Viseča brv, most iz legende, pridobitve, izziv, turistična atrakcija- vsakega po malem največ pa za poživitev in popestritev življenja vseh nas. Drži?

O tem in  še več pa Nande Korpnik, ki je  1989 diplomiral na Fakulteti za arhitekturo, Univerza Ljubljana pri profesorju Vladimirju Brezarju in se vrnil v Velenje. Od leta 1990 deluje samostojno najprej kot samostojni kulturni delavec in registrira leta 1995 svoj biro v Celju.

Je avtor številnih uspešnih realizacij in se na področju svoje arhitekturne prakse veš čas izkazuje tudi s publicističnimi prispevki v domačih in tujih strokovnih revijah in spletnih portalih in sodeluje na strokovnih tematskih srečanjih, kot vabljen gost. Svoja dela razstavlja na številnih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini. Od leta 2007 predava na Oddelku za arhitekturo in prostor, Fakultete za gradbeništvo, prometno inžinerstvo in arhitekturo, Univerze Maribor. Nagrajenec za svoje stvaritve doma in na tujem. Večkrat. Tudi za projekte v Celju.

Malo prehitro pa vedno dovolj zgodaj da izzove zanimanje kako med stroko  tako med laično zainteresirano  javnostjo in seveda med poročevalsko srenjo. Na prvi »uč« pa na  drugi ali pa treti.

Da prenekatera stvar, početje se začne kot ideja , zgodba , mit, slišana za pultom v gostilni z lokalnim umetnikom, lahko rečemo kulturniškim posebnežem, ki je nekomu v lokal narisal po svoji zamisli nikoli v resnici potrjene legende, lahko pripelje tudi realizacije tudi skozi arhitekturni projekt in  predstavitev v javnosti. Tako kot je to bilo sinoči.

Kako smo videli in slišali?

Ja,  včeraj,  pravzaprav sinoči  v Celjskem domu,  je  prav o visečem mostu med Grajskim in Miklavškim hribom tekla ali bolj stekla  javna razprava. Celjski mestni svetniki so se s projektom turistične brvi,  ki  je in bo, ko pride do tega, da bo slabih 480 metrov tibetanskega stila  kot ga imenujejo na mestni občini Celje, zgolj seznanili, kar je prav, dokler je v fazi preizkusa vseh možnosti da do tega pride. Ja včeraj je bil poskus, po mojem uspešen poskus, da se javno odpre razprava, tudi polemika le če  je potrebna  za to  kako priti do tega in ne kako na vsak način zavirati ali celo uspeti pri tem zaviranju.

Zato je arhitekt Korpnik nanizal skozi svoje edukativno in strokovno prepričljivo predstavitev podati vse potrebno da je odločitev ali vsaj za primerno klimo sprejetja morebitne opcije ki bi bila občanom všeč in ne da bi zamisel apriori zavračali. Tudi pri podobnih projektih v tujini, posebej v srednji Evropi, kjer arhitekturno in mentalno sodimo, pogledamo naokoli in vidimo kje smo . Marsikje so zgolj iz niča, samo iz »fiks« ideje naredili projekt,  ki pije vodo in seveda nese »turistična« zlata jajca, prej pa so predvidevali kvečjemu ekološko smetenje. Pri nas,  konkretno pri tem projektu je veliko več prednosti že v sami zasnovi in idejni umestitvi.

Celju bo po več  ali večjemu delu kriterijev to v plus.  Najbolj pomemben plus je da je čim manj »minusov« ali nič. Z turistično gospodarskega je prednost je to da se bo to idealno vkomponiralo  v staro mestno jedro.  Tudi kot pravi sam arhitekt,  da smo zmožni se izviti ven iz »mehurčka« kjer je  mesto in njegov razvoj  zamrznjen v  »idealni« preteklosti.  Celjani morami biti v  korak s časom  tudi  z izzivi  ki jih daje ta čas. Tudi ta predstavitev je  del tega  da se  premaknemo naprej. Celje in Celjani imamo ta potencial premakniti stvar  naprej. Sam arhitekt je to dokazal tudi s projekti in dosežki v Celju.

Razprava je in mora biti. Razprava ki prinese napredek, ali kot pravijo »marksisti« dialektika kje veda ki dela na napredku,  pa ne samo v socialističnem smislu. Vse kar je in bo potrebno početi moramo podrediti napredku, brez nepotrebnih »zaviralcev in kretničarjev«. Dodaš nekaj četudi v zahtevku ki stane ki pa ne odvrne za vsako ceno. Kot seje dalo razbrati iz razprave, da četudi so dana vsa možna  in potrebna soglasja in mnenja, ( ki bi jih naj bili 13 in da so vsa podana), da bo ob nekaterih posegih v pripravi in gradnji na nekakšen način poškodovalo in zaznamovalo neko hribino. Ja vendar bo tako zminimizirano in narejeno dani moteče,  bo kvečjemu motiv( tudi umetnostno)  umeščen v hribino.  Sicer pa tudi celjsko okolje ni imuno  od dežurnih moralizatorjev vseh vrst. Nekateri so  strokovno izzvani, zaradi lastne strokovne neizživetosti in razbolelosti ega.  Pa kljub temu svet teče (ali se vrti naprej) dalje.

Atrakcija bo, nerganja tudi, čez čas tudi postavljanja s tem.  Sčasoma bo vse bo tako kot mora biti.

Zadnji ščepec ki ga bom dodal je strošek. Vsaka stvar stane. Tudi zamisel, ideja o tem projektu, turistična brv, viseči most, doživljajska  atrakcija , prav tako. Tudi takrat ko se samo riše, piše, briše.  Glede na razdelanost ideje, vsaj do sedaj,  se lahko reče da je dosežena stopnja v fazi o katerih razpravljamo in jo pripravimo do stopnje, da je se nagovarja javnost in inštitucije glede investiranja oziroma investiranje v to idejo, ki lahko vodo pije, kar je že strokovno  potrjeno.

Treba je dodati da je klima za tovrstne investicije in da je veliko razpisov  strani vlade za sredstva inovativne turistične projekte, za katere so  pripravljena sredstva iz  državnih in evropskih virov.  Kot je omenil celjski župan, Bojan Šrot  je večkrat problem,  da  lokalne skupnosti  ne dohitevajo ko ne zmorejo zagotoviti lastne vire za soudeležbo  pri tovrstnih projektih. Celju to za enkrat uspeva in »dohitevati« zadeve. Sam dosedanji strošek, posebej za »skrbnike« za porabo javnega davkoplačevalskega denarja, je minoren in znaša slabih 300 tisoč evrov. Sama brv pa ko bo realizirana do 3. 5 mio EUR.  O vrsti investitorja ni možno dati dokončnega  mnenja, želja pa je da to ostane javno. Ampak o tem ob drugi  priložnosti.   Ob dobrem mangeriranju pa se vse skupaj pokrije, po  znani zelo konzervativni metodologiji  se bo  pokrila v 7-10 letih.  Za vse to pa je potrebno soglasje okolja, ki ga predstavljajo  izvoljenci ljudstva lokalne sredine v mestni parlament.  To da si je del te srenje odločevalske  v obliki Svetniške skupine SDS v Mestnem svetu odprl javno okno razprave je samo prednost.   Za to pa moraš biti ustreči bodočemu investitorju z urejenim lastnim dvorišču ali z jasnim razmerji ali kot se lepo  v angleščini »Ready to Go« ali parafrazirano  »pripravi  se  in se prijavi«, kar ekipa  MO Celje ti obvlada.

Ali smo Celjanke in Celjani  pripravljeni? Menim  da ja.

Vane  T. Costa

Foto: Ich