Razkrit je turški mehanizem novačenja in pošiljanja plačancev iz Sirije v Nagorni Karabah

Razkrit je mehanizem pošiljanja plačancev iz Sirije, ki jih podpira Turčija, v Nagorni Karabah. O njem je Novaya Gazeti povedal vir v sirskem Idjlibu na meji s Turčijo.

Po besedah ​​sogovornika se je s registracijo borcev  b se naj ukvarjal Sirijec  turkmenskega porekla  po imenu Seif Abu Bakr. Domnevno naj bi bil glavni iskalec prostovoljcev brigade Khamzat, ki se  bori, in se še po potrebi,  v okviru Svobodne sirske vojske (FSA), ta pa je  ves čas podpirana s strani Turčije.

Prostovoljci so registrirani v  neki  vasi  v bližini Idjliba v Siriji. Sočasno sprejemajo  tako vojake  kot civiliste. Zberejo jih v skupinah po 300 in jih pošljejo v turško obmejno mesto Killis, kjer dobijo “neopazna civilna oblačila”.  Iz Turčije plačanci odidejo na letališče Gaziantep, od koder letijo v Baku s prestopom na drugo letalo  v Istanbulu. Omenjeno je, da let poteka skozi zračni prostor Gruzije, za  kar Gruzija dobi plačilo.

Vir je še dodaja, da je bilo v Azerbajdžan poslanih od 700 do tisoč  borcev za zaščito plinovodov in naftovodov  preko katerih Turčija dobi energentov. Pred tem je turški predsednik Recep Tayyip Erdogan podprl ofenzivo azerbajdžanske vojske v Nagornjijem  Karabahom.

CNN je 1. oktobra poročal, da se sirski plačanci, ki jih podpira Turčija, pripravljajo na premestitev v Nagorni  Karabah.  Po poročanju časnika se prostovoljci pro-turške “sirske narodne vojske” zbirajo blizu meje Turčije in Sirije in čakajo na prevoz do konfliktnega območja.

Razmere v Gorskem Karabahu (Artsakh) so se 27. septembra močno stopnjevale. Azerbajdžan je poročal, da so armenske sile streljale na njegove položaje in naselja na kontaktni črti in napovedal protinapad. Armenija pa je za napad na Artsakh(Armensko ime za Nagorni Karabah) krivila azerbajdžansko vojsko. Armenska stran trdi, da se na strani Azerbajdžana, ki ga je Turčija preusmerila iz Sirije, bori 4.000 »bojevnikov«.

Leta 1991 je Nagorni Karabah,  kjer je večina prebivalstva  Armencev, je razglasil neodvisnost od Azerbajdžana. Baku je regijo poskušal vrniti s silo, izbruhnila je vojna. Leta 1994 so Azerbajdžan, Armenija in nepriznana Nagorno-Karabaška republika s posredovanjem Rusije podpisale protokol o premirju. Vendar se sovražnosti občasno nadaljujejo.

Za enkrat  ena in druga stran z svojimi  podporniki ali zavezniki kažejo  svoje politične mišice in krepijo svoje položaje za domače politične potrebe. Armenija, ki ima za sabo Rusijo, pa tudi,  večji del krščanskega sveta, preko svojega premierja Nikolo Pašjanina pove da mir bo takrat ko se bo Turčija popolnoma umaknila iz območja Južnega Kavkaza. Armenija se ne nore umakniti vse dokler  Turčija ne odide iz tega dela Srednje Azije, zdaj  še manj  ko Ankara podpira in pošilja prostovoljce ki so se prej bojevali v Siriji. Erdogan želi za vsako ceno igrati velikega »playerja« in imeti nek nov drugačen in očiten geostrateški položaj in veljavo. Počne pa  tako da ogroža več držav kot pa tistim ki jim »hoče« pomagati« z spodbujanjem nacionalizma ne bo dosegel nič, še manj z  podžiganjem in netenjem novih in novih sporov in celo vojn.

Proti koncu  2.  oktobra se je dalo izvedeti da je Armnenska stran privolila v pogajanja za pogajalsko mizo samo pod patronatom trojke iz Minska, ki jo sestavljajo ZDA, Rusija in Francija. Kako bo naprej potekla komunikacija in kaj bo skominiciranega v  naslednjih dneh pa bomo spremljali za vas.

 

Vane T. Costa