Predsednik vlade Janez Janša: Odločitev v Poljčah je bila v času strahu in groženj pogumna odločitev
Predsednik vlade Janez Janša se je danes v Veliki dvorani predsedniške palače v Ljubljani udeležil obeležitve 30. obletnice odločitve Demosa o razpisu plebiscita o samostojnosti Republike Slovenije. 9. in 10. novembra 1990 je bil v Poljčah sestanek, na katerem so člani koalicije Demos sprejeli odločitev o razpisu plebiscita o samostojnosti Republike Slovenije. Na podlagi odločitve sestanka v Poljčah je 6. decembra 1990 Skupščina Republike Slovenije sprejela Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki je določil, da bo plebiscit potekal na nedeljo, 23. decembra 1990.
Predsednik Vlade Republike Slovenije Janez Janša je ob tej priložnosti imel tudi slavnostni nagovor.
Spoštovani predsednik republike, najlepša hvala za organizacijo tega dogodka, hvala predsedniku Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, zato da to Združenje že vrsto let trga ta dogodek iz spomina in iz kolektivne pozabe.
Glede na to, da imamo Slovenci v svoji zgodovini en sam sto odstotni temeljni mejnik, na katerem si je slovenski narod dejansko pisal sodbo sam, to je bil plebiscit za samostojno Slovenijo, je zelo pomembno, da se obležijo tudi vsi tisti dogodki, ki so do tega temeljnega koraka pripeljali.
Danes obeležujemo spomin na enega od teh dogodkov, na ključno politično določitev, ki je pripeljala do plebiscita. Na tem mestu je moja dolžnost, da se najprej spomnimo vseh tistih, ki so v Poljčah pred 30 leti bili in jih danes ni več in tudi na vse tiste, ki so tam bili, ki so sprejemali to pomembno politično odločitev, pa so bili zadnjih 30 let pozabljeni. Veliko jih je. Poslanci tudi nazorsko zelo različnih strank takratnega Demosa, vladajoče koalicije, ki so se zbrali v Poljčah, so bili tam zaradi interesov, ki so jih predstavljali s strani svojih volivcev, predvsem pa zaradi tega temeljnega veziva, ki je v veliki meri odločalo tudi o večinski podpori ljudstva strankam Demosa na aprilskih volitvah, to je samostojne Slovenije.
Pred Poljčami je bilo mnogo sestankov poslanskega kluba Demosa, v prvih mesecih sem bil sam predsednik tega kluba in ne glede na to, kaj smo na sestankih obravnavali – osamosvojitev Slovenije je bila vedno v zraku.
Novembra pred 30 leti je v vrstah poslancev Demosa vladala lahko rečemo določena nervoza, kajti po volitvah so mnogi pričakovali, da bo Slovenija takoj začela korake k osamosvojitvi, pričakovalo se je, da bomo že pred poletjem napisali ali sprejeli novo ustavo, ali pa vsaj sprejeli osnutek, in da bomo nekje jeseni že imeli referendum, ko se bo ustavo potrdilo in s tem pravno formalno vzpostavili samostojno slovensko državo.
Prvi izraz te nervoze je prišel do izraza julija, ko je bilo jasno, da te ustave ni, kot nadomestek je bila predlagana deklaracija o neodvisnosti Slovenije, ki je bila sprejeta in ki je pokazala, da neka politična podpora preko glasov Demosa v takratni skupščini obstaja. Ampak konkretni koraki pri dodelavi ustavnega gradiva, ali pa predvsem pri tehtanju možnosti, da dobimo 2/3 večino za to ustavo, pa so zastali. Zato je ta predlog, ki je v bistvu prišel od širšega kroga Demosa, ne neposredno iz vlade ali iz poslanske skupine, iz kroga, ki ga tukaj predstavlja dr. Peter Jambrek, predstavljal rešitev tudi za to psihološko vzdušje znotraj večinske poslanske skupine. Zato takrat, ko je večina v dvorani dojela za kaj gre, ko je bil predlog podan, tisti spontani aplavz, ki kar ni ponehal in ki je izražal temeljno bistvo, zaradi katerega je poslanska skupina Demos politično sploh obstajala.
Kar je bilo ključno in zato tudi prostor tega srečanja ni bil naključno izbran – Poljče so bile takrat center za obrambno usposabljanje. Takrat smo bili še vedno v Jugoslaviji z nekaj deset-tisoč vojaki JLA tu, s 500 tanki in drugimi oklepnimi vozili, s tajno službo JLA in z zvezno oblastjo, ki je funkcionirala z vrsto dejavnikov, ki so predstavljali grožnjo, in zato ni ne video, ne avdio posnetka, ne magnetograma tistega sestanka, ker je vodstvo poslanskega kluba še posebej preverjalo, da ne bi kdo slučajno snemal ali slikal, ker so bile razmere takšne, da jih danes tisti, ki tega niso doživeli, ker so se rodili kasneje, zelo težko razumejo.
To je bil čas velikih pričakovanj, hkrati pa tudi čas velikih groženj. To je bil čas, ko so iz Beograda prihajala sporočila, da bodo kakršnekoli osamosvojitvene težnje zatrli s silo, to je bil čas, ko so iz vplivnih mednarodnih krogov in pravzaprav od povsod prihajala sporočila: “Nikoli vas ne bomo priznali, če se boste osamosvojili.” To je bil čas, ko se je mednarodna skupnost izrazito bala razpada Sovjetske zveze, usode nuklearnega orožja tam in vsega tistega, kar se je obetalo, da se lahko zgodi po padcu Berlinskega zidu in ob rušenju Varšavskega pakta. V teh okoliščinah, je bila odločitev v Poljčah pogumna odločitev. To je bil čas strahu in poguma in to je bil tudi čas pogumnih ljudi.
Zato si nihče od tistih, ki so bili takrat v Poljčah ne zasluži pozabe. Še posebej zato, ker ta sestava, ki se je pred 30 leti sestala v Poljčah, ni samo tam sprejemala ključnih odločitev. Sprejela je potem še na desetine ne enako pomembnih odločitev, ampak odločitev, brez katerih slovenske osamosvojitve ne bi bilo, ker se ne bi udejanila in se ne bi obranila. Ista sestava kot se je zbrala v Poljčah je v skupščini v naslednjih šestih mesecih, ki jih je zakon o plebiscitu dodelil slovenski državi, slovenski oblasti zato, da zgodovinsko odločitev naroda uresniči, v tistih šestih mesecih je bilo treba sprejeti vrsto zakonov, na podlagi katerih je Slovenija lahko udejanila plebiscitno odločitev.
Najtežje je šlo pri zakonu o obrambi, o vojaški dolžnosti, o obrambnem proračunu, kjer smo odločitve sprejeli ravno s tisto večino, kot se je zbrala v Poljčah pred 30 leti. Pri dvotretjinskih odločitvah je vsaj deloma sodelovala tudi takratna opozicija, sicer jih ne bi bilo, in je to treba odkrito priznati, vendar pa je bilo tukaj tudi veliko kalkulacij v tem smislu, da mi lahko razglasimo osamosvojitev, ampak če ne bo sile, ki bo to odločitev ubranila, potem bo to operetno dejanje.
Zahvala tistim, ki so odločali oziroma smo soodločali v Poljčah pred 30 leti, kajti ne gre samo za tista dejanja, ampak tudi za vsa glasovanja, ki so plebiscitno odločitev de facto omogočila in zahvala gre tudi za to, da je ta politična večina zmogla potem v naslednjih 30 dneh, ki so sledili Poljčam, z veliko razuma, pa tudi z veliko pripravljenosti na kompromis, doseči formalno politično soglasje z ostalimi strankami v takratni skupščini, za to, da se je zakon o plebiscitu sprejel z bistveno večjo večino, ne s popolnim soglasjem, ampak z velikim soglasjem, ki je v veliki meri tudi omogočilo rezultat, ki mu pravimo plebisciten.
Ankete so takoj po tistem, ko je dr. Jože Pučnik razglasil to politično odločitev, pokazale, da ljudstvo, da ljudje, državljani, prebivalci Republike Slovenije podpirajo plebiscit o samostojni Sloveniji in da bodo glasovali za. Kako težak in prepričljiv bo ta rezultat – tega nihče ni vedel, ankete so bile zelo različne, a ta politična enotnost, manifestirana navzven, je prispevala k 90 %. Ta rezultat je bil naše ključno orožje in orodje pri prepričevanju mednarodne javnosti, da imamo prav, da ni odstopanja, da bomo to odločitev udejanili. To je bil naš ključni argument proti milijonom pomislekov, ki so prihajali tudi iz metropol najmočnejših držav vse do razglasitve samostojne države.
Klanjamo se spominu vsem tistim, ki so bili pred 30 leti v Poljčah in jih danes ni več med nami, pa tudi spominu tistim, ki so takrat bili v Poljčah in so bili v zadnjih 30 letih pozabljeni, medtem ko so slavo in čast želi mnogi, ki so slovenski osamosvojitvi takrat aktivno nasprotovali.
Nauk, ki ga lahko potegnemo iz te zgodovinske odločitve v Poljčah pred tridesetimi leti tudi za današnji čas in vse čase je v tem, da tisti, ki ima odgovornost, večino in oblast v svojih rokah, je vedno dolžan prvič ponujati sodelovanje tudi preko meja te oblasti in drugič dolžan je gledati vnaprej, ko sprejema svoje odločitve, tudi na peto generacijo svojih potomcev, ne samo na tisto, kaj javno mnenje ali javnomnenjske ankete kažejo kot najbolj oportuno.
Odločitev v Poljčah je bila sprejeta brez tega, da bi bile prej narejene javnomnenjske ankete. Torej najprej je bila sprejeta odločitev, potem pa se je merilo javno mnenje v zvezi s to odločitvijo, ki je pokazalo, da bo odločitev na plebiscitu decembra 1990 kot danes pravimo sprejeta s plebiscitno večino, se pravi bo prepričljiva, bo temeljni, vogelni kamen prihodnje slovenske države in lahko smo ponosni na to, da imamo danes že 30 let samostojno slovensko državo, ki je utemeljena na najtrdnejši možni demokratični odločitvi v zgodovini. Hvala lepa.