»Stran pa ne bomo metal’«- razstava o tem kaj lahko slabega in pogubnega prinesejo slabe navade. Dobro je spomni nas na odgovorno ravnanje, mar ne?

Veseli in hvaležni, čeprav se to redkokdaj sliši v takšni obliki in tako direktno. No,  o tej razstavi, ki bo danes  odprla vrata za obiskovalce, lahko to rečemo  z dokajšnjo gotovostjo. Od osnovne prve asociacije na izrek iz naslova, ko se je včasih reklo, da ko se jé, je treba pojesti do konca, se  je s tem opozorilo naraščajnike na  odgovoren  odnos do hrane in še česa kar se je porabilo in uredilo do konca in se ni puščalo, kot bi rekel sogovornik na srečanju z nami v nekem drugem kontekstu , na »spol«.

Morda tudi kot opomin na to, da v današnjem času v obdobju hiperprodukcije vsega, s poudarkom da materialnih dobrin in vsiljevanja določenih do tedaj neznanih in ne-zaznanih situacij in preglavic družbe. Sprva se dozdeva prvotni in površni paraleli, da to ni ravno muzejska tema ali področje. Pa vendar. S načinom ko se nekaj  odvrže, zavrže, ravna malomarno in neodgovorno do svojega mikrookolja, na nek način zavržemo tudi nek odnos, ki  je neprimeren  do stvari, ki jih ne rabimo in postanejo smeti. Nekoč  smotrno, odgovorno ravnanje s stvarmi ko so večji del življenjske dobe dale skoz, pa smo jih dali popraviti in jih skoraj ritualno uporabljali, danes, v času hiperprodukcije vsega se pojavi stranski učinek, ki je mnogo nevarnejši kot je sam izdelek, to pa so smeti.  Vsekakor odločilen  čas da se pogubne navade spremenijo v boljše prakse.

 

Urša Repar, kustodinja Muzeja NZC, je v svoji pripravi na to razstavo, pri samem koncipiranju le te želela opozoriti na navade ki jih imajo ljudje do stvari.  Kot pravi naslov razstave, ne govorimo samo  o odpadkih, ki jih mnogokrat prehitro zavržemo, temveč se enako zgodi z odnosi, idejami, času in znanju, ki ga nadomesti drugo  znanje, ki ni pravi odraz časa. S to razstavo ko delamo na tem da opozorimo na slaba in neprimerna ravnanja , lahko tudi kljubujemo tem pogubnim ravnanjem, sočasno pa ustvarjamo neko novo prakso, ki je rešitev, čeprav ne tudi odrešitev.

Zelo primerna razstava ko se ne predstavljaš od eksponata do eksponata , da bi šel  čim prej naprej temveč je to trenutek, čas, da preizkusiš še sebe, do kod je pršel ta proces pri tebi, pri tvojemu sosedu, bližnjih.  Ali te pogubne  navade lahko doživijo svoj »epilog« ter nadaljuješ ti in vsi okoli tebe drugače, koristneje  in bolj odgovorno do svoje in tuje prihodnosti. Ali kot pravi avtorica/soavtorica razstave, da imajo obiskovalke in obiskovalci možnost obenem biti povabljeni  k razmisleku o svojem načinu življenja,  prepoznavanju svojih  pogubnih  navad, ki jih ima marsikdo  med nami. Z razstavo  se ponudi priložnost, ideja in morebiten navdih kako pogubne navade zamenjati za boljšo prakso.

Na sami razstavi in s pomočjo kataloga, ki ga toplo priporočam,  zveste mnogo več tudi o  zgodovini «metanja vstran«, začenši od starih Grkov, preko Rimljanov ter srednjega veka  od danes.

Pri vsem tem ne smemo spregledati odlično sestavljeno ekipo MNZC ter delovanje z izpolnjevanjem zastavljenih ciljev, po besedah direktorja MNZC,  dr. Toneta Kregarja,  ki so doseženi v preteklem letu.   Delovanje  v preteklem, s katerim so izredno zadovoljni, se  bo  rezultiralo tudi v zaključevanju določenih projektov tudi  v letošnjem letu, posebej v zvezi z Pelikanovo foto hišo  in vrednostjo le te za našo lokalno in širšo kulturno dediščino.

Kar se tiče merljivih  podatkov v zvezi z vidnostjo in obiskanostjo samega muzeja in dogodkov ki je glavni in primarni pripravljavec, kaže na 31 tisoč obiskovalcev v prostore muzeja in 39 tisoč na odprtih panojskih razstavah in razstav na odprtem. Lepo število vredno nadaljnje spodbude.  Dosežene rezultate so vidne in če jih prevedemo  v finančne parametre, kaže prav tako na presežek.  To pa je pohvale vredno.

Pelikanova foto hiša bo zagotovo doživela obnovitveni epilog. Za določena področja bo celo imela svoj domicil. Obiskovalci, poznavalci pa bodo imeli kmalu priložnosti še za najmanj dva dogodka s katerimi se bo MNZC  predstavil  in jih dodal v mozaiku predstavnosti  samega knežjega mesta.

Vsi ki oklevate s tem kam bi šli in kaj novega zvedeli,  četudi o pogubnih navadah, da bi morda še bolje delovali in prispevali k boljši praksi,  le pojdite!

Vane T. Costa