Rado Pezdir in Igor Omerza o kriminalnih ozadjih ustanavljanja teritorialne obrambe

V petek, je v prostorih Celjskega doma potekla pogovorni večer z dvema mojstroma, raziskovalcema polpretekle zgodovina Slovenije, ki pa z svojo prodornostjo misli, ki jih mimogrede navržeta, med dvema vejicama, v miselnem preblisku  zvemo, da so ja to isti načini vladanja, bolje rečeno, kraja,  zamegljevanje,  enako farbanje lastnega naroda kako oni »izbranci« skrbijo in varujejo lastni narod. To pa posebej po drugi svetovni vojni, po »izbojevanih« težkih bojih ja imajo kot prvo skrb lastni narod, državo, pravično družbo. »Malo morgen«, nič od tega   razen prevar, spletkarjenja in okoriščanj, nič drugega ni bilo. Narod je pričakoval, in to mu je tudi ostalo, izbranci so se igrali po svoje. Ravno to nam hočeta gospoda avtorja povedati, ponazoriti kako to gre, oziroma je šlo, pravzaprav še danes gre prenekatera stvar, početje odločitev.

Osnovna zamisel za Teritorialno obrambo izhaja oziroma je  nastala  ob sovjetskem  vdoru v takratno Češkoslovaško republiko. Takrat je vse v rajnki Jugi stisnilo, ja kaj pa če pridejo k nam , smo ja v trenutku »pomalicani od Rusov. O potrebi po denarju kot »kapitalistične« kategorije so se pogovarjali kot stari dobri mešetarji, pred narodom  pa kot ideološki »flancatorji«. Vzporednost delovanja UDBE je stara kot ex Yuga, ker so ves čas potrebovali denar za delovanje te vzporednosti in za njihov socialistični »nadstandard«.  Potem so lepo organizirali mrežo podjetij preko katerih se bo poslovalo z tujino za pridobitev deviz za lajšanje »kapitalističnih« glavobolov.  Spoznali so se na vse, na droge, na šverc z cigaretami, delali so ekonomske analize o dobičkonosnosti posameznega tržišča  ter potrebi zamenjave trga in posledično temu možnosti več »geldta« za UDBO biznise in zase.

No, glede na omenjen čas krize ob sovjetskem vdoru v Češkoslovaško, so prišli da je treba ustanoviti vojsko, formacije ki bodo delovale lokalno, celo način vojskovanja so določili na podlagi izkušenj njihovih bratov, stricev, dedkov ter ocenili,  da bo to partizanski, gverilski  način vojskovanja. Požegnano je bilo iz Beograda in se spustili v delo po vseh delih ex Yuge. In je nastala Titova Teritorialna obramba, ki je bila najbolj uspešno po teritorialnem principu ravno tukaj pri nas. Spet bolj papeški od papeža.

In ti old boysi so se naenkrat znašli pred nalogo, kako financirati oboroževanje in nakup vojaške tehnike, ker teh sredstev niso imeli dovolj, zato je TO iskala dodatna sredstva v občinah, podjetjih, potem pa se je preusmerila na banko. Tam pa so v dogovoru z Nikom Kavčičem, direktorjem Ljubljanske banke, z pomočjo Jožeta Murna začeli izvajati shemo vzporednega bančništva, pri čemer so podeljevali neregularne kredite, na osnovi katerih bi pridobili sredstva iz provizij  za financiranje oboroževanja TO. Preko šverca ki je bil temelj vzporedne ekonomije v preteklih desetletjih se ni dalo.

Eni so nadaljevali s trato prakso. Drugi pa iskali nove moduse. En pa so želeli drugače pa sprva niso znali. Zato po stari dobri praksi brez vednosti slovenskega vodstva, bi naj šla Niko Kavčič, med vojno vosovec in oznovec, po vojni udbovec, takrat direktorja LB, in Miloša Ogrizka, načelnika varnosti v Teritorialni obrambi, v Pariz, da se pozanimata za nakup orožja. To je izvedel Tito in se razburil, ker vojska o tem ni bila obveščena. Ampak ne rečejo zastonj ali tjavendan  » Bilo koda UDBA svuda« so ušesa bila vsepovsod in atašeji tudi in nastane z za tiste čase. Nastala je kriza med »žleht« UDBOin dobro UDBO, se pravi delovati po »dovoljeni» proceduri,so  začeli  preiskavo o črnih fondih TO, so preiskovali te ljudi, predvsem Nika Kavčiča in Miloša Ogrizka. Preko celovškega podjetnika Borisa Bana so udbovci prišli do hudo obremenilnih papirjev za Miloša Ogrizka. V Banovem celovškem stanovanju sta namreč Kavčič in Ogrizek imela dolgoletno bazo, kjer sta prejemala bančne izpiske in uporabljala telefon, da jima v Sloveniji ne bi prisluškovali. Udba je preiskovala staro UDBO.

Da pa eni niso mogli požreti spremembe in red ki ga je nastanek TO povzročila so nadaljevali z svojim podjetji v tujini, računi z mrežo ki jo je poznala malo števil ljudi. Ljubljanska  banka si je pridelala sloves » pralnice« mnogo prej kot pa je tole z iransko milijardo dolarjev, oziroma je bila na sezamu režimskih pralnic zlo visoko, z lovkami po  različnih državah, tudi takrat na uslugo prijateljskim državam, ob primerni nagradi.  Ti boji med eno in drugo UDBO  se končajo z opustitvijo  mrcvarjenja svojih do včerajšnjih kompanjonov v svojih » državno-finančnih« učinkovitih transakcij. Toliko jih je namreč bilo, ki o imeli lepljive roke od marmelade ko so vsi sočasno imeli roke v   denarnem »marmeladnem« glažu, da so se odločili ali so jih »določili« za umik nekje v svoje nekdanje domače kraje.

O tej vpletenosti vseh priča tudi izjava pred neko komisijo  leta 1974 kjer bi naj Niko Kavčič dobil pripravljena vprašanja je gospodoma  Caru in Tuškeju, izjavil: »vesta kaj vidva, če bom vse po pravici povedal oziroma napisal, boste mene in mnoge druge obesili za noge kot Mussolinija, ter da stvari ki so jih takrat počeli in se tam razčiščujejo, so bili takrat normalne«.

Teritorialna obramba ob proslavi 50 letnice je kvečjemu praznovala sramoto in vlogo »kukavičjega » jajca za zaščito sistema ter obvode za pranje in krajo denarja ki so ga nabranega porabili zase nekaj drobiža je šlo za TO. Izjema je obdobje pred osamosvojitvijo  ko je bila predvsem slovenska zaradi slovenskega naroda, pa še takrat je bilo treba odsloviti kakšnega pro JLA generala,  ki je še to orožje želel predati v roke okupatorski JLA.

O tej  takratni »normalnosti« se prepričujemo tudi še  danes ko veliko denarja prihaja danes nazaj v slovensko zdravstvo  medije in če kjer. Še živeči zadnji direktor UDBE,ki je  bil strah in trepet  za območja okoli slovensko italijanske  meje , znan pod imenom Giovani dela Terra, ki pri nas sliši, čeprav že zaradi starosti rahlo naglušen,   na ime Janez Zemljarič ko se  je še do pred kratkem sprehajal ter odrejal to in ono.

Obstoja ena anekdota  iz Celja, ko je nekaj mesecev nazaj  prišel na eno lokacijo z spremstvom na kosilo, pa mu je lastnik pokazal načrte za projekt,  ki ga vrsto let promovira in da želi najti financerja in da to stane 5 milijonov evrov, pa je se je 90 letni Zemljarič z dvignjeno eno obrvjo  zazrl v lastnika restavracije in rekel: »a samo toliko, za kva pa jaz nisem  zvedu prej«, skoraj nejevoljen , se vstal ter ob odhodu rekel, se vidiva fant!

Zadnji iz sistema registriranih podjetij  iz udbovskega omrežja je ugasnilo leta 2012. Kako daleč so se zažirali v naš navidezno drugačen vsakdan.  

Hudo za vedeti, še hujše pa v trenutku, ko vse to zveš, kajne!

Vane K. Tegov