko napravil za njemu všečno, za njegovo ljubezen, razen mogoče pri Anici Lovšin in Ani Kessler. Vse druge pa je prej že kar precej časa poznal in nekatere so se mu gotovo tudi smilile. Njihove fotografije namreč  kažejo neko skupno značilnost – ozek obraz. Vse so isti tip, ki ga opisuje kot tega, ki ga je prvega opazil, je povedal. Dotaknil pa se je tudi lika Cankarjeve matere, ki je bila po njegovih besedah močna osebnost. Imel je junakinjo. Bila je ženska in za povrhu še mati,”  je dejal ob zaključku svoje predstavitve.

Založba Beletrina je založba, ki na slovenskem knjižnem področju ima smele načrte iz katere pridejo pomembna dela s katerimi se podpirajo velike zgodbe iz slovenske knjižne in umetniške  zgodovine.
Naj jim uspeva še dolgo, dolgo. O Igorju Grdini pa kmalu. In on o Prešernu!

 Vane K. Tegov