Vane K. Tegov: Evropski način življenja je in bo!

Evropski način življenja je bil, je in bo, vsekakor pa z zaščito, ker je tukaj doma in spodbujanje k zaščiti  pred vsemi,  ki mislijo biti tukaj in mislijo drugače, vede, nevede ali za nalašč. Jasno kot beli dan. Vsak, ki bo trdil drugače ali ni od tukaj ali je zamešal celine ali pa »goji« kakšno škodljivo »športno disciplino, ki ni uvrščena na nobenem tekmovanju in nima prihodnosti.

Kaj pravzaprav to pomeni?

Evropski način življenja in evropske vrednote namreč tudi dejansko obstajajo. Ta način je utemeljen na več tisočletni podlagi od njenega resničnega nastajanja do danes. Korpus vrednot, ki jih živimo, prakticiramo,  udejanjamo na vsakem koraku, vsak dan, vede ali ne vede z svojimi gestami, obnašanji, z arhitekturo, kulturo oblačenja, komunikacijo.  Zagotovo so temelji , neko jedro, ki sta  ga izoblikovala antična zapuščina Grkov in Rimljanov ter krščanska kultura in razsvetljenstvo  Evropejcev. Seveda vse to utemeljujemo z pozitivno dediščino. V zadnjem tisočletju  je neizbrisno oblikovala in zaznamovala  dediščina Magne Carte in francoske revolucije, kjer se  je porodil, utrdil in ostal  koncept individualnega posameznika in človekovih pravic. Ta dediščina ni prisotna le v pravnih besedilih, temveč tudi v našem razmišljanju in delovanju. Impregnirana in utelešena v smislu družbenega obstoja.  Evropa  in način življenja je tako rekoč prisoten v »genskem« zapisu ne samo človeku ampak v vsaki opeki vgrajeni na kateri koli zgradbi ali poslopju. To je prisotno in neizbrisno in se ga ne da zabrisati z nekim nonšalantnim navideznim  svetovljanskim zamahom roke v smislu, »mat’r a smo t’ko zabit’ al kva«.

Jedro Evropskega načina življenja je in to mora biti podvrženo  zaščiti in kot takšnega je treba spodbujati, da ostane in da se nadgrajuje s prvinami, ki so tukajšnje, pristne s pečatom evropskosti.

Kašno je stanje danes, oziroma  ne bi smelo  biti, pa je!

Zametki tega današnjega »ne stanja« izhajajo iz obdobja po letu 60 prejšnjega stoletja, ko so se pojavili prvi demografski premiki in fizično prestavljanje večjega števila ljudi in neposredne evropske soseščine ter iz delov Evrope na obrobju ter tistih ljudi neevropskih  kultur, ki so stopili za dalj časa ali za vedno na evropska tla skupaj z do takratnih  kolonialnih gospodarjev. Takratno pomanjkanje delovne sile in benevolence do  njih,  ob njihovem prihodu, hitre zaposlitve nekritično toleriranje vedenjskih vzorcev  v družbi in odnosih z državo gostiteljico ter v njihovih medsebojnih komunikacijah, je pripeljalo do načenjanja in kasneje do erozije nekaterih povsem normalnih, vsakdanjih vrednostnih norm, pisanih in nenapisanih, v kulturi in odnosu do nje, do vere ali tistega na katerih postulatih,  je temeljilo življenje domačinov ter večjega dela  Evropejcev.  Pa takrat se ni zganil nihče. Dojemali so jih kot eksotika, kasneje proti koncu šestdesetih kot priboljšek za »flower-power genreation«, na začetku sedemdesetih, potem še Balkan in Turki in smo tu.  Naglavni greh je nekritičnost in popustljivost. Toleranca ne prinese samo »sladke« sadeže s visoko stopnjo sladkorja   ampak povišan »politični« sladkor in odvisnost od odmerka inzulina.  Prisotnost ne pomeni popestritev,  barvitost   mentalne in prebivalstvene slike. Kvečjemu kvarjenje slike »flecke«neobvladljivosti določenih segmentov družbe, ki so postali namesto pestrost pereči problem. Ni treba stopiti daleč (vsaj iz Slovenije ne), da bi ugotovili poraznost stanja, ki ga je dopustila tolerantnost in popustljivost stare dame imenovane Evrope, ki je z leti postala preveč sentimentalne. Generacijo nazaj so se priseljenci klanjali tej »stari dami« Evropi, danes  jo izsiljujejo, maltretirajo, nadlegujejo, zasmehujejo, smetijo z nekulturo nezaslišanih dimenzij, jo mentalno posiljujejo, fizično prav tako.  Kdaj pa je bila dosežena kulminacija tega kar se mu reče devastacija, najvišja stopnja razgradnje Evropskega načina življenja, ne katerega koli ampak Evropskega. Na najvišji  negativni stopnji pa leta 2015, ob težko popravljivi napaki  nemške predsednice Angele Merkel in pozivu vseh ki rabijo boljše življenje in delo, da pridejo k jim, za vse se bo našlo nekaj. Sovpadalo je z časom  bojev  in notranje političnimi trenji v nekaterih bližnjevzhodnih dežel in zaostrenimi odnosi  z evropsko »zaveznico« Turčijo , ki je sprožila val neobvladljivega navala vsega kar gre in leze brez kriterija, brez reda, brez spoštovanja česar koli ki temelji na nekem redu. Kaos in nered na vseh področjih je postal »red« na katerem je temeljil neobvladljivi nered. Podrlo se je vse  kar se je dalo podreti, meje, ograje, pregrade, zakoni , predpisi, akti.  Najslabše kar je bilo akumulirano pri teh ljudeh je privrelo na dan. Obup povzročen z prevelikimi pričakovanji in morebitne ovire na poti je iz teh begunce, naredilo migrante, dezerterje, tihotapce ljudi, nezakoniti prestopniki, kršitelje vseh mednarodnih predpisov. Samo z namenom da , tokrat resno spremenijo sliko Evrope za vselej, po naročilu njihovih  nikoli videnih in slišanih a vplivnih poglavarjev na več načinov. Ko ni bilo tako kot so jim obljubili( za masten denar in prodajo vsega kar so imeli nekje kjer ni bilo vojn in se je skromno živeti) so se začele neobvladljive in za evropski način nedojemljive reakcije. Popolnoma iracionalne ludistične reakcije( po Nedu Ludu iz  sredine 17 stoletja v Angliji) do vsega opredmetenega,  ki je z očitnim  krščanskim predznakom. Kraje, posilstva, nekultiviranost, neciviliziranost na primarni ravni iz dneva v dan, razbijaštvo, ustrahovanje v trumah in še in še…

Kaj nam je za storiti zdaj in takoj?

Zaščititi se, pred vsem in vsakogar, kar prinaša tale čas, mešanja in zmešanja mogočega in nemogočega. Mešanje še kar traja, zmešano je več kot preveč, da teče preč. Pa ne sme več.

Ali imamo kašno institucionalno reakcijo, ki bi vsaj delno nakazala na nekaj , ki bi asociralo, spominjalo  na skrb, zaskrbljenost te opešane, posiljene, defetistične Evrope, ki bi se hotela ali se hoče izkopati iz tega stanje.  Delček tega upanja  je dala nova predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen z naznanilom ustanavljanja resorja, telesa znotraj EK zadolženega za izvajanje pooblastil povezanimi z zaščito evropskega načina življenja.  Š e prespala ni noč pa je bil ogenj v strehi s strani internacionalističnih dušebrižnikov  različnih barv, zeleni, rdeči, šekasti, samo da ne izgubijo privilegije, vsaj do takrat ne dokler ki jim tistih , kijih ščitijo ne potrkajo na njihova zasebna vrata. Ob objavi imena resorja, ki naj bi ga vodil Grk Margaritis Schinas je marsikomu zaledenela kri. Zgroženi obrazi so bili tako pri Zelenih, S&D, Prenovimo Evropo in pri Levici. Odziv oster. Hipokrizija na višku.  Z mnenjem svojih matičnih skupin se strinjajo tudi slovenski evropski poslanci iz vrst S&D. Seveda tudi naši, Slovenski  enako ideološko obarvani…V namenu in želji da to ostane, čeprav modificirano,  si  je Ursula von der Leyen, Predsednica EK  izborila spremembo v spodbujanje  namesto zaščiti, kar bi jaz sam, za dnevno rabo brez  posebnega »onečaščenja« nareka,  izvajal dnevno spodbujanje k zaščiti evropskega načina življenja. Dnevno, iz ure v uro. Hvala bogu da je en del Evrope že sedaj oziroma od  prej skrbel za to. Preostali del Evrope naj poišče primeren modus za to. Dokler še ni prepozno, oziroma je prepozno, pa zgleda da za njih še premalo grozno. Zaščita našega, evropskega načina življenja,  temeljni pogoj za vse drugo. Brez tega ni gospodarstva, napredka , ni življenja za kogarkoli, če govorimo o evropskemu načinu življenja. Ta trenutek imamo države ki imajo večjo stopnjo rizika glede na grožnjo našemu načinu življenja, to so na žalost največje Evropske države kot so Francija in Nemčija in nekaj svetlih primerov držav iz tako imenovane  Višegrajske države kot sta Madžarska in Poljska v ospredju.  Potegnimo kaj koristnega iz njihovega pristopa  četudi bo za različno obarvane »dušebrižnike« zelo trpeče, bodo zagotovo hvaležni za trajno in vztrajno početje ki se mu reče Evropski način življenja.
To velja tudi za našo Slovenijo ter nekaj tovrstnih mutacij in mutantov iz nabora internacionalistov.

Krščanska Evropa je moj dom. Tudi tvoj,  kaj  ne?

Vane K. Tegov