Še pomnite?!

Pustnega torka, ki je skoraj pred vrati, ni prav nič čutiti. Slovensko javnost vse bolj prevzema misel o bližnjih parlamentarnih volitvah, ki naj bi bile 3. junija. Nekateri jim pripisujejo prelomni pomen, kar pa je pretirano. V resnici je njihova temeljna dilema, ali bodo Kučanovi kloni znova zmagali ali ne. Številni vidijo v kamniškem Šarcu, ki naj bi ga pripravljal Kučanov svetovalec prof. dr. Niko Toš, ki zaradi častitljive starosti prof. dr. Zdenka Roterja (moti se, kdor ga odpisuje),  prevzema ključno intelektualno vlogo v njegovem štabu, zadnjo manifestacijo moči in vpliva prvega predsednika slovenske države. Številni si polnijo upanje z Pahorjevo zmago, ki je nedvoumen Kučanov poraz. Trditev, da sta le dve podobi enega kovanca v osnovi drži, saj sta oba nekdanja komunista, vendar je še bolj res, da nekdanjih komunistov nihče tako uspešno ne »reže«, kot njihovi nekdanji. Samo poslušajmo kaj nam pripoveduje Janko Veber. Klin se z klinom zbija, pravi stara ljudska modrost.

Želja, da bi zmagala politika, ki bi nadaljevala temeljno zamisel slovenske osamosvojitve, je zelo močna. Mnogi so v hrepenenju po njej dobesedno pregoreli in se razočarani pridružili onim, ki se za volitve sploh več ne zmenijo. To škodi predvsem podpornikom nekdanje DEMOS-ove politike, ne pa nekdanjim pristašem »socializma s človeškim obrazom« (pustno masko), ki kljub starosti postajajo vse bolj strumni in samozavestni. Židan se že vidi kot novi Cerar in tega niti ne skriva.

Slovenija se kot mnoge nekdanje komunistične države ne zmore soočiti z resnico, da osamosvojitev in zlom komunističnega totalitarizma nista bila politično dolgoročno nagrajena. Naša »Ubožica« je imela v poltretjem desetletju obstoja le tri demokratične vlade od katerih je le ena, še danes po uspešnosti nepresežena, končala štiriletni mandat. Ne domišljamo si, da smo zmožni za ves nekdanji komunistični svet dati splošen odgovor, lahko pa na slovenskem primeru prispevamo k njemu.

Vsak narod, vsaka politična skupnost ima svojo identiteto. Avstrija in Nemčija sta obe nemški državi, pa ima vsaka svojo specifičnost. Slovenija je s svojo vojaško osamosvojitvijo pokazala tipično slovensko inovativnost, ki so jo kot unikatno natančno analizirali v številnih generalštabih in na vojaških akademijah. Kakorkoli obračamo, je dejansko s svojimi srčnimi amaterji zlomila četrto najmočnejšo armado v Evropi. Mirnodobno nadaljevanje izgradnje slovenske države bi moralo ubirati po poti, ki bi morala biti evropska, toda po svojih specifičnostih tako posebna, da bi jo vsi označevali kot slovensko. Nekaj tega sedaj vidimo pri Poljakih, Čehih, Slovakih… Slovenija pa postaja vse večja mlakuža. In to v vseh pogledih. Nikoli v zgodovini, razen v vojnih časih, ni bilo na našem ozemlju toliko brezpravja, toliko  s strani države institucionaliziranega negativizma, kot sedaj. Čudovito je povedal Srečko Cehnar, poveljnik enot TO pri obrambi Šentilja 1991. leta nedavno v Mariboru: »Soborci me sprašujejo, ali smo se borili za pravo stvar. Za domovino že, in če bi bilo treba, še stokrat. Ne pa za elite, ki so se okoristile brez moralnih in etičnih zadržkov. Kako jih ni sram?« Žal je povedal samo prvi del, manjka pa drugi z imeni in priimki. Ali je koga izmed njih videl takrat v uniformi TO? Tipično je, da ga je promoviral ali bolje zlorabil pri upravičeni kritiki obstoječih razmer mladenič iz Kučanovega obzorja ( osamosvojitev ni bila njegova intimna opcija!!!!), ki stalno blati slovensko osamosvojitev, ki mu demokracija ni vrednota.  Isto se je zgodilo tudi z našo veteransko organizacijo! Koliko zaslug za slovensko osamosvojitev ima Forum 21, koliko pa so njegovi ljudje iz njega pridobili?

Slovenska inovativnost se je ob osamosvojitvi končala. Naprej so nekateri hoteli po stari poti, nekateri so hoteli kopirati tuje. Pa bi morali ubrati našo, slovensko! Najprej spoštovati svoje sodržavljane in delati za njih, ne za se, ali svojo kliko. Politika je služenje, ne kraja! Plača je delavčeva pravica, ne milost delodajalca. Človek je največja vrednota, večji kot država in neprimerljiv z pomenom kapitala. Za pošteno delo, pošteno plačilo! Ker je komunizem učil, da sta lastnina in kapital posledica kraje, so številni, zlasti nekdanji oblastniki, kradli kot srake. Le tam, kjer partija ni imela besede, na primer v novomeški farmacevstki tovarni Krka, se to ni zgodilo, ampak se je tranzicija normalno izvršila. Zato imajo tam delavci red in dobre plače. Povsod bi lahko bilo tako ali podobno. Rešujejo nas pravzaprav mali pošteni privatniki, ki so se dvignili iz nič in spoštujejo delo. Za njih niso potrebne minimalne plače, ker delo spoštujejo in dajo kolikor morejo. Preteklo ekonomsko krizo so mnogi izrabili, da delavcem dajejo »minimalko«, sami se vozarijo pa v milijonskih jahtah.

Ob bližnjih volitvah bo potrebno pogledati, kdo nam ponuja slovensko pot v prihodnost, pošteno plačilo za pošteno delo, kdo pa le lep, nov obraz. »Pod lepo rožo se običajno gad skriva«, me je učila moja mati.

.