Ob Evropskem dnevu: Poskrbi za svoje srce, da deluje vsak dan. Paziti je treba nanj!

V Celjski bolnišnici, pravzaprav včeraj, sicer letos drugič,  obeležili  evropski dan ozaveščanja o srčnem popuščanju,  z delovnim naslovom “Dan srčnega popuščanja: Skrbeti za svoje srce vsak dan”, ki je potekal pod okriljem  SBC osebja, natančneje  Kardiološkega oddelka.

Srčno popuščanje je bolezensko stanje, ko srce ni več sposobno prečrpati dovolj krvi v krvni  obtok, da bi zadovoljila potrebe vseh organov. Takrat se v telesu aktivirajo številni mehanizmi, bolniki pa navajajo dokaj značilne težave. Poznamo več bolezni, ki lahko srce tako poškodujejo, da prične popuščati. Osnovno bolezen in srčno popuščanje je potrebno zdraviti, predvsem pa pri zdravih iskati in urejati dejavnike tveganja, da do nastanka bolezni ne pride. To stanje se vseživljenjsko zdravi in vzdržuje.

Kateri so prvi simptomi?

Ko srce ne more prečrpati dovolj krvi, pride do zadrževanja vode v telesu. To na žalost prizadene vse organe. Srce je »kapetan« moštva ki ga sestavljajo posamezni delujoči organi za delovanje človekovega organizma.  Zadihanost in utrujenost sta med začetimi zaznavami, sprva pri naporu, nato pri vse manjših obremenitvah, v napredovani  fazi bolezni  pa tudi v mirovanju.

Še:  Bolnik  občuti  olajšanje  le v sedečem položaju, pogostejše nočno odvajanje urina, inapetenca oziroma hujšanje proti svoji volji in upad skeletnega mišičevja in predvsem dušenje.

Drugi  vzroki za srčno popuščanje so lahko ali so prirojene in nepojasnjene bolezni srčne mišice (kardiomiopatije), virusi, ki povzročajo vnetje srčne mišice (miokarditisi), zdravila in toksini (kemoterapija, alkohol, kokain) ali hormonske motnje (ščitnica). Dejansko pri srčnem popuščanju pride do insuficience srčne mišice, materiala iz katerega je narejena in ne utegne  pravočasno opraviti prečrpavanje krvi in postreči drugim organom v zadostni meri, dati delujejo sinhronizirano. Zahvaljujoči dosežkom današnje medicine in vseh do sedaj na podlagi empiričnih dognanj, se da kvaliteto življenja bolnika z srčnim popuščanjem ohraniti na zelo visoki ravni, seveda ob upoštevanju pravil »igre« v tem moštvu. Samosvoji imajo bistveno več preglavic in mnogokrat tudi z terminalnim zaključkom.

 

Za vse ki hočejo biti zdravi in zdravljeni obstoja več nivojsko zdravljenje ki vključuje: zdravljenje s pomočjo vadbe, s pomočjo vnašanja soli in tekočin v zadostni dnevni količini, z zdravili, z samozdravljenjem ki vključuje dnevni nadzor, teže, vnosa tekočin, merjenje krvnega tlaka, prepoznavanje srčnega popuščanja in prilagajanje odmerkov diuretika zaradi  preprečitve morebitnega dušenja. Transplantacija, presaditev srca je zadnji stadij, ko vse drugo ne zadostuje pod pogojem da je pacient, bolnik pripravljen za ta poseg. Problem je pa da ni zadostnega  števila donorjev, in kot zadnja mehanska, umetna  črpalka.

Pomembno je preprečevati srčno popuščanje z nadzorom dejavnikov tveganja za srčno žilne bolezni. Ko  pride do srčnega popuščanja, je potrebno redno jemanje zdravil, pozornost na vnos tekočin in soli v prehrani, redno merjenje telesne teže in samo-prilagajanje odmerkov diuretika.

Zdravljenje z zdravili je dolgotrajno, večplastno in v večini primerov doživljenjsko, ki ga je treba sprejeti pozitivno in  kot bistvena sestavina vsakdana. Namen je čim daljše tuzemsko bivanje na spodobni in kvalitetni ravni  za vsakogar s srčnim popuščanjem.

Zato je potrebno na tem področju permanentno izobraževanje in izpopolnjevanje. Bolniki ali vsi tisti, ki živijo s srčnim popuščanjem se združujejo v koronarne klube. Določena mesta, sredine imajo posluha za delovanje tovrstnih njihovih občanov, tudi s tem ko imajo za njihove potrebe in za stopnjo zahtevnosti prilagojene razne sprehajalne poti ali ciljne točke, kot je Srčna pot v Celju.

Pionir na tem področju je dolga leta bil, žal danes pokoojni (umrl leta 2021) dr. Josip Turk. Profesor dr.  Turk je bil eden od pionirjev sodobne kardiologije na Slovenskem. Leta 1959 je diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani in tam leta 1980 tudi doktoriral. Leta 1991 je postal redni profesor interne medicine. Sprva je delal kot splošni zdravnik v Kranjski gori (1959-1964). Tudi po upokojitvi je ostal dejaven, predvsem kot ustanovitelj in prvi predsednik Društva za zdravje srca in ožilja ter kot urednik revije Za srce. Danes se po njem imenuje klinika Medicor v Portorožu. Objavil je preko 200 strokovnih in poljudnih člankov v domačih in tujih revijah ter bil avtor ali soavtor strokovnih knjig Vse o srcu in žilah (1996), Prehrana, vir zdravja (1997) in učbenika Interna medicina (1998).

Profesor Josip Turk je bil odličen zdravnik. Njegovo delovanje je postalo opazno v drugi polovici osemdesetih let, predvsem pa po osamosvojitvi. Tedaj je z javnimi pobudami, namenjenimi osveščanju ljudi na področju preventive srčno-žilnih bolezni, v resnici oral ledino. Da se je v tridesetih letih (1990-2020) življenjska doba Slovencev (Slovenk) podaljšala za kar devet let, je gotovo odraz tudi njegovih prizadevanj.

Znanstveno delo in empirična dognanja danes omogočajo dokaj  kakovostno življenje vsem s tovrstno  srčno  bolezenskim pojavom in stanjem oziroma diagnozo.  Tako pionirjem kot tudi kasnejšim generacijam zdravnikov in raziskovalcev gre ogromna in nemerljiva zahvalnost ter hvaležnost  za lepši vsakdan vsem  tistim,  ki se s tem spopadajo.

Vane T. Costa

Vir: DC& VTC& Društvo za srce

Foto: DC