Nekategorizirano

SLOVENSKO PREISKOVALNO NOVINARSTVO, Quo vadis?

 Zadnji tragični dogodki razkrivajo, kako nevarno je pravo preiskovalno novinarstvo, ki razkriva korupcijske povezave med politiko in »kriminalnimi« skupinami in ki se osredotoča na sledenje premoženju ter finančnih tokovom. Ali bo zadnja žrtev med novinarji Slovaški novinar Jan Kuciak spodbudila državljane k spremembam v politiki? Kako je s preiskovalnim novinarstvom v Sloveniji? Ali obstajajo grožnje novinarjem, ali se jih utiša drugače, kaj lahko pričakujemo v bodoče? V tem prispevku skušam osvetliti, kaj preiskovalno novinarstvo sploh je.

 Pri preiskovalnem novinarstvu bolj kot pri drugih oblikah novinarstva pride do izraza nadzorna funkcija novinarstva kot četrte veje oblasti, ki nadzira zakonodajno, izvršilno in sodno (watchdog). V sodobnem času pa tudi peto vejo oblasti, tisto očem skrito, ki jo opisujem v moji knjigi Peta veja oblasti. Delo preiskovalnega novinarja se razlikuje od navidez podobnega dela policije, odvetnikov ter nadzornih institucij, ni pa rečeno, da se v preiskovalnem novinarstvu ne uporabljajo podobne metode in tehnike preiskovanja kot pri policiji ter drugih formalnih nadzorstvenih institucijah družbe. Glavni paradoks preiskovalnega novinarstva je nevidna črta med privatnim in javnim življenjem. Jasno je, da ima vsakdo pravico do zasebnosti, ampak je včasih pod določenimi pogoji v imenu »javnega interesa« mejo zasebnosti mogoče tudi prestopiti.

 Na začetku je potrebno razjasniti ali uporabljati pojem »preiskovalno« ali »raziskovalno« novinarstvo. Delo preiskovalnega novinarja je zelo podobno delu detektiva, ki odkriva nova dejstva, predvsem nove pojave, ali na kratko preiskuje. Pojem »raziskovanje« pa se veže predvsem na akademsko sfero, ki odkriva »resnico« v drugačnem kontekstu in z drugačnimi nameni. Preiskovalno novinarstvo je poročanje o prikritih informacijah. Prva naloga preiskovalnega novinarstva je potemtakem odkrivanje skritih informacij. Vendar ne v smislu nekih novih spoznanj o pojavu, saj pri tem ne gre za raziskovanje, ampak tistih informacij, ki jih je nekdo prikril. Delo preiskovalnega novinarja je sestavljeno iz petih ključnih elementov: ustvarja zgodbe, ki so produkt izvirnega dela novinarja in ne poročila na podlagi raziskave javne agencije; razkriva dejstva, ki jih želijo posamezniki namerno prikriti; prikrita dejstva so za javnost relativno zelo pomembna; novinar ali medij preiskavo vodi in načrtuje samostojno; med preiskavo se uporabljajo posebne tehnike in metode. 

 Preiskovalno novinarstvo se ne ukvarja samo z odklonskostjo in njenimi nosilci, ampak nadzoruje mehanizme državnega nadzora in prav tako oblast in politiko.  Res pa je, da je po eni strani lahko dokaj samostojna inštitucija, po drugi strani pa je lahko v vlogi  korumpiranega dejavnika. To se zgodi takrat, ko je dekla politike ali služabnik elit in mogočnikov. Preiskovalno novinarstvo ima po eni strani v družbi pozitivno vlogo, ne gre pa nikoli zanemariti pojavov senzacionalizma, šokantnosti, kršitev človekovih pravic in državljanskih svoboščin, zlasti če gre za vdiranje v zasebnost in nenadzorovano razpolaganje z različnimi podatki. Zato pri dobrem preiskovalnem novinarstvu novinar ali medijska hiša preiskavo načrtuje in vodi samostojno, neodvisno od državnih ustanov. V bistvu nastavi ogledalo državnim ustanovam in izpostavi nepravilnosti. Pri tem je seveda lahko v končni fazi ogroženo tudi novinarjevo življenje.

 Demokracija temelji na mnogih načelih, med drugim na sposobnosti izvoljenih predstavnikov ljudstva in uslužbencev javnosti. Izkušnje kažejo, da so preiskovalni novinarji med najbolj poklicanimi, da razkrijejo prav te nepravilnosti in poskrbijo, da je pravici zadoščeno vsaj na tem nivoju. Preiskovalno novinarstvo je potemtakem, ali bi vsaj morali biti, zadnja mreža, ki ujame tiste anomalije v družbi, katere »uidejo« formalnim kontrolizmom (policija, sodstvo, inšpekcijske službe, …). Še več, preiskovalno novinarstvo jih tudi nadzira. Odkriva nepravilnosti, ki jih naredijo sami. V neki meri je preiskovalno novinarstvo nadzornik nadzornikov. Se pa tu takoj postavi vprašanje, kdo nadzira nadzornike?  Ali so vsi novinarji čiste ribe v umazani vodi? Seveda morajo tudi novinarji preiskati deviantnosti, prikrite povezave in premoženje novinarjev samih in s tem počistiti pred svojim pragom in si povrniti ugled. To je vprašanje, ki je v današnjem času, ob poplavi medijev, ko se preiskovalno novinarstvo vse bolj meša z rumenim novinarstvom, še kako aktualno. Najuspešnejši nadzornik delovanja novinarja je zato preiskovalni novinar sam. Pravega nadzorstva, ali vsaj uspešnega, nad delom novinarjev zaenkrat ni.

 V glavnem po vsem svetu za novinarje obstajajo etični kodeksi, ki so si bolj ali manj podobni. Verjetno ni potrebno posebej poudariti, da je etično ravnanje v preiskovalnem novinarstvu še toliko bolj pomembno kot v drugih oblikah novinarstva. Vendar, kako se ta pravila izvajajo, kako je z razkritjem premoženja in povezav, ki vplivajo na delo novinarjev, kako se izogibajo pritiskom, grožnjam, pa tudi korupcijskim tveganjem?

 Glavni paradoks je nevidna črta med privatnim in javnim življenjem. Jasno je, da ima vsakdo pravico do zasebnosti, ampak je včasih pod določenimi pogoji, v imenu »javnega interesa«, mogoče mejo zasebnosti tudi prestopiti. Potegniti bi bilo treba kolikor se da jasno ločnico, kdaj nastopijo okoliščine, ko je čas za preiskovalno novinarstvo. V sodobni družbi formalni nadzorstveni mehanizmi, ko je razvoj v vseh pogledih, zlasti pa v tehnološkem, tako hiter, ne najdejo več pravih odgovorov na nove oblike patologije družbe. Tudi z zakonodajo vedno težje uravnavamo nezaželena ravnanja posameznikov ali skupine. Na primer pri obravnavanju korupcije vedno bolj zori spoznanje, da jo klasični organi pregona težko preganjajo oziroma zatirajo. Poleg finančnih institucij se preiskovalno novinarstvo kot možnost za odkrivanje in zatiranje  takšnih pojavov ponuja samo po sebi.

Je pa na dlani, da so preiskovalni novinarji lahko uspešni le, če so tudi dovolj strokovno usposobljeni. Ali so in kakšne oblike izobraževanja in usposabljanja se sploh izvajajo? Sam sem doma in v tujini predaval tematike preiskovalnega novinarstva in o tem tudi pisal, vendar za celovit pristop država ni zmogla energije. Žal se šele ob tragičnih dogodkih sprožijo polemike, kaj se dogaja v novinarstvu in kje so nevarnosti poklica. Preiskovalno novinarstvo je le vrh ledene gore problematike novinarskega ceha v Sloveniji.

Dr. Bojan Dobovšek

Predsednik stranke Dobra država

Mogoče vam bo všeč