Rudolf Maister- vselej na pravi strani, ko se je šlo za obrambo slovenstva, njenega jezika, kulture in naroda

Na ploščadi pred Knežjim dvorcem  v Celjum je potekala slovesnost ob odkritju v čast in slavo znamenitemu celjskemu 87. Pehotnemu polku avstro-ogrske vojske. Slovesnost so pripravili: Mestna občina Celje, Pokrajinski muzej Celje in osrednja knjižnica Celje. Čez štiri dni je  dan Rudolfa Maistra, s katerim obeležujemo vrhunec  njegovih prizadevanj da čim več Slovenk in Slovencev  ostane ali se združi v čim bolj  kompletno in kompaktno ozemlje, kjer bi skupaj živeli,  gojili jezik, kulturo in ohranjali narodovo identiteto.

Prav zato je pomemben današnji dan. Osrednji govornik na prireditvi je bil muzejski svetnik Marko Štepec iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Ta nam je orisal pot nastajanja in delovanja. Med drugim je povedal da so 87. pehotni polk, s sedežem nabornega območja v Celju, ustanovili leta 1883. V času svojega 35-letnega obstoja je večkrat menjal kraje, kjer je bil nastanjen. V Celju je bil od leta 1888 stalno nameščen en bataljon polka.

 

 V polku je vseskozi služil visok delež, med 80 in 95 odstotkov je bilo Slovencev, zato je veljal za slovenski polk. Ta polk do  prve svetovne vojne je bil v glavnem razporejen po mirovnih misijah. Z izbruhom vojne se je vse spremenilo. Polk sestavljen iz pretežno ali iz  samo slovenskih vojakov ko je ustavljal napredovanje Italijanov, je branil slovensko zaledje in slovenske domove. Leto 1917 je na soški fronti leto krvavih bitk, v katerih je sodeloval tudi celjski pehotni polk. Odlikoval se je zlasti v bojih za strateško pomemben hrib Škabrijel (Sv. Gabrijel), ki ga je za ceno velikih izgub uspel obraniti. Za to je Franjo Malgaj dobil zlato odlikovanje. Po preboju soške fronte, konec oktobra leta 1917, je polk boje z Italijani in njihovimi zavezniki nadaljeval ob reki Piavi, po avstro-ogrskem podpisu premirja, novembra leta 1918, pa se je vrnil v domovino in se vključil v novo slovensko vojsko kot Celjski peš polk. Kasneje je polk sodeloval  tudi v bojih za severno mejo kjer je prav tako deloval Franjo Malgaj,  kjer je tudi padel.

Obdobje med dvema vojnama je tudi obdobje , nejasnosti, kje umestiti ta del zgodovine v katerem ni manjkalo  svetlih obdobij in korenitih zasukov  za kasnejše dosežke na narodnem in narodnostnem področju. Unitaristom v Beogradu ni dišalo potencirati vloge  vojakov in časnikov slovenskega porekla. Če tudi je Rudolf Maister kasneje postal prvi slovenski general. V obdobju po drugi svetovni vojni  ni bilo »prikladno« ja omenjati.

Šele zadnji dve desetletji se govori piše, raziskuje o vlogi in udeležbi Slovencev v prvi svetovni vojni.  Tudi zato  je potrebno raziskati vse v zvezi z delovanjem 87 pehotnega polka. Ne smemo se odpovedovati in sramovati svoje preteklosti.

»Zelo težko se učimo iz zgodovine če jo ne sprejmemo, ne spoznamo  njeno celovitost in če jo ne poznamo«, je zaključil Marko Štepec  slavnostni govorec ob odkritju spominske  plošče v čast 87  pehotnemu polku in vsem slovenskim fantom , ki mu je poveljeval Rudolf Maister.

Danes je v Celju tudi 20 pehotni polk Slovenske vojske, ki mu poveljuje podpolkovnik Gregor Hafner, ki pravi da poleg nadaljujejo tradicijo 87 pešpolka, po vojaki plati a tudi za to kjer je en del 87 pešpolka  v začetku njegovega prihoda v Celje bi naseljen prav v tej vojašnici, v kateri poveljuje.

Dragi državljani, državljani, državljanke, Slovenke in Slovenci, obeležujmo, proslavljajmo  pomembne datume , dogodke, krepimo zavedanje  o lastnem narodu, samo na takšen način se tudi obstane.  Rudolf Maister, Franjo Malgaj in vsi znani in neznani borci, pokopani ali nikoli odkriti kraji njihovega zadnjega diha, ko so dihali za svoje slovenske domove, si to brez izjem to zaslužijo!

Vane K. Tegov