Zastava, simbol ki mora biti viden vsak dan v letu-ob 175 letnici prvega izobešanja slovenske narodne zastave.

Včeraj je bil, če že ne pretirano vremensko lep dan, zagotovo vsebinsko bogat in doživet dan. Domoljubi in ostali ki smo za to, da negujemo  tradicijo in odnos do temeljnih simbolov vsakega naroda in njega države, ki sliši na ime  zastava, smo počastili 175 let od prvega izobešanja slovenske narodne zastave ko je  7. aprila 1848  slovenski domoljub Lovro Toman prvič izobesil slovensko zastavo na Wolfovi ulici 8 v Ljubljani. Dan, ki bo zapisan v zgodovino slovenskega naroda kot pomemben mejnik. Takratni val pomladni val narodov je dodobra ošvrknil  ozemlja kjer se je govorilo, čutilo in mislilo slovensko.

Vsakoletna obeležitev Dneva slovenske zastave na GEOSS-u  je del  slovesnosti s katerimi poudarjamo, opozarjamo, gradimo in utrjujemo odnos do slovenske državne, nekoč narodne zastave. To je potrebno. In nič drugače. Tako je bilo tudi včeraj, na Spodnji Slivni pri Vačah, točenje na GEOSS-u.

Dneva slovenske zastave obeležujemo na takšen način kot danes že od leta 1998, ko je društvo Heraldica Slovenica prvič organizirala in izpeljala slovesnost ob 150 obletnici izobešanja slovenske zastave.  Poleg grba in himne, slovenska zastava je najpomembnejši simbol, ki označuje pripadnost lastni domovini. Povezovanje in strnjene domovinske in domoljubne vrste vedno poteka in traja pod slovensko zastavo, mnogo prej, prej, sedaj, pa tudi v bodoče bo tako. Ta čustveni naboj je in bo vedno prisoten.

Kot je povedala predsednica društva GEOSS, je ta prostor naš skupni sveti prostor. GEOSS nas spodbuja da to našo skupno identiteto živimo in negujemo in čutimo. Brez tega nismo sami sebi podobni. Hkrati pa moramo spoštovati ostale narode sveta da tudi oni sami izražajo svoj pozitivni odnos do svoje domovine. Mi bomo svoj odnos do svojega naroda, do lastnih korenin spoštovali in negovali na primeren, dostojen in spoštljiv način. Slovenska zastava si to zasluži in je tega vredna, tako kot domovina sama.

Na  sami slovesnosti od govorcev( Marko Lotrič, predsednik DS, Franci Rokavec, župan Litije in Aleksander Hribovšek) smo slišali oziroma zvedeli o praktičnih »križih in težavah« v odnosu do zastave kor državnega  simbola. Pri društvu Heraldica Slovenica na dnevni podlagi opozarjajo kako mora zastava izgledati, biti izobešena, kakšna razmerja med dolžino in širino   sta pravilni in edino dopustni. Pa vendar v vsakdanjem življenju so tudi odkloni. To ni namerno, kvečjemu nemarno, četudi v dobri veri. Mnogokrat naletimo tudi na dotrajane zastave, večkrat pa na napačno zaporedje. Tudi vprašanje navpičnega izobešanja, ki pravzaprav sploh ga ne bi smelo biti, je tekla beseda. Je pa kljub temu prisotno, celo pred državnimi inštitucijami. Po besedah Marka Lotriča, predsednika Državnega sveta, ko govorimo o navpičnem izobešanju kot nepravilnem ali celo v nasprotju z zakonom, moramo vendarle pomisliti na to, da tisti ki to počnejo s plemenitim namenom, potencirati pozitivni odnos do države in zastave same. Morda bi bilo potrebno to malo »znovelrati« in prilagoditi realnosti. Četudi se mnogokrat omenja v takšnih razpravah, da je preveč podobna ( razen grba samega)  neki ne najbolj priljubljeni, posebej v danem trenutku ko taista  kateri bi naj bila naša zastava preveč podobna, je v slabi in nedopustni konotacciji.

Ob tej obletnici obeležitve  se moramo spomniti tistih,  ki so pripomogli da se je  ta tradicija obeleževanja in odnosa do slovenske zastave nadaljuje, neguje, krepi in ostaja. Vsekakor izziv da se to uredi in naredi.

Negujmo, spoštujmo, obeležujmo!

 

 

Vane T. Costa