Samostojna, mednarodno priznana slovenska država, čigava si?

Ena izmed največjih slovenskih napak je samozaničevanje. Ob 100 letnici Cankarjeve smrti ne bi pričakovali, da bo to dobilo nove dimenzije. Njegovo opozarjanje na hlapčevstvo, v mislih je imel politično, ideološko, je bilo v novejšem slovenskem političnem življenju pogosto izpostavljeno. Samostojna slovenska, iz samoslovenstva, to je nevdinjanja komurkoli pa tudi ne sovraštva in prezira do kogarkoli,  rojena slovenska država, pomeni preseganje  samozaničevanja. Kot vidimo, vsi tega ne zmorejo in iščejo malike, katerim bi se radi priklonili, jim izrazili zasluge in zahvalo za njo. Prepoznavna skupina ministrstva za obrambo in vodstvo Zveze veteranov za Slovenijo  je našla takšnega malika v nekdanji JLA, katere del je bila 1968. leta ustanovljena TO, v agresorjih, ki so kot po velikosti in moči ena vodilnih evropskih armad  v Sloveniji 1991. leta doživeli poraz, ki je prišel v vse anale svetovne vojaške zgodovine. Vsak narod bi bil ponosen na tak dosežek, le naši zgoraj omenjeni samozaničevalci slovenstva ga ne morejo sprejeti. Ne zaupajo sebi, ne verjamejo vase, ker imajo zlomljene hrbtenice. Ne morejo iz svoje hlapčevske kože. Sami najbolje vedo, ali so ujetniki ideologije, nerazsodnosti ali še česa hujšega!

Samostojna Slovenija ni bila nikoli moja opcija!

Znameniti stavek sam na sebi ni bogokleten, ampak je tako dejstvo, da ga je izrekel človek, ki je bil prvi in po vrhu še dolgoletni predsednik države. Ni bil edini, ki je tako mislil. V življenju sem poznal veliko ljudi, ki niso marali ne prve, ne druge Jugoslavije, ampak so žalovali za ranjko Avstrijo. Tistih, ki se jim kolca po karadjordjevski Jugoslaviji nisem srečal. Bili so pobiti ali pa odšli v emigracijo. Logično je, da se mnogim, lahko tudi upravičeno,  toži tudi po Titovi Jugoslaviji in izrabijo vsako priliko, da se ob njej navdihujejo. Nekateri, g. obrambna ministrica jih dobro pozna,  romajo zato celo celo na Sutjesko. General Avšič mi je ne enkrat rekel, da take vojaške napake ni mogoče proslavljati kot biser vojaške strategije.

Niso problem jugoslovenarji, ki jih v Sloveniji ne manjka in bodo verjetno vedno obstajali. Med njimi niso samo »titoisti«, ampak celo izraziti desničarji. Težava je v tem, da hočejo vladati samostojni slovenski mednarodno priznani slovenski državi. Okoriščati se hočejo s tistim, kar prezirajo. Ni pa jim to dovolj, ampak jo hočejo še blatiti in poniževati. Nekaj časa je bilo tragično, sedaj pa postaja groteksno, da za tem stojijo sile in izstopajoči posamezniki na čelu z predsednikom Zveze veteranov vojne za Slovenijo. Samostojna slovenska država je največji dosežek Slovencev v zgodovini. Dosegli smo ga sami, proti volji velesil in svetovne diplomacije. Zmagala je slovenska odločenost, pripravljenost na samožrtvovanje, ki jo je utelešala mobilizacija samoslovenske, ne  TO kot dela jugoslovanske armade, kar je bila do razglasitve slovenske državnosti! V svoji ustanoviteljici je preko  noči spoznala najbolj krutega sovražnika, ki je strahopetno raketiral civilne objekte. Na njenem čelu niso bili hlapci, samozaničevalci slovenstva. Za našo državo moramo biti hvaležni tudi nekaterim vidnim evropskim posameznikom, zlasti iz vrst krščanske demokracije, in Vatikanu, ki nas je nenavadno odločno in učinkovito podprl. Ni čudno da zlasti slednjega (kvazi) levičarji v Sloveniji (dr. Danilo Türk) in nekdanji jugogenerali tako napadajo.

Najprej diskvalifikacija, potem likvidacija

Po izpeljani osamosvojitvi, največjem uspešnem slovenskem političnem projektu v zgodovini, se je velik del osamosvojiteljev umaknil, del jih je prešel v aktivno politiko. Na mesto teh so se med aktivne  vključili ljudje, ki so nas že po demobilizaciji zasramovali kot tatove in pijance, martinčkarje, tihotapce orožja in podobnega. Še danes to ponavljajo.  Dejstvo, da tega nočejo sodno procesirati, sodstvo je poleg bančništva skoraj popolnoma v rokah sil, ki so z osamosvojitvijo zgubile oblast in se idejnega sorodstva z njimi samozaničevalci slovenstva neženirano ne odrekajo,  nam pove, da tega nočejo, ker se zavedajo, da lažejo. Če s tem povežemo še druge žalitve in obrekovanja osamosvojiteljev, celo njihovih otrok v plenicah in simbol antijanšizma v osebi ljubljanskega župana, ki so ga na kolenih prosili, da jih reši pred njim, spoznamo vso naravo in globino njihove morale. Malo je v slovenski zgodovini ljudi, ki so javno tako nizko padli. Najbolj povedna v tem smislu je v podnaslovu izražena misel znanega lastnika.  Navezava slovenske osamosvojitve na ustanovitev jugoslovanske TO iz leta 1968 je samo del tega procesa. Še danes toliko proslavljanemu študentskemu norenju iz leta 1968 bi lažje pripisali zasluge za slovensko osamosvojitev. Takrat ustanovljena TO je bila dejansko ena izmed učinkovitih oblik militarizacije takratne jugoslovanske družbe, ki sta jo pretresali takoimenovana liberalizem in tehnokratizem. Še danes čutimo posledice v zanikanju pomena in vloge tehnične inteligence, ki je bila takrat dejansko strokovno-politično obglavljena. TO 1968 je bila vojaško-politična oblika partijske globalne samoobrambe (Češka!!!), ki je poleg ostalega z vojaško organizacijo hotela zlomiti sile, ki so izhajale iz znanja in argumentov.  Pristaši slovenske osamosvojitve smo z zaničevanjem njenega neprimerljivega pomena dejansko priča svojevrstni »kontrarevolucije« vojaških in ideoloških titoističnih jugoslovenarjev. Ti bodo obstajali ne glede na to, če država bo ali ne bo izvajala represije nad njimi.  Problem je zlorablajnju in ponarehanju zgodovinskih dejstev, ki nam jih servirajo kot »znanstvene« resnice. Še huje je, da to država finančno bogato podpira! Ne pozabimo, gre za  pripadnike »znanstveno zgodovinskih spoznanj«, ki so preko 100 milijonov ljudi pahnili v smrt, preživele pa pahnili v eno najtragičnejših iluzij. Na zavrnitvi množičnih smrti in zavrnitvi iluzije večnega napredka in večne sreče človeštva (delavskega razreda) je skalila samostojna demokratična Slovenija!

Brez panike!

Psihihične in fizične bolezni so normalni človeški in širši družbeni pojav. Med njih lahko uvrstimo tudi bolestne blodnje povezane s smešenjem ter takšnim in drugačnim ponarejanjem zgodovine slovenske osamosvojitve. Njihova pogosta verbalna žrtev je skoraj praviloma tudi sedanji predsednik republike, ki se v skladu s svojim videnjem trudi dati Sloveniji vsaj del podobe nehlapčevske in ne samozaničevane Slovenije. Kot uspešni predsednik vlade verjetno ne bo šel v zgodovino, gotovo pa bo veljal za prvega njenega predsednika, ki jo javno spoštuje in želi prenesti to tudi na državljane. Ti z množičnim prirejanjem lokalnih proslav in maš za domovino neizpodbitno kažejo, kakšno vrednoto jim pomeni največji dosežek Slovencev v zgodovini. Zato smo z fabriciranjem  lažne podobe njene osamosvojitve in še bolj razglašenjem bolestno izmišljenih zaslug prizadeti predvsem tisti, ki nam naša država nekaj pomeni. Žalijo nas v našem človeškem in državljanskem bistvu. Dovolj nam je politike laži in potvorb značilnih za družbe nekdanje »ljudske demokracije«.

 Dr. Stane Granda