Združeni narodi: “Početje imenovano s pravim imenom. Kaj pa zdaj?”

Generalna skupščina Združenih narodov je danes s 84 glasovi za, 19 proti in 68 vzdržanimi potrdila resolucijo, ki 11. julij razglaša za mednarodni dan spomina na genocid v Srebrenici. Resolucijo sta predlagali Nemčija in Ruanda, Slovenija pa je pri njej sodelovala skupaj s skoraj 40 državami.

Kampanja ki jo je vodila Srbija je končana. Kampanja ki je bila bolj priprava njenih državljanov na sprejetja resolucije, da to kar se zgodilo leta 1995 v Srebrenici.  Vučič je je izkazal kot  neuravnovešen otrok, ki je prinesel zastavo Srbije v prostore kjer je bilo plenarno zasedanje Generalne skupščine združenih narodov, se z njo ogrnil. Na prošnjo  in opozorilo naj jo sname ker bodo v nasprotnem poslali varnostno službo, je »ponosno« odgovoril, kar pošljite pa da vidim  junaka,  ki bo snel zastavo trobojnico  z  mojih srbskih junaških  ramen. Seveda niso prišli ponj,  »burleska« je bila  očitna, obup Vučića  na neskončen.

Šele sedaj se bo začel »srbski« boj z vsemi nevidnimi silami in sosedami(razen Madžarske), ki so »izdali«  njihovo večno prijateljstvo.

Z danes sprejeto resolucijo v Generalni skupščini ZN, se  11. julij razglasi za mednarodni dan spomina na genocid v Srebrenici ter obsodi zanikanje genocida in poveličevanje vojnih zločincev.

Resolucija opozarja na sodbi Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu in Meddržavnega sodišča v Haagu, ki sta zločin v Srebrenici označili za genocid.

Spomnimo tudi, da leta 2025 mineva 30 let od genocida v Srebrenici, v katerem je leta 1995 umrlo najmanj 8372 ljudi.

Obenem resolucija poudarja odgovornost držav, da prenehajo z nekaznovanjem genocida, zločinov proti človečnosti, vojnih zločinov in drugih kršitev mednarodnega humanitarnega prava in mednarodnega prava človekovih pravic ter da preganjajo odgovorne za takšna dejanja, da preprečijo njihovo ponovitev in dosežejo trajen mir, pravičnost, resnico in spravo.

V končno besedilo sta bila vnesena dva amandmaja, ki poudarjata, da »kazenske odgovornosti po mednarodnem pravu za kaznivo dejanje genocida ni mogoče uporabiti za nobeno etnično, versko ali drugo skupnost kot celoto« ter »trdno zavezanost ohranjanju in krepitvi enotnosti« v razlikah v Bosni in Hercegovini«.

Tudi   opoldansko zvonjenje zvonov po vseh pravoslavnih cerkvah, ki  so pozivali »verno ljudstvo k molitvi, umirjenosti, medsebojni solidarnosti in stanovitnosti v dobrem delu, ni prineslo drugačen rezultat kot je bilo za pričakovati.

Na nas je da spremljamo vedenje Srbije kot države in njenih politikov kot izvoljence ljudstva.  Ali bo racionalnosti ali iracionalnosti in česa bo več in  česa manj ter česa najmanj ali največ, to bomo šele videli.  Vmes pa naj bo čas tudi za hlajenje  pregretih glav  in  vznemirjenih “patriotskih” src.

Vane T. Costa