Že doslej velika vrnitev

Vsi, ki smo doživeli volilni večer 4. decembra 2011, vemo, da se v Sloveniji v zadnjem hipu lahko tako rekoč vedno zgodi velika mobilizacija volivcev levice proti Janezu Janši. Zato vsem javnomnenjskim raziskavam navkljub, ki tokrat govorijo enoznačen jezik, pred letošnjim 3. junijem nima smisla napovedovati česar koli.

Vendar je nekaj le jasno. Desnosredinski opoziciji, edini pravi opoziciji v državi, je v zadnjih mesecih uspel komaj verjeten povratek v ring. Če bo okronan z relativno večino SDS in z odmevnim izidom opozicijskega bloka kot celote, bo omenjeno za politično higieno našega prostora izjemno dobra novica. Toda podcenjevati ne gre niti tistega, kar je bilo že doseženo.

Po prvem referendumu o drugem tiru in predsedniških volitvah se je zdelo, da je tisti pol slovenske politike, ki ni izšel iz vladajočih struktur bivšega režima, dosegel zgodovinsko dno. Svoje je dodalo še nekoliko nespretno taktiziranje v drugem krogu predsedniške tekme. Marjan Šarec se je kot prvi po Zmagu Jelinčiču leta 1992 zajedel celo v samo jedro desnosredinskega volilnega telesa.

Morda je bilo to na neki način celo dobro. Zamenjava na vrhu Nove Slovenije (tudi) kot posledica predsedniških volitev je skoraj povsem prekinila nekoristne petelinje boje na desni. Kamniški župan, ki je bil videti po »junaškem« boju s Pahorjem neustavljiv, je imel dovolj časa, da se je izkazal za docela bledo politično pojavo. Celo med malo prepričljivimi dosedanjimi »novimi obrazi« utegne biti z naskokom najmanj prepričljiv. Ostali obrabljeni igralci na levici na čelu z Židanovimi socialnimi demokrati so se dolgo sončili v zavesti o neizogibnosti še četrte zaporedne zmage istega recepta, ki bi gradil predvsem na antijanšističnem refleksu.

Toda vse očitneje je postajalo, da so ljudje vladavine levice siti veliko bolj kot leta 2011. V marsičem je začelo vzdušje spominjati na tisto iz leta 2004. Bolj, ko so Šarcu uhajali »desni« glasovi, bolj je začela naraščati moč SDS. Težavi za levico sta predvsem dve. Morda se bo letos prvič zgodilo, da bo njen eksplicitni antijanšizem Janši celo pomagal izoblikovati avreolo alternative na oblast abonirani opciji. Po drugi strani koncentracijo glasov, ki je v zadnjem hipu na vrh katapultirala Pahorja in Jankovića, ovira, da ni prav nič razvidno, kdo sploh je prvi izzivalec voditelja opozicije. Predolgo je bil odprt boj za prevlado na levi med Šarcem in Židanom, vmes se je vanj za kratek čas uspelo vmešati celo Cerarju.

Kot rečeno, po letu 2011 vemo, da ima ob slovenskih volitvah največjo težo reklo It ain’t over, until it’s over. A če pomislimo, kako se je za Janeza Janšo začel minuli parlamentarni mandat, je tokratna volilna kampanja že doslej veliko presenečenje.

Dr. Aleš Maver