Vane K. Tegov: Pričakujem!

Pričakujem in razmišljam o  neznosni in zatohli in na trenutke zaudarjajoči atmosferi  v naši družbeni, mentalni in siceršnji stvarnosti, kjer kratkoročno kot  da ne vidimo in ne najdemo rešitve, da ni izhoda iz tega, da smo zabredli že pregloboko? Vendar nas spomin na veličastne dogodke in njihove enkratnosti in  neponovljivosti, ki so se zgodili 1990 leta 23. decembra ter tri dni kasneje  ob razglasitvi  rezultatov plebiscita,  resnično opogumlja.

Pričakujem,  da bi morali in zmogli voz, ki se je pogreznil in obtičal v blatu ostankov bivšega režima in miselnosti, potegniti iz zatohlosti in iz ugrezajočega blata.  Četudi to od nas zahteva znanje, žrtve, napore, vztrajnost, potrpežljivost. Prav je, da se to zgodi.

Pričakujem lep in spodoben zaključek leta brez pretresov  in zatikanj o osnovnih postulatih v družbi in državi , ki bi naj in bi morali temeljiti na demokraciji in  na demokratični naravnanosti. Ideje o ureditvi  mentalnega okolja in bivanja brez pritiska na svobodo v prvinskem smislu, da se dosežki na tem področju ohranjajo in branijo s prakticiranjem in ne s strahom o zaviranju taiste svobode namreč.

Pričakujem pri vseh nas Slovenkah in Slovencih,  da se zavemo kdo smo in kjer smo in zakaj smo to, kar smo, predvsem da delamo na zavedanju da smo Slovenci, Evropejci, kristijani  in na krščanstvu temelječa civilizacija. Toleranco do drugih bomo zmogli v zadostni meri po vseh parametrih šele takrat, ko se zavemo svojega na svojem brez pomehkuženja  in nagnjenosti k družbeni, kulturni in verski samodestrukciji. Na nas je,  da sebe dvignemo  in obdržimo zravnanost, ker šele nato lahko pomagamo drugemu in drugim.

Pričakujem Slovenijo in Evropo ter njihove vlade, da bodo zmogle videti svoje državljane, da so njim na voljo, da ne spregledajo potrebe nas Evropejcev v Evropi pred nekom,  ki jo rabi in nas rabi skozi ozko prizmo, brez trohice pripravljenosti sprejemanja našega kar je tukaj in zdaj.

Čas pričakovanja je čas spreobrnjenja in čas odločitve za nekaj novega, drugačnega, boljšega. V ta čas simbolno vstopajo tudi nekateri najpomembnejši dogodki v zgodovini Slovenije. Praznovali smo, ko smo se odločili za ustanovitev lastne države, dan, ko smo sprejeli prvo lastno ustavo, dan, ko se je sestal prvi državni zbor. Vse to se je dogajalo okrog božiča. Zato je prav, da smo se ob prazniku Dneva samostojnosti in enotnosti  spomnili vseh teh in podobnih dogodkov. Smemo in moramo biti ponosni na to. Smemo in moramo se zavedati našega enkratnega početja pred 28 leti.
Smemo biti narod in nacija, ki  je ponosen na svojo prepoznavnost po nečem enkratnem, po tem da smo Slovenija in njej ponosni prebivalci. Po 28 letih smo lahko zreli za odraslo ravnanje s svojo državo. Izkazujmo to zrelost v odnosu do lastne države vsak dan.
Slovenija si to zasluži.

Vane K. Tegov