Tudi danes, ko mineva 28 let od plebiscita, nekaterim samostojna Slovenija še vedno ni intimna opcija

Spomin je živ, kot da bi se zgodilo včeraj! V resnici pa danes mineva 28 let od plebiscita, na katerem smo se Slovenci odločno izrekli za samostojno državo. Čeprav so prenovljeni komunisti, na čelu z zadnjim partijskim predsednikom in prvim predsednikom slovenskega predsedstva Milanom Kučanom počenjali vse, da Slovenija ostane del komunistične Jugoslavije, je 88,5 odstotkov vseh volivcev in 95 odstotkov udeleženih odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo. Bila je nedelja, 23. decembra 1990, ko je dr. Jože Pučnik izrekel zgodovinski stavek: “Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo!”  Demosov projekt samostojne Slovenije je prvo potrditev doživel čez tri dni, 26. decembra 1990, ko so bili razglašeni rezultati referenduma, sklepno dejanje pa doživel 25. junija 1991, ko so delegati vseh treh domov slovenske skupščine sprejeli ustavni zakon in druge osamosvojitvene zakone, s katerimi je Slovenija razglasila svojo suverenost. 

Ponosen sem, da sem lahko sodeloval pri tej zgodovinski zgodbi slovenskega naroda. Čeprav pa se mi danes zdi, da v naših razmišljanjih bledi znameniti Pučnikov stavek “Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo,” kajti uveljavil se je drug znameniti stavek, ki ga je izrekel nekdanji šef slovenskih komunistov Milan Kučan: “Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan!” In ta “nov dan” pomeni restavracijo tistega, čemur smo se želeli s plebiscitom in osamosvojitvijo dokončno posloviti. Sile kontinuitete zmagujejo na celi črti, vračajo nam “verbalni delikt,” nam vsiljujejo odločitve, za katere jim kot volivci nismo prižgali zelene luči, kršijo ustavo, s političnimi odločitvami nas delijo na prvo in drugorazredne….

K današnjemu razmisleku me je spodbudila fotografija petkove slovesnosti ob Dnevu samostojnosti in enotnosti, ki jo je pred pomnikom slovenskim osamosvojiteljem pripravila Jevškova mestna občina Murska Sobota. Dejal bi, da je mali politbiro nekdanje partije, sredi pa njen nekdanji predsednik Milan Kučan, “sfalil” lokacijo proslave. Le nekaj metrov naprej je namreč monumentalni spomenik sovjetskim vojakom in partizanom. Vsi, ki so na proslavi delali družbo Milanu Kučanu, so pred petimi leti, ko je Združenje VSO v Murski Soboti postavilo pomnik osamosvojiteljem, bojkotirali dogodek, ker je na njem kot slavnostni govorec nastopil general Tone Krkovič, prvi poveljnik Manevrske strukture narodne zaščite, iz katere se je oblikovala Slovenska vojska. Že takrat sem zapisal, da gre za “akt izdaje,” enako mislim tudi danes. Toliko bolj, ker ob vseh praporih, tudi partizanskih, v petek ni bilo prapora VSO, ker pač gre po mnenju aktualnih oblastnikov za drugorazredno organizacijo, čeprav edina neguje vrednote slovenske osamosvojitve. 

In tako kot je bil pred 28. leti, na današnji dan ob razglasitvi izidov plebiscita mrk in nezadovoljen obraz Milana Kučana, je enako mrko zrel predse tudi na petkovi proslavi ob Dnevu samostojnosti in enotnosti. Verjetno mu še 28 let po tem dogodku samostojna in neodvisna Slovenija ni intimna opcija. Za potrditev tega vam posredujem nekaj njegovih najbolj znanih citatov, v katerih se je negativno odzval na slovensko težnjo po samostojnosti.

”Samostojna Slovenija bi bila najbolj črnogleda varianta … Vendar moramo narediti vse, da Jugoslavija bo,” Milan Kučan, 26. 10. 1988.

”Slovenske identitete, naj si še tako domišljamo, da je, v Evropi in svetu ni, vsaj ne kot del nečesa avtonomnega in do kraja razpoznavnega. Je predvsem identiteta Jugoslavije ali celo Balkana,” Milan Kučan v Ljubljani, 8. 2. 1989.

”Jasno je, da mi iz Jugoslavije nočemo in ne želimo, in da nas kljub takim amandmajem iz nje nihče nima pravice poditi,” Milan Kučan v Beogradu, 28. 9. 1989.

”Za nikakršen odhod in odcepitev iz Jugoslavije ne gre. Z dopolnili smo ustvarili pomembne pogoje za prihodnost, za socializem po meri ljudi,” Milan Kučan, 2. 10. 1989.

”Naša opredelitev je nedvomno Jugoslavija. Mi razumemo in sprejemamo Jugoslavijo za svojo državo in si je ne pustimo vzeti,” Milan Kučan v Beogradu, december 1989.

”O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti,” Milan Kučan, 31. 1. 1990.

”Zame je merodajno predvsem vprašanje, ali Slovencem res ni mogoče živeti v Jugoslaviji,” Milan Kučan, februar 1990.

”O odcepitveni poti nisem nikoli govoril, o njej pa so govorili mnogi politični ljudje v Sloveniji,” Milan Kučan, 20. 4. 1990.

”Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem,” Milan Kučan, 23. 12. 2015.

Boris Cipot