Foto: Kparis - GettyImages/Gulliver
EvropaKomentarSlovenijaVolitve

Boj za Evropo: “Med ‘penasto’ levo liberalno dezorientacijo in preudarno desnosredinsko normalnostjo”

Ja, kaže da bo kmalu. Še en teden. Dan ko bomo, ob normalnih okoliščin za izpeljavo praznika demokracije, doživeli tisto kar po tihem ali na glas pričakujemo.  Vrnitev v normalnost. Po skoraj desetih letih blodenja in  občasnih »slepih« evropskih odločevalskih ulic, je čas da za se začne uveljavljati tradicionalno uveljavljena in tudi na domačih tleh “politična” vožnja po desni.

V sami EU so narodi združeni v raznolikosti, vendar povezani na temelju skupnih vrednot naše civilizacije.  Civilizacije ki je tu doma, civilizacije ki temelji na tukajšnjosti   sestavin te civilizacije, ki  želi to utrjevati in ne razgrajevati.  To  je Evropejcem, združenim v uniji, sedem desetletij omogočilo življenje v miru in relativni blaginji. Zato je te temelje, ki omogočajo obstoj in razvoj EU, vredno braniti. Pred nami je boj za Evropo. Našo in ne vsakršno.

Prav zato smo z veliko večino na referendumu smo se Slovenci pred dvajsetimi leti pridružili Evropski uniji. V njej smo videli vse tisto, kar smo v desetletjih življenja v nekdanji SFRJ pogrešali. Veliko naših pričakovanj se je v prvem obdobju članstva uresničilo. Leta 2008 je Slovenija dosegla 91% povprečne razvitosti EU. Kot prvi med novimi članicami smo EU vodili, uvedli skupno valuto ter odpravili notranje meje. Hitro, skrbno, vztrajno zgledno.

Kaj potem?

Potem pa obdobje razočaranj. Najprej na domačem terenu. Predvsem zaradi nesposobnosti dokončati tranzicijo in izkoristiti novo okolje. Na slabše pa se je spremenilo tudi EU okolje. Udarila je finančna in gospodarska kriza, nato ilegalni imigrantski val, izstop Velike Britanije, pandemija Covida19 in Ruska agresija na Ukrajino. Ob tej neiznajdljivosti  in rokohitrskem vedenju ter populističnih kratkovidno popularnih socialističnih »flanc«  s strani levosocialnih  in z anahrono postrežbo z zakoni ki to niso,  pride  do neuspeha in »penavosti« taistih, ter valitvi  krivde na predhodnika. Problem je ko ta anahrnost postane  njihova  lastna  spotika.

Takšno pretežno rakovo pot razvoja EU v zadnjem desetletju sta omogočili predvsem dve okoliščini. Prva, notranja, se je odrazila v šibkosti slovenskih demokratičnih sil, ki je prišla do izraza ob aferi Patria. Kljub očitni, v nebo vpijoči zlorabi represivnih in sodnih organov za obračun s politično konkurenco.

Danes zato v EU poteka boj za Evropo. Boj za ohranitev EU, kot so jo zasnovali njeni ustanovni očetje. Robert Schumann ni videl prihodnosti ne za EU ne za demokracijo brez prisotnosti krščanskih principov sodelovanja.  Takšna, na krščanstvu utemeljena Evropa bo ali je ne bo oziroma po razpadla na prafaktorje in bo še lažji »plen« za vse vrste invazivnih pojavov, ki iščejo pot kako preplaviti Evropo iz različnih smeri in preko različnih prirejenih pristopov  na ideološki podlagi.

 

Kako narediti da je prav in bolje?

 

Z  zaščito evropskega načina življenja.  Dediščino evropske civilizacije, izraženo v našem načinu življenja. Evropski način življenja je zgrajen na temeljih miru, varnosti in solidarnosti. Kdor pride k nam, se mora prilagoditi našemu načinu življenja in ne obratno. Naša pravica je, da odločamo, koga bomo sprejeli in koga ne.

Tako,  in ne počepniti  pred prvim navalom nepovabljenih v bojazni,  da te ne bo nekdo okrcal ker si sebičen. Najhujša  je obsodb lastnega naroda, ki zazna ko ga obravnavaš  kot  da je manj pomemben od nekoga ki je od drugod, še posebej če je nepovabljen in je  v naprej breme domačemu prebivalcu. Invazivne »nekulture« slabšajo ali izničujejo dosežen  ekonomski in kulturni in civilizacijski nivo.   Lastnim  zasanjanim »filantropom« pa povedati da bo prepozno ko bodo na lastni koži in obrazu dobili »klofuto« streznitve.  Bolje sedaj »požugati« kot pa takrat ko jih  bo zapeklo. Tovrstno  jokcanje  je prepozno, dramaturško neprimerno ter plitvo in zamujeno.

 

 

 Spet varno Evropo.  Varnost, ki je zadnje čase hudo zrahljana ali jo skorajda ni, je potrebna tak kot zrak. Če hočeš na zrak pa ni varno, ne greš, te je strah,  trpiš in je to slabo.  Ni svobode in blaginje brez varnosti. Evropa ne sme postati poligon, prostor za razraščanje terorizma in kriminala. Zunanje meje zavarovati in državo  obvarovati pred nezakonitimi migracijami. Družine, pa tudi družine bodočih generacij in naših otrok ter  vnukov morajo biti varne tako v Sloveniji kot drugod po Evropi. Starejši del populacije pa mora živeti  in preživeti poznejši del življenja v miru in zagotovljeni  varnosti.  V kolikor je  to zagotovljeno lahko del pozornosti nameniš komu drugemu. Human se lahko če si tudi ti sam humano obravnavan v svoji sredini.  Sanjavim in »človekoljubnim« internacionalistom  je treba  naliti čistega vina.

Podpreti je treba  družine in spodbujali enakopravnost med spoloma. Oba spola, moški in ženski, sta enakopravna, vendar različna v svojih nezamenljivih naravnih vlogah očetovstva in materinstva. Krepili bomo veselje do novega življenja. Ta je hkrati edini trajni temelj solidarnosti med generacijami in zagotovilo za varno starost. In v velikem loku se ogniti vseh  mogočih levih penastih odločitev o nekem fizičnem pribitku ali »uvozu« dodatne populacije, ki je nekompaktibilna  z okoljem, podnebjem  in seveda civilizacijskim  doseženim nivoju pri nas.

 

Evropo, ki jo bodo vodili izvoljeni na nacionalnih in evropskih volitvah demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva. Zoperstavili se  je treba vladavini neizvoljenih. Tako tistim v bruseljski birokraciji kot tistim v samooklicanih nevladnih organizacijah ali medijskih korporacijah. In kot je rekel moj znanec, tisti ki delajo v Bruslju ne smejo postati »deseto« nadstropje ali drugače povedano odtujeno od tistih ki so jih poslali v Bruselj.

Evropska unija se bo ohranjala in krepila, če bo hkrati dovolj varovala naš način življenja in upoštevala različnost evropskih narodov ter se širila na tiste evropske države, ki še niso v EU. Zadnje desetletje nas je naučilo, da se v primeru, če se ne širi EU, se širijo tisti, ki nas ogrožajo. Zato bomo gradili Evropo, kot so jo sanjali ustanovni očetje Unije. Kot prostor miru, blaginje in varnosti za vse njene suverene narode. Zato nacionalne države morajo ostati kot primarni element  evropske unije. Ta mora imeti vsak pred seboj.

Evropske volitve 9. junij 2024(Foto: splet)

 

Narobe je če ne ravnaš  prav

In na koncu še enkrat, vsem neučakanim in visoko letečim  o nekakšni super državi v kateri bodo o usodi posameznih državah in  izpostavljenosti  zunanjim vplivom želeli odločati, je nujno potrebno  postaviti omejitev in bariero, pregrado, da si ne lastijo kompetence za katere nimajo mandata posameznih držav niti mentalno zaokroženost za tako kardinalne odločitve kot je usoda Unije in njenih posameznih držav.

 

Zato bo 9.  junij primeren dan za odločitev o tradicionalni in racionalni Evropi in ne za preveč politično  zeleno  in neuglašeno  prihodnost.

Vane T. Costa

 

Foto: Kparis – GettyImages/Gulliver

 

 

Mogoče vam bo všeč

Več v:Evropa