Celje: Ob 70. obletnici smrti Alme Maximiliane Karlin

Mnogokrat v zgodovini se zgodi da velike osebnosti odidejo nerazumljeni in osamljeni, včasih celo od svojih najbližjih.

V povezavi z eno najbolj markantnih in daleč najbolj znanih  Celjank vseh časov, ki je svojo slavo in popularnost pridobila v prvi polovici 20 stoletja,  sta lani minili dve okrogli obletnici, in sicer 130 let rojstva in 100 let od njene znamenite poti okoli sveta.

Na dan 14. januar, pred 70 leti, je zaradi tuberkuloze in raka na prsih umrla pisateljica in novinarka, svetovna popotnica, ljubiteljska raziskovalka, poliglotka in teozofinja Alma M. Karlin (12. 10. 1889-14. 1. 1950). Umrla je na svojem domu v Pečovniku, v zelo tragičnih okoliščinah – zadnjih pet let je preživela hudo bolna, v strahovitem pomanjkanju, brez kakršnega koli vira prihodkov, nerazumljena in zasmehovana.

V še ne povsem pojasnjenih okoliščinah je po končani vojni ostala brez svoje vile in posesti v Zagradu. Že v partizanih so ji povedali, da »bo izgubila svojo vilo, zbirke, pohištvo, narod, domovino, če bo iskala dom v tujini«. Ves čas je bila pod nadzorom, skritim ali ne. Ni so mogli dojeti njeno  sočasno odklonilnost ali ne navdušenost  do komunizma in nacizma.

Karlinova je čutila, da »bi se je radi znebili« in imela je prav, saj je bila že ob prihodu v partizane predvidena za likvidacijo, zelo verjetno pa še nekajkrat pozneje. Glede na njena tako protinacistična kot protikomunistična stališča in naklonjenost do Angležev je imela veliko srečo, da ni bila likvidirana. Konec vojne je dočakala na osvobojenem ozemlju v Dalmaciji, v Celje se je vrnila v začetku junija 1945. Nadzirana je bila, pričakovano, tudi po vojni. Njeno ime se pojavi v zapisniku glavne obravnave na Nagodetovem procesu. Kot kaže, so se povojni oblastniki zelo bali, da bi pobegnila v tujino, posebej tudi zato  kjer ni splahnela in ugasnila njena popularnost pridobljene pred vojno.

Pokopana je bila na Svetini, kot si je želela, na kraju, ki ga je po pričevanju tamkajšnjega domačina Franca Rozmana sama označila s kamenčki in zraven posadila drevo. Alma M. Karlin je trdno verjela v reinkarnacijo, na vprašanje prijateljice Erike Madronič, kaj bi rada bila, če bi se še enkrat rodila, pa je odgovorila: »Ptica, da bi lahko potovala.« Njen cilj so od nekdaj bile ceste, po katerih je lahko hodila ure in ure, pri tem pa se ji je odpirala duša krajev, ki jih je obiskala.

 »Vsak kraj ima svoje posebnosti, ki jih je težko opisati, svoje vonjave, svoj ton, svojo barvo. Pozneje sem morala samo priklicati to občutje v spomin, pa sem vedela, kako so mislili, čutili, ljubili. (…) Cesta je bila moj učbenik.«

 Če potovanje razumemo kot prispodobo za učenje in iskanje resnice, potem je bila Alma M. Karlin večna popotnica.

Popotniki smo tudi mi skozi poizvedovanje vsebine in doživetja njenih popotovanja in duhovne dediščine,  ki zagotovo neizbrisna in polnovredna za vse večne čase.

In hvala ji za vse!

Vane K. Tegov

Vir v pomoč: Pokrajinski muzej Celje