Več

Pred 28 letnico ustanovitve MSNZ

Društvo MORiS in Združenje VSO bista ob 28. obletnici Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) pripravila krajšo slovesnoist, ki bo bo potekala jutri v četrtek, 17. maja 2018, ob 17. uri pred stavbo Občine Kočevje. Osrednji govornik bo zgodovinar prof. mag. Jurij Pavel Emeršič. 

 O usodnih majskih dnevih 1990, ko je JLA razorožila TO, je vsebina prvega poglavja knjige Brigada Moris, ki jo pripravlja Tone Krkovič, prvi poveljnik MSNZ. Kot delovno gradivo je pisanje odstopil VSO, mi pa ga objavljamo v celoti. Vredno branja, kajti dokumentirano s prstom pokaže na tiste, ki so izdali slovenske nacionalne interese, ker jim samostojna Slovenija ni bila intimna opcija, temveč komunistična Jugoslavija.

Tone Krkovič: Usodni maski dnevi 1990 

Nikoli si nisem predstavljal, da bi se lahko tako začela vojna. Še sanjalo se mi ni, da se bova z načelnikom RŠTO generalom Dragom Ožboltom znašla na nasprotnih straneh, in to na dan, ko sva bila dogovorjena za sestanek, kjer bi se dogovarjala, kako bova kot sinova dveh partizanskih soborcev nekaj koristnega naredila za razvoj Kočevske, od koder izhajava. Maja 1990 sem bil namreč načelnik oddelka za Ljudsko obrambo občine Kočevje. Po telefonu sva se nekaj dni pred tem dogovorila, naj pridem v Ljubljano, zato sem se v četrtek, 17. maja 1990, zjutraj pripeljal iz Kočevja. Avto sem parkiral na Prežihovi 4, kjer je bil sedež RŠTO SRS, in vstopil v stavbo. Varnostniku na vhodu sem povedal, da sem dogovorjen s tovarišem načelnikom, zato je takoj dvignil slušalko in poklical načelnikovo pisarno. Povedal je, da sem prispel, in poslušal odgovor ter mi takoj zatem kratko rekel, naj počakam, ker je načelnik zaseden.

Odšel sem v bife, ki je bil po navadi središče dogajanja na republiškem štabu in naročil kavo. Sedel sem za mizo in iz torbe potegnil dokumente ter vzorce za nove vojaške obleke. Še enkrat sem skrbno pogledal, ali je vse pripravljeno za pogovor z Dragom Ožboltom. O njem in njegovem bratu Jožetu so med teritorialci krožile številne zgodbe. Nekateri so trdili, da je Drago Ožbolt bolno ambiciozen, in se šalili, da je okužen z generalskim virusom. Drugi so pripovedovali, da je nadrejenega brata Jožeta, s katerim sta bila skupaj v postojnski vojašnici JLA, nekoč kot nadrejenega prosil za dopust, vendar mu je general Jože Ožbolt vpričo vseh odvrnil v srbohrvaščini: »Ne može, druže pukovniče.« Obema so celo oficirji JLA zamerili, ker sta na proslavah v Sloveniji govorila v srbohrvaščini, namesto v slovenščini. Drago Ožbolt je na Kosovu naredil bliskovito kariero. Na Kosovo je odšel leta 1983 kot podpolkovnik in je do leta 1988 kar dvakrat napredoval, najprej v polkovnika in načelnika štaba, kasneje, leta 1988, pa je dobil še generalski čin. Do danes ni jasno, ali je Ožbolt napredoval zato, ker je vodil razorožitev kosovske TO, ali pa je drugo napredovanje zaslužil z brezobzirnostjo in terorjem nad Albanci. Ko je septembra 1988, ko je proces demokratizacije v Sloveniji dobival že vidno razsežnost, JLA pa je že prevzemala vlogo očitnega političnega dejavnika, generalmajor Ivan Hočevar postal poveljnik RŠTO SRS, je Drago Ožbolt postal načelnik RŠTO.

Drago Ožbolt je bil rojen v Belci pri Osilnici, v deželi Petra Klepca. Bil je mož majhne rasti, čokate postave in osornega izraza. Ne vem, zakaj me je vedno spominjal na oficirja vojske ZSSR, tako kot jih prikazuje film o generalu Pattonu, čigar zgodovinski lik neizmerno cenim. Z mano sicer ni bil pretirano prijazen, a tudi ne osoren. Leta 1989 je obiskal Kočevje. Takrat sva v pogovoru ugotovila, da sta bila najina očeta skupaj v partizanih. Zato se je mimo protokolarnega programa odločil obiskati mojega očeta doma v Moravi. Tam sta vpričo mene predvsem obujala partizanske zgodbe. Moj oče, ponosen partizan, je bil vidno ganjen in počaščen z obiskom generala, sina svojega soborca.

Na obisku v Kočevju sem Ožboltu predstavil projekt novih, modernih maskirnih uniform, ki sem jih zasnoval na vzorcu, ki sem ga dobil na posodo od polkovnika JLA Milana Koštomaja, Slovenca, enega pomembnejših oficirjev obveščevalne službe JLA, ko sem bil kot načelnik za obrambo občine Kočevje v zvezi z mobilizacijskimi načrti na službenem obisku na poveljstvu 9. armade v Ljubljani, in to ravno v času, ko se je to poveljstvo preoblikovalo v poveljstvo korpusa, svoje nadrejeno poveljstvo pa so dobili v poveljstvu vojskovališča (5. vojaško območje) s sedežem v Zagrebu, katerega poveljevanje je prevzemal general slovenskega rodu Konrad Kolšek. Polkovnik se mi je pohvalil, da bodo v kratkem s takšnimi oblekami oblekli pripadnike niške padalske brigade, ki je v JLA veljala za elito elit.

Mlajši kadri v TO smo v ameriških filmih občudovali praktične ameriške uniforme in se jezili nad zastarelimi in nepraktičnimi »cunjami«, ki so bile desetletja v uporabi v JLA in TO. Ko sem leta 1988 postal načelnik za LO, sem se takoj lotil številnih praktičnih projektov za potrebe splošnega ljudskega odpora in bi bili hkrati v prid splošnega razvoja občine Kočevje. občina je takrat prvič dobila v ta namen denar iz republiškega proračuna. s pomočjo tega denarja smo zgradili hidroelektrarno, pekarno in denarno podprli obrtnike, ki so bili mojstri v izdelovanju pušk, lokov, nožev in streliva in celo predlagali RSLO ustanovitev nekakšnega slovenskega konzorcija za proizvodnjo orožja in streliva, katerega predsednik naj bi postal Ivan Draušbaher. Podjetje oprema je razvilo novo tkanino poroteks, za katero je značilno, da ne prepušča vlage. Po mojih zamislih so v opremi skupaj s tekstilno tovarno iz Ajdovščine razvili in izdelali prototip vojaških oblek in z Ožboltom sva se dogovorila, da bo poskrbel, da bodo konec maja v Kočevje na predstavitev novih modelov vojaških oblek prišli predstavniki intendantske uprave Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo iz Beograda. To bi pomenilo, da bi za nekaj korakov prehitel tiste, ki so nameravali izdelovati uniforme za niške specialce. Za opremo je bilo to zelo pomembno, ker je za začetek serijske proizvodnje oblek potrebovala velika naročila, skozi ta projekt pa so se ji obetala velika naročila za celotno JLA. Vse je bilo na videz lepo, kar prelepo, da bi bilo res.

Kavo sem že davno popil. Že kako uro sem čakal, zato sem še enkrat stopil k varnostniku in ga vprašal, kdaj me bo tovariš načelnik sprejel. spet je poklical v njegovo pisarno in mi takoj povedal, da me načelnik ne more sprejeti, ker je zaseden. Takrat niti pomislil nisem, s čim je general Drago Ožbolt v resnici tako zaposlen. vse skupaj se mi je zdelo skregano z bontonom kulturnega vedenja, kar pa že tako ni bila vrlina medčloveških odnosov v JLA. Zato sem to nejevoljno sprejel kot balkansko normalnost. Obrnil sem se in stopil nazaj v bife ter po telefonu poklical prijatelja Jožeta Prvinška, načelnika LP občine Vrhnika. Ker sem imel naslednji dan rojstni dan, sem ga povabil na kosilo. Dogovorila sva se, da se dobiva ob pol dveh v restavraciji nanos v Cerknici.

Med vožnjo iz Ljubljane sem poslušal radio, ki je obširno poročal, da je posle prevzela nova Demosova vlada. novi sekretar za ljudsko obrambo je postal Janez Janša, sekretar za notranje zadeve pa Igor Bavčar. Ta vest je sicer pritegnila mojo pozornost, še sanjalo pa se mi ni, da bomo prav mi trije v nekaj dneh postali najožji sodelavci. Ko sem se pripeljal v Cerknico, me je Prvinšek že čakal v restavraciji Nanos. namesto da bi proslavljala, sva bila oba bolj kisle volje. Jože mi je povedal, da ga je nova »ta črna« občinska oblast po hitrem postopku zamenjala, jaz pa sem mu opisal, kako me je Ožbolt potegnil za nos in pustil čakati debelo uro, potem pa odpovedal sestanek. oba sva zdolgočaseno Žvečila hrano in se pogovarjala. medtem so prihajali k mizi teritorialci iz občinskega štaba v Cerknici in Prvinšku, ki so ga osebno poznali še iz časov, ko je bil na Vrhniki poveljnik OŠTO, boječe šušljali nekaj o orožju to, vendar jih nisem natančno poslušal, zato nisem povsem razumel, za kaj sploh gre. Zdelo se mi je, da tudi Jožetu ni bilo nič kaj bolj jasno, kaj se v resnici dogaja. Zdi se mi, da je v kratkih odgovorih blefiral, da razume, kaj mu sporočajo, da ne bi izpadel neobveščen. Zato se kasneje v najinem pogovoru nisva več dotaknila te teme. Kmalu sem se poslovil in odpeljal domov v Kočevje. Avto sem parkiral pred občinsko stavbo in vstopil. Na hodniku kočevske občinske stavbe, kjer je bil poleg oddelka za LO tudi občinski štab to, sem zagledal Vinka Farkaša, s katerim sva včasih skupaj igrala v ansamblu. Vinko je bil skladiščnik kočevskega štaba to in takoj sem opazil, da je neverjetno slabe volje in solznih oči, kar zanj ni bilo značilno. Mrmral je nekaj v tri dni, da so mu odpeljali orožje in da mu niso dali nobenih potrdil ali reverzov ter da bo na koncu on odgovoren, da ne bo več tu v službi, da bo dal naslednji dan odpoved, če ne bo že kar ta dan na »Povšetovi« … Vprašal sem ga, kaj se dogaja, pa mi je jezno odvrnil, naj grem pogledat za stavbo občine, kjer je bilo skladišče občinskega štaba to. Tam je bilo v hrambi poleg orožja to tudi okoli sto kosov pehotnega orožja v lasti oddelka za LO  Kočevje. Prišel sem očitno še zadnjo minuto, da sem se lahko na lastne oči prepričal o sklepnem dejanju »zločina«. Ko sem stopil na plano, sem namreč videl še zadnji kamion JLA in desetino vojakov, ki so brž poskakali na kamion, napolnjen z zaboji z našim orožjem. Ob kamionu sem zagledal in pozdravil podpolkovnika Čačića iz vojašnice Ribnica, ki jim je poveljeval in s katerim sva se dobro poznala. Čačić se je brez besed usedel v kabino kamiona ob šoferju, ne da bi mi odzdravil. Vse je bilo na moč čudno in nenavadno ter nabito s slabo vestjo. Stopil sem do skladišča. Pred na stežaj odprtimi vrati sta stala Darko Čop in Ivan Mihelič, načelnik in poveljnik našega štaba to. Pogledal sem preko njiju v skladišče in opazil, da je popolnoma prazno. Vprašal sem, kaj se dogaja, sledil je molk in pogled v tla … nato se je opogumil Mihelič in z enim samim stavkom povedal vso bistvo, čeprav ga takrat še nisem popolnoma razumel, on pa verjetno še manj. Mihelič mi je jezno odvrnil: »Bolje, da gre orožje v vojašnico v Ribnico, kot da ga vzame Janša!« Za trenutek se mi je zdelo, da sem prišel v Butale, kajti vsi kar nekaj govorijo, jaz pa ničesar ne razumem. Ne spomnim se več, kaj smo se potem pogovarjali, spomnim se le, da sem se kmalu poslovil in se odpeljal domov proti Kaptolu.

Med potjo domov me je spremljala ena sama misel oziroma vprašanje, kaj se pravzaprav dogaja. Vse bolj se me je lotevala zla slutnja. Doma se mi je v glavi počasi začela oblikovati jasna podoba. Zasedenost Ožbolta, stiska teritorialcev v Cerknici in besede majorja Ivana Miheliča so se mi začele počasi povezovati v celoto in šele takrat sem popolnoma dojel, da so v kasarno JLA v Ribnici odpeljali tudi orožje upravnega organa za LO, za katerega sem bil osebno odgovoren. Odločil sem se, da moram o tem obvestiti novoizvoljenega predsednika občine Kočevje dr. Mihaela Petroviča. Kmalu sem izvedel, da je na seji sveta KS Kočevje. Ko sem po telefonu zaslišal njegov glas, sem ga najprej previdno vprašal, ali kaj ve. Nisem si upal biti konkreten, da ne bi izpadel bebec. Doktor je rekel, da ne ve, o čem govorim. Zato sem mu kot na kašnem kvizu dodal le še besedo »orožje«, pa spet ni razumel. Vseeno sva se zaradi mojega vztrajanja dogovorila, da se dobiva zvečer ob sedmi uri v moji pisarni v kočevski občinski stavbi.

Dr. Mihaela Petroviča sem prvič bolje spoznal leta 1988, ko sem kot novopečeni občinski načelnik za LO predstavil občinskemu štabu Civilne zaščite oceno ogroženosti občine Kočevje. Dr. Petrovič je bil namestnik načelnika štaba CZ, in ko sem po klišejih, ki so takrat prevladovali v JLA in v TO, opisal nevarnosti z Vzhoda in z Zahoda ter seveda v povezavi s tem prebral tudi tisti del, kjer je pisalo o t. i. notranjemu sovražniku, me je presenetil z nenavadnim vprašanjem: »Kaj pa nevarnost z juga oziroma z JV?« Za trenutek sem bil v zadregi in se zamislil. Danes vem, takrat pa sem le slutil, da me je dr. Petrovič pravzaprav vprašal, ali bi lahko tudi JLA napadla Slovenijo. Kratko sem izstrelil diplomatski odgovor, da kot vojak v osnovi nobene variante ne izključujem. Potem ni bilo več vprašanj. Moram reči, da je ta na videz nepomembni dogodek, ki je v razmerah tistega časa predstavljal mini incident, pomembno vplival na moje zaupanje do dr. Petroviča, ko sem z njim vzpostavljal sodelovanje pri organizaciji MSNZ.

Zvečer smo se v moji pisarni sešli dr. Petrovič, Tone Turk in jaz. Dr. Petrovič je bil pred kratkim izvoljen za predsednika občine Kočevje, Tone Turk pa je bil še stari predsednik občinskega izvršnega sveta, ker se je v občinski skupščini zapletlo z izvolitvijo novega »izvršnika«. Kljub temu je bilo Kočevje ena prvih občin, ki je že imela novega predsednika. Na kratko sem obema najbolj odgovornima možema v občini opisal, kaj sem doživel čez dan, in poudaril slutnjo, da verjetno razorožitev slovenske TO poteka po vsej Sloveniji in da se vzorec kočevskega primera, ki sem ga doživel na lastne oči, ko pri tej umazani izdajalski raboti sodelujejo poveljujoči TO in JLA z roko v roki, ponavlja tudi marsikje drugod. Moja »gosta« sta se strinjala, da je že naslednji dan nujno treba sklicati sejo občinskega sveta za LO in DS in ugotoviti, kaj se v resnici dogaja. Potem se je Tone Turk, vidno zaskrbljen, poslovil. Midva z dr. Petrovičem pa sva sklenila, da bova zbrala še več informacij. Najprej sva poklicala komandirja postaje milice v Kočevju, a ta o razoroževanju TO ni vedel nič. Nato sem poklical vodjo policijskega vadbenega centra na Jasnici Vinka Beznika, ki je rekel, da ima v centru na urjenju diverzantski odred TO z Jesenic in da bo pri njih preveril, kaj se dogaja s TO, da pa od njega osebno ni še nihče ničesar zahteval. Poklical sem še načelnika 30. razvojne skupine majorja Jožeta Poloviča na Primože. Po tem pogovoru mi je postalo jasno, da je 27. brigada TO Edvard Kardelj Krištof, v kateri je bila materialno izražena vsa posebna skrb slovenskega državno-partijskega vodstva za njegovo varnost in ohranitev političnega sistema, praktično v celoti razorožena. Glavnina najmodernejšega orožja in opreme te brigade je bila naivno shranjena v skladiščih vojašnice JLA Franc Rozman Stane v Mostah v Ljubljani in kljub signalom, ki so jih odgovorni v republiškem vodstvu prejemali najmanj od tako imenovanega mitinga resnice jeseni 1989, ni bila premeščena. Zato je JLA z eno samo potezo, s tem ko je za TO na vhodnih vratih le »obrnila ključ«, v resnici premagala slavno Mačkovo, v vsej Jugoslaviji najboljšo, najelitnejšo brigado TO.

V skladiščih v Gotenici, kjer je bilo shranjeno orožje in oprema Odreda za oskrbo RSNZ, je bilo shranjeno orožje in oprema le za 3. bataljon te brigade. Na Borovcu pri Kočevski Reki pa so bila skladiščena minsko-eksplozivna sredstva in nekaj streliva iz brigadnih rezerv. ob koncu pogovora sem Poloviču, čeprav sem se zavedal, da nimam nikakršnih formalnih pristojnosti nad njim, prepovedal, da bi oddajal preostalo orožje brigade. Za najino sodelovanje v brigadi Edvard Kardelj Krištof v času, ko sem bil tam operativni častnik, niso bili značilni ravno dobri odnosi. Zaradi vojaško in povsem obče človeško ter moralno nekorektnih dejanj sem se mu namreč kot podrejeni, kar je bilo za tiste čase nezaslišano, uprl. s tem sem med pripadniki stalnega sestava pridobil somišljenike, s katerimi smo družno, prek sekretarja komiteja Zk v brigadi, zahtevali njegovo odstavitev. Dobro je vedel, zakaj ga je vpričo mene in mojih sodelavcev celo aktiv ZK v brigadi na čelu s kapetanom Andrejem Bremcem obsodil na »takojšnji odstrel«. na položaju ga je ohranila smrt generala Klanjška in protektorat zunanjih struktur ZK in SDV. Ravno zaradi tega sem natančno po desetih letih zapustil vojaški poklic, ki sem ga neizmerno rad opravljal. Zato je takrat Jože Polovič dobro razumel ton mojega, formalno sicer spornega ukaza. ker sem Poloviča dobro poznal, nisem bil prav nič presenečen, ko sem nekaj mesecev pozneje izvedel, da je že dva meseca pred razorožitvijo te brigade osebno odpeljal celoten mobilizacijski in vojni načrt te brigade v vojašnico Ribnica in ga izročil komandantu te vojašnice polkovniku Liliću.

Kmalu po pogovoru s Polovičem se je s povratnim klicem oglasil Vinko Beznik, ki je od poveljnika jeseniške TO Šuligoja izvedel, da dejansko poteka sistematična razorožitev to po vsej Sloveniji. Ob tem spoznanju sem predlagal Bezniku, da kolikor bi kdorkoli zahteval, da se odvzame orožje diverzantskega odreda in tisto, ki ga hranijo v Učnem centru RSNZ Jasnica, tega ne dovoli. Brez pomisleka mi je zagotovil, da bo okrepil zavarovanje centra in da do tega orožja zagotovo ne bo nihče prišel. Potem sva se z dr. Petrovičem zadržala v daljšem pogovoru in kmalu sva prišla do sklepa, da razorožitev to definitivno pomeni prvo fazo agresije na slovenijo oziroma vojaški poseg proti novoizvoljeni oblasti, ki je imela v svojem političnem programu opredeljen cilj samostojno in demokratično slovenijo. Takrat se niti zavedal nisem, da sem s svojim ravnanjem praktično že spodbudil proces, ki je v naslednjih mesecih skozi nekaj faz, pozneje posplošeno poimenovanih MSNZ, rezultiral v nastanku slovenske vojske in v končni podobi v simbiozno organiziranost več deset tisoč oboroženih vojakov in policistov v enovito in učinkovito, obrambi Slovenije predano vojaško organizacijo. Poslanstvo te edinstvene organizacije, vodene preko koordinacijskih skupin na temeljnih ravneh vodenja in poveljevanja, pa je dobilo potrditev v praksi, ko je le-ta dobro leto dni pozneje v osamosvojitveni vojni v popolnosti odigrala svojo vlogo.

Med razglabljanjem s Petrovičem se me je v nekem trenutku polotila huda tesnoba, katere vzrok je bil v slutnji skorajšnjega oboroženega posega kot logičnega nadaljevanja 1. faze agresije, to je razorožitve. Ta tesnoba me je dobesedno gnala v takojšnje ukrepanje. Kaj narediti in kako, takrat še natančno nisem vedel. Vedel, bolje rečeno čutil pa sem, da moram in da zmorem takoj ukrepati. Prvi koraki ukrepanja so neizmerno olajšali mojo tesnobo.

Naslednji dan, 18. 5. 1990, se je ob pol desetih začela seja sveta za LO in DS. Dr. Petrovič je člane sveta obvestil, da so prejšnji dan odpeljali orožje naše občine iz skladišč to v vojašnico Mirko Bračič v Ribnico, jaz pa sem ga dopolnil s skopimi informacijami, ki so dokazovale, da razorožitev poteka po vsej Sloveniji. Potem je dr. Petrovič pozval poveljnika občinskega štaba majorja Ivana Miheliča, naj pojasni, zakaj so orožje to preselili v vojašnico JLA. Mihelič je dejal, da je na podlagi ukaza RŠTO pokrajinski štab TO izdal ukaz, da morajo orožje in strelivo občinskega štaba TO prepeljati v vojašnico v Ribnici. Rok za izvedbo ukaza je bil »takoj«. Na vprašanje dr. Petroviča, zakaj so prepeljali orožje, je Mihelič dejal, da se je to zgodilo zaradi večje varnosti, čeprav je bilo naše skladišče dobro varovano. To je spodbudilo živahno razpravo, ker Mihelič ni znal pojasniti, zakaj so to naredili. Večina je najprej menila, da gre za razorožitev to. sekretar občinske skupščine Miro Ferlin je dejal, da lahko razorožiš nekoga, ki si ga v poštenem boju premagal. Tu pa ni bil nihče premagan, ampak nam je bilo naše orožje na nezakonit način ob sodelovanju poveljnika občinskega štaba to Ivana Miheliča in načelnika Darka Čopa odvzeto oziroma nezakonito odtujeno. Tudi drugi, razen Miheliča, so se strinjali, da nam je bilo orožje ukradeno.

Resnost razprave je potem prekinil Miro Ferlin, ki je rekel, da so nam orožje ukradli kurji tatovi. Na koncu seje smo sprejeli sklepe, s katerimi so se vsi, razen Miheliča in Babiča, strinjali. Najbolj pomemben sklep je bil, da  bodo vsi, ki so v tem postopku sodelovali, morali odgovarjati. Zato smo zahtevali, naj pristojni republiški organi ugotovijo odgovornost komandanta TO Ivana Hočevarja in komandanta PŠTO polkovnika Konrada Mumla. Drugi sklep je bil ultimativen, saj smo zahtevali, da se prekliče ukaz PŠTO in se naše orožje vrne v skladišče našega štaba TO, in sicer do 18. ure, drugače bomo za naslednji dan sklicali izredno sejo občinske skupščine. Od predsedstva Slovenije in drugih republiških organov smo zahtevali, da nam do 15. ure sporočijo, kaj so storili glede razoroževanja TO.

Petnajsto uro smo pričakovali z mešanimi občutki, ker preprosto nismo vedeli, v kaj smo se podali. Ker še nismo imeli novega izvršnega sveta občine, smo takrat novo oblast predstavljali: predsednik občine dr. Petrovič, sekretar Miro Ferlin in jaz. Dve uri smo čakali in ugibali, kaj se pravzaprav dogaja. Odgovorov na naše zahteve iz Ljubljane ni bilo, zato se je negotovost povečevala. Medtem je Miro Ferlin poskrbel za to, da je dr. Petrovič z enourno inštrukcijo dopolnil svojo veščino medicinske uporabe skalpela z rokovanjem s pištolo TT cal. 7,62mm. Kar nenadoma smo dobili, po Mirovi zaslugi, v roke lažne osebne dokumente – od takrat sem bil za celotno obdobje vodenja MSNZ Ivan Klun, diplomirani strojni inženir iz Kočevja. Za to je brez pomisleka pogumno poskrbela gospa Marija Blažič, uradnica na referatu za osebne dokumente na oddelku za notranje zadeve občine Kočevje. To lažno identiteto mi je »potrdil« tudi takratni novopečeni republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar, ki mi je, preden sem začel operativno izvajati »projekt« MSNZ po Sloveniji, zagotovil na to isto ime lažne službene dokumente RSNZ. Ta dejstva sama po sebi najbolje govorijo, kakšni časi so bili to in kako smo takrat videli sebe v njih.

Ob petih je Miro Ferlin poklical predsedstvo države. Oglasil se je Marjan Šiftar, ki je bil dan prej razrešen kot republiški sekretar za informiranje. Ferlin je od njega zahteval pojasnilo o razorožitvi in mu očital, da ne ukrepajo. V značilnem slogu je Šiftarju dejal, da kraje orožja ne bomo mirno prenašali; če v Ljubljani nimajo poguma, da bi ukrepali, potem bomo to storili sami na lastno pest. Poudaril je, da se zaradi kraje našega orožja pred stavbo občine že zbirajo ogorčeni državljani, in dramatično zatrdil, da se je zbralo že okoli 200 do 300 ljudi, ki zahtevajo pohod na ribniško kasarno, da poberemo, kar je naše. Midva z dr. Petrovičem sva poslušala pogovor in nisva dobro vedela, ali naj se smejeva ali pa naj bova resna, ker je Ferlin močno pretiraval. Nenadoma se je Ferlin zasmejal in rekel: Miha, predsednik Kučan želi govoriti s tabo. Dr. Petrovič je Kučana poznal iz študentskih let, saj sta bila nekaj let člana predsedstva študentske zveze. Milan Kučan je dr. Petroviča dramatično opozoril, da je takšno pretiravanje zelo nevarno in naj za božjo voljo umiri ljudi, ker JLA komaj čaka na incident, da bi imela povod za ukrepanje. Dr. Petrovič je Kučanu povedal, da je število ljudi pred občino bistveno manjše in da ni nevarnosti, da bi prišlo do kakšnega incidenta. Kučan je Petroviču poudaril, da predsedstvo dobiva informacije o razorožitvi TO in da bodo kmalu oblikovali svoja stališča. Ob 19. uri in deset minut so iz predsedstva Slovenije poslali v Kočevje depešo in čez približno dve uri so jo dešifrirali v občinskem centru za obveščanje. Depeša je bila naslovljena na svete za SLO in DS občinskih skupščin in na štabe TO v Sloveniji.

V depeši je pisalo: »Predsedstvo republike Slovenije je na seji dne 18. 5. 1990 obravnavalo razmere, ki so nastale v zvezi z ukazom komandanta Teritorialne obrambe republike Slovenije o ukrepih za zavarovanje orožja in streliva Teritorialne obrambe. Predsedstvu republike Slovenije je bilo zagotovljeno, da je bil ukrep sprejet izključno zato, da se zagotovi ustreznejše varovanje orožja in da ukaz o razorožitvi ne obstaja. Zato je odredilo, da orožje enot in štabov TO, ki se nahaja v obstoječih skladiščih, začasno ostane na teh lokacijah, kjer pa ga je potrebno ustrezno zavarovati. Komandant TO Slovenije bo takoj izdal ustrezna navodila in sprejel ukrepe za tako varovanje.« Predsednik: Milan Kučan

 

Ko je depeša predsedstva prispela v Kočevje, smo že odšli domov in še dobro, da je takrat nismo prebrali, kajti stališča predsedstva so bila neverjetno popustljiva do RŠTO in še posebej do obeh generalov JLA slovenskega rodu Hočevarja in Ožbolta ter seveda v nasprotju s tistim, kar smo zahtevali. našel sem jo šele pred kratkim v zaprašenem arhivu, ko sem zbiral dokumente za knjigo.

JLA do 18. ure ni vrnila orožja, zato je dr. Petrovič poslal delegatom občinske skupščine vabilo za izredno sejo, ki naj bi bila že naslednji dan, to je v soboto, 19. maja. Čeprav je dr. Petrovič sklical izredno sejo že ob 8. uri, se je v soboto v sejni dvorani Ljubljanske banke zbrala velika večina delegatov. Dr. Petroviča in mene je prijetno presenetilo, ker se je večina delegatov strinjala z osnovno oceno, da gre za odtujitev orožja oziroma za krajo orožja in ne le za razorožitev to. Mihelič, še vedno samozavesten in opogumljen z absolutno podporo sekretarke občinskega komiteja ZK, ki v razorožitvi ni videla nič slabega, je bolj ali manj molčal, le tu in tam, še vedno prepričan, da ima prav, je kakšno cinično pripomnil. Nekateri so poudarjali, da je JLA s tem izrazila nezaupanje vsem, ki so kadarkoli sodelovali v različnih strukturah TO in Civilne zaščite.

Povsem osamljen med politiki pa je bil delegat LDS Alč Babič, ki je zatrdil, da se po nepotrebnem razburjamo, ker to dejanje pomeni uvod v demilitarizacijo Slovenije. s tem se uresničuje sklep kongresa njihove stranke, ki je na kongresu v Portorožu oktobra 1989 sprejela pobudo za demilitarizacijo Slovenije. Večina delegatov je podprla protestno izjavo, v kateri smo zapisali, da je šlo »za odtujitev orožja in streliva to in upravnega organa za LO« in za »nezakonit poseg v premoženje« naše občine, ker je bilo orožje kupljeno z denarjem občine. Celotna akcija je bila »izpeljana tajno in prikrito legalnim organom«, zato smo zahtevali najostrejše ukrepanje proti nosilcem tega dejanja. Skupščina je podprla sklepe sveta za DS in LO, zato je od republiških organov zahtevala, da ugotovijo odgovornost komandanta RŠTO generala Ivana Hočevarja, načelnika RŠTO generala Draga Ožbolta in komandanta PŠTO polkovnika Konrada Mumla ter poveljnika našega štaba majorja Ivana Miheliča.

Začuda pa vse do danes proti njim nihče ni ukrepal. Tožilstvo je zavrglo ovadbo, ki sem jo uradno vložil proti Darku Čopu, kot neutemeljeno. Ves čas se argumentira, da je šlo za izvrševanje vojaških ukazov. Četudi bi to bilo res, je to le delna resnica. kajti nihče, prav nihče ni imel pravice ukazati, da se odvzame preko sto kosov pehotnega orožja in veliko število nabojev, katerega lastnik so takrat nedvomno bili oddelki za ljudsko obrambo v občinah oziroma za katerega sem kot načelnik LO osebno odgovarjal. To je bila dejansko kraja, ki bi jo morala pravna država tudi tako obravnavati in jo preganjati po uradni dolžnosti.

Zvečer smo praznovali moj rojstni dan. Na praznovanje sem povabil le Vinka Beznika in brata Ivana. Po navadi sem ob takšni priložnosti vzel v roke kitaro ali harmoniko, ker je bilo v družinski tradiciji, da smo se ob takšnih priložnostih nekoliko poveselili. Tokrat pa je bilo pod težo razmer drugače. V ospredju je bila ena sama tema – razorožitev to in ocena razmer v zvezi s tem. Z Vinkom sva se strinjala, da je treba preprečiti nadaljnje razoroževanje to, ker sva bila prepričana, da bo JLA, potem ko bo razorožila to, udarila s silo po Sloveniji. spominjam se, da so me takrat prevevali tesnobni občutki in sem intuitivno zaznaval skrajno nevarnost ter ob tem izražal zaskrbljenost. Vinku in drugim se je zdelo, da nekoliko pretiravam. Večer se je končal brez posebnih sklepov. To noč sem malo spal, ker me je preganjala misel, kaj naj naredimo. Zbudil sem se s prepričanjem, da moram nemudoma nekaj storiti. Zato sem se odločil, da bo moje prvo jutranje opravilo poskus vzpostavitve osebnega stika z Janezom Janšo, novoizvoljenim republiškim sekretarjem za ljudsko obrambo.

V začetku službenega časa dne 19. 5. 1990 mi je uspelo vzpostaviti prvi posredni stik z novim republiškim sekretarjem za LO Janezom Janšo, ki je na tem položaju nasledil Janka Kušarja in predlagal takojšnje srečanje. V kratkem sem dobil povratni klic z odobritvijo srečanja še isti dan popoldne na sedežu RSLO na Župančičevi ulici v Ljubljani.

Med vožnjo iz Kočevja v Ljubljano sem razmišljal, kako naj novemu republiškemu sekretarju čim bolj jasno obrazložim urgentno prošnjo za sestanek. Kmalu sem se odločil, da bom neposreden. Janeza Janše nikoli prej nisem srečal in nisem kaj dosti vedel o njem, ker me politika nikoli ni posebej zanimala. Vedel pa sem, da glede na mojo dotedanjo službeno pot nima razloga, da bi mi zaupal. V tem sem takoj slutil usodno oviro, ki me je resno obremenjevala. V tem sem videl največji problem pri navezavi stika in pri izvedbi tega, kar sem si zamislil. Hkrati sem bil vesel in na neki način presenečen, da mi je dal možnost, da se osebno srečava. Hkrati sem se zavedal lastnosti, ki mi je prirojena, da preprosto z iskrenostjo in direktnostjo ljudi prepričam. To je bil vedno močan vir moje samozavesti, na katero sem računal tudi ob tej priložnosti. Ko sva se z Janšo pozdravila, sem že vnaprej rekel, da me lahko ima za agenta nasprotne strani, kar pa nisem, lahko pa mu povem svoje mnenje o razorožitvi TO. Potem sem mu opisal razorožitev v Kočevju in posebej poudaril, da so podrejeni v vojašnico v Ribnico odpeljali tudi orožje, za katerega sem bil kot načelnik za LO osebno odgovoren. Poudaril sem, da bo razorožitvi sledil naslednji korak, da bo namreč JLA verjetno posegla s silo proti Sloveniji. Po izrazu na Janševem obrazu sem sklepal, da se z mojo oceno strinja. Vprašal me je, kaj naj bi storili, če je tako. Odgovoril sem kratko z opisom oz. povzetkom intuitivnega občutka: »Nemudoma moramo nadomestiti odvzeto.« S tem pa nisem mislil le na nadomestitev orožja, ampak na vzpostavitev povsem nove obrambne strukture, ki bo varovala osamosvojitveni proces. Sekretar Janša mi je v kratkem rekel, da je že prepovedal oddajo orožja upravnih organov in zahteval vrnitev odvzetega v petih občinah, med katerimi je bila tudi kočevska. Poudaril je, da se predsednik Kučan izgovarja, da ne more ukrepati proti Hočevarju, ker nima Hočevarjevega ukaza o razorožitvi. Ko sem poslušal njegovo razlago, se mi je že začelo dozdevati, kje bi lahko dobil kopijo Hočevarjevega ukaza. V trenutku sem v tej zadevi zaznal strateško priložnost. Sestanek je trajal največ dvajset minut. Kmalu sem se poslovil in obljubil, da bom poskusil dobiti ta ukaz, če le še obstaja. Tedaj sicer še nisem vedel, kako ga bom pridobil, vedel pa sem, da če mi ga uspe dobiti, bo to prva brv na poti prepotrebnega zaupanja med nama, brez katerega ne bo mogoče uresničiti mojega načrta o vzpostavitvi nove obrambne strukture. Še zlasti zato, ker sem se zavedal, da bo to težko narediti z oporo na veljavni pravni red SFRJ oziroma SRS, kar pomeni, da se bo treba predvsem opreti na domoljubje in medsebojno osebno zaupanje. V tem koraku sem videl izjemno in edinstveno priložnost za takojšnjo vzpostavitev zaupanja med nama. Za to sem bil pripravljen veliko tvegati oziroma prvič zaigrati na vse ali nič.

Po odsluženem vojaškem roku v šoli za rezervne oficirje v Banjaluki sem se leta 1978 zaposlil v zaščitni brigadi slovenskega političnega vodstva, ki je kasneje dobila ime po Edvardu Kardelju. Slovensko komunistično vodstvo JLA glede svoje osebne varnosti ni povsem zaupalo, kar je sicer v nasprotju s tem, da je skoraj ves oborožitveni arzenal za elitno brigado hranilo pod ključem, ki ga je imela edino JLA. Zato je leta 1974 ustanovilo najprej odred za zaščito, ki ga je vodil polkovnik Miloš Zabukovec, osebni varuh Ivana Mačka – Matije med drugo svetovno vojno. Enota je bazirala na zaprtem območju v Kočevski Reki, zato javnost, razen posvečenih partijskih funkcionarjev, sploh ni vedela, da obstaja elitna enota TO za zaščito komunističnega vodstva Slovenije. S podporo Ivana Mačka – Matije je enota kasneje prerasla v brigado z okoli 2.700 posebno skrbno izbranimi rezervisti. Za javnost se je njen stalni sestav, ki je štel približno 15 ljudi, uradno imenoval 30. razvojna skupina TO. V okviru TO je imela brigada poseben status. Tudi zato, ker je o svoji bojni pripravljenosti poročala neposredno CK ZKS. Za boljše razumevanje in ilustracijo njene takratne vloge bi jo danes brez zadržkov lahko imenovali rezervni »slovenski Securitate«. Tudi zato sem bil prepričan, da imajo v tej brigadi Hočevarjev ukaz o razorožitvi TO. Miloša Zabukovca je leta 1988 na mestu poveljnika za čas izrednih razmer in v vojni zamenjal polkovnik Carl. Mirnodobni vodja petnajsterice iz stalne sestave 30. razvojne skupine in hkrati načelnik vojaškega štaba brigade pa je bil še naprej major Jože Polovič, ki je na to mesto prišel po priporočilu SDV.

Med potjo s sestanka pri Janezu Janši sem si zamislil načrt, kako bi prišel do dokumenta. Odločil sem se, da se med potjo domov ustavim v Ribnici pri Poloviču, svojem nekdanjem neposredno nadrejenem v zaščitni brigadi. Ker sem Poloviča dobro poznal tako po svetovnonazorski opredelitvi kot po osebnostnih karakteristikah in moralnih (ne)kvalitetah, sem seveda dobro poznal njegove šibke točke. Odločil sem se, da pogovor začnem zelo previdno. Prišel sem brez vnaprejšnje napovedi pod pretvezo, da sem se po naključju oglasil pri njem. Zdelo se mi je, da mi že tega ni povsem verjel. Najprej sva se pogovarjala splošne stvari in čakal sem, da je sam spregovoril o aktualni temi, o kateri so že pisali tudi dnevni časopisi. Po prvih odigranih elementih navidezne nevednosti in nezainteresiranosti sem nenadoma prešel v »napad« … Čez čas mi je omenil, da ima ukaz v blagajni v Primožih na zaprtem območju. Potem sem mimogrede omenil, da hočejo v Ljubljani videti Hočevarjev ukaz, ker nekateri trdijo, da je bila razorožitev izpeljana brez ukaza. Ker sem poznal Polovičev značaj, me njegov odgovor ni presenetil. Rekel je, da sam ne bo šel v Primože po ukaz, vendar pa ga bom mogoče dobil, če bo v Primože po ukaz šel poveljnik zaledja major Štefan Cimer, ker ima tudi on ključe blagajne. Dal pa mi je vedeti, da »zaradi osebne zašite o tem noče nič vedeti« …

V pogovoru s Polovičem nisem takoj dosegel tistega, kar sem hotel, toda ker sem ga poznal, sem bil tudi s tem odgovorom zadovoljen. Odprl sem si vrata za nadaljnji korak. odpeljal sem se torej v Kočevje k majorju Štefanu Cimru, ki sem ga seveda ravno tako dobro poznal, saj sva bila polno desetletje sodelavca in sem se z njim v nasprotju s Polovičem zelo dobro razumel. v času »naskoka« na Poloviča, ko sem bil še v brigadi, je bil na moji strani. Pogovor z Cimrom sem zopet začel splošno, nato z razorožitvijo to ter ob tem ocenil njegovo osebno stališče in potem previdno, z rahlim dodatkom k dejanski resnici omenil, da je njegov poveljnik Polovič rekel, naj mi iz Primožev prinese Hočevarjev ukaz. Pri tem sem se trudil, da bi bil čim bolj miren in sem se delal, da gre za relativno nepomemben papir, da pa bi bilo dobro, da bi ga videl, kajti do takšnega početja kot Slovenci ne bi smeli biti ravnodušni. vedel sem, da je Cimer, čeprav je bil nedvomno boljši od Poloviča, v končni fazi le tipičen vojak, hladnokrven in miren, ki spoštuje vojaško hierarhijo. Pričakovano mi je odgovoril, da brez izrecnega načelnikovega dovoljenja ne more prinesti Hočevarjevega ukaza. Seveda bi bilo skrajno netaktno vztrajati pri »direktu«. Zato sem metodo oziroma taktiko nekoliko omehčal … nekaj časa nisem vedel, kaj naj naredim, potem pa sem mu rekel, da bom še enkrat govoril s Polovičem.

Odpeljal sem se nazaj v Ribnico k Poloviču in dobil njegovo vnovično privolitev, a pod pogojem, da o tem on nič ne ve. Pa sem bil spet tam, kjer sem že bil. Opremljen z veliko »pozitivno ničlo« sem se znova vrnil v Kočevje k Cimru, ki pa je v tem času očitno opravil sam s seboj … kmalu po tem srečanju je privolil, da bo šel v Primože in mi prinesel kopijo Hočevarjevega ukaza, seveda pod pogojem, da ga nikoli ne izdam. Dal sem mu častno besedo, ki mu je na račun najinega desetletnega znanstva veliko pomenila. Dogovorila sva se, da ga bom počakal v bifeju na avtobusni postaji. Čez kakšno uro se je vrnil. Povabil me je v stanovanje in pristavil za kavo. Medtem sem bil na trnih, ali je prinesel ukaz. Ko je kuhal kavo, sem se trudil biti miren, čeprav mi je srce razbijalo kot zvon. Ko je prisedel k mizi, mi je dal kuverto, in ne da bi pogledal vanjo, sem jo malomarno stlačil v notranji žep suknjiča. Rekla sva še nekaj besed in potem sem se poslovil, pravzaprav me je kar odneslo. Sedel sem v avto in se odpeljal. Že čez nekaj minut sem se domislil, kam naj grem, da me ne bo nihče motil. Od radovednosti, kakšen je ta dokument in kaj v njem piše, me je kar razganjalo. Zmes prijetne vznemirjenosti in strahu mi je ježila lase. Zavil sem proti pokopališču, parkiral avto in ga zaklenil. Preden sem stopil iz avta, sem vzel iz toka pod pazduho češko zbrojevko in preveril, ali ima naboj v cevi. Stopil sem iz avta in vstopil skozi vrata na pokopališče. Pogledal sem po grobovih in opazil nekaj ljudi, ki so še urejali grobove, čeprav se je že začelo mračiti. Kmalu sem opazil velik spomenik ob robu pokopališča. Stopil sem do spomenika, vmes iz suknjiča izvlekel kuverto in stopil za spomenik, da me ne bi nihče videl. Pokleknil sem, kot da molim, in iz kuverte izvlekel dokument ter že med prsti začutil, da sta le dva lista papirja. Pogledal sem prvi list in takoj opazil na vrhu strani napis Republiški štab to, dvignil sem list in na drugi strani videl natipkani podpis: Poveljnik RŠTO, pod njim pa general Ivan Hočevar. opazil sem še, da je ukaz podpisal Drago Ožbolt. Ukaz sem stlačil nazaj v kuverto in jo vrnil v notranji žep suknjiča. Vsebina me ni več zanimala, vedel sem, da imam v roki strateško orožje, s katerim bo Janez Janša razkrinkal umazano igro generalov JLA slovenskega rodu v navezi z delom slovenske politike, po drugi strani pa si bom pridobil vsaj minimalno zaupanje tistih, brez katerih si svoje akcijske zamisli nisem mogel predstavljati. Napetost je popustila in se spremenila v kratkotrajno navdušenje, v rokah sem namreč imel dokument, za katerega je predsednik države trdil, da ne obstaja! Dvignil sem se in odšel do avta. od trenutka, ko sem dokument od majorja Cimra dobil v roke, sem bil odločen, da bom, če bi mi kdorkoli hotel odvzeti ta dokument, to odločno preprečil in pri tem ne bom izbiral sredstev … Vmes je navdušenje izginilo in se spremenilo v vprašanje, kako naj Hočevarjev ukaz spravim do Janeza Janše.

Nenadoma sem se zavedel, da me lahko kdo zasleduje. Kot profesionalec sem vedel, da bi me lahko zasledovali agenti Udbe ali vojaške obveščevalne službe KOS, ker sem se v zvezi s strateško potezo – razorožitvijo to že javno izpostavil. Večkrat pa me je spreletel srh, kaj če me je Polovič komu zatožil. vedel sem, da bi se lahko že samo zaradi pomanjkanja poguma, odločil zavarovati na vse strani, da le on ne bi bil nič kriv. Zdaj ko sem imel ukaz  v rokah, nisem hotel ničesar več prepusti naključju. Nekaj časa vozil po Kočevju in razmišljal, kaj naj naredim. Vmes sem oprezal, ali me kdo zasleduje, in zdelo se mi je, čeprav je bila že tema, da sem sam. Potem pa sem se domislil, vsaj takrat se mi je zdelo tako, najboljše variante. Vedel sem, da je Janez Janša doma v Grosuplju in da je zvečer zagotovo doma, ker je bil hudo prehlajen. Zato bi bilo najbolje, da mu Hočevarjev ukaz izroči zdravnica. Poklical sem znanko, zdravnico iz Nove Gorice, in jo prosil, da bi se čez dve uri dobila v bližini Grosupljega, ne da bi ji povedal dejanski ali namišljeni razlog. Ker mi je zaupala, sva se, ne da bi ji kaj razlagal, dobila na parkirišču v središču Grosupljega. Na kratko sem ji razložil, kako se bo pripeljala do Janševe hiše na Brinju, stopila z zdravniško torbo iz avta in pozvonila. Prisedel sem v njen avto in naredila sva poskusni krog mimo Janševega doma ter se vrnila na parkirišče. Ker bo imela zdravniško torbo, verjetno ne bo nikomur sumljiva, če kdo opazuje hišo, sem pomislil. Zdravnica je tako tudi naredila. Prišla je do hiše, pozvonila in odprl ji je osebno Janez Janša. Debelo je pogledal nepričakovano obiskovalko z zdravniško torbo. Zdravnica je pozdravila in stopila v hišo. V veži je Janši povedala, da jo pošilja Krkovič, in mu izročila kuverto, ne da bi vedela, kaj je v njej. Povprašala ga je po zdravju, in ko ji rekel, da se počuti veliko bolje, se je poslovila in odšla. Janša mi je kasneje dejal, da je najprej mislil, ko je odprl vrata, da se mu je iz teme prikazal angel … Verjetno ga je prevzel njen videz, ki se ni v ničemer razlikoval od njene duše.

S pomočjo dokumentov in pričevanj poveljnikov pokrajinskih in občinskih štabov TO je mogoče natančno rekonstruirati potek razorožitve TO. V torek, 15. maja 1990, je generalpodpolkovnik Ivan Hočevar izdal ukaz št. SZ 625/1-90 o hranjenju oborožitve in streliva TO. Ukaz ima devet točk, toda najpomembnejše so prva, osma in deveta točka. V prvi točki je Hočevar v polomljeni slovenščini ukazal poveljnikom pokrajinskih in občinskih štabov TO, naj »predajo na čuvanje orožje, strelivo in minsko-eksplozivna sredstva, ki so izven objektov JLA v objekte JLA. Pri pomanjkanju skladiščnega prostora v objektu JLA koristiti tudi druge prostore v kasarnah«. V osmi točki je Hočevar ukazal, da morajo poveljniki TO »nalogo izvesti v najstrožji tajnosti«. V zadnji, deveti točki ukaza je Hočevar določil zadnji rok za izvedbo ukaza, to je bila sobota, 19. maja.

Ukaz je namesto generala Hočevarja podpisal načelnik RŠTO generalmajor Drago Ožbolt. V torek, 15. maja, je na RŠTO potekala seja zalednikov in referentov za organizacijske in mobilizacijske zadeve pokrajinskih štabov TO in Zaščitne brigade Edvard Kardelj Krištof, ki jo je vodil Hočevarjev pomočnik za zaledje, polkovnik Vjekoslav Sili. Seje je bilo že konec, ko je okoli pol dveh v prostor vstopil general Ožbolt, specialist za operacijo razoroževanja z zajetno empirično izkušnjo s Kosova. Najprej je ukazal, da morajo referenti zapustiti prostor in počakati zalednike, potem pa je zalednikom razložil Hočevarjev ukaz in ukazal, da morajo zaledniki na podlagi Hočevarjevega ukaza takoj napisati ukaz za poveljnika PŠTO o premeščanju orožja TO iz skladišč TO v skladišča JLA. Za zaščitno brigado je rekel, da je poseben primer in da zaledniku Štefanu Cimru ni treba napisati ukaza. Potem je Ožbolt poudaril, da kdor nima podatkov o tem, koliko orožja imajo posamezni občinski štabi TO v skladiščih, jih lahko dobijo, ker imajo na republiškem štabu točne podatke. Trinajst zalednikov je dolgo časa pisalo ukaze za pokrajinske poveljnike, potem pa so še čakali, da so jim jih tajnice natipkale, zato se je seja končala šele okoli pol devetih zvečer.

V sredo, 16. maja, so poveljniki pokrajinskih štabov TO sklicali poveljnike in načelnike občinskih štabov in jim ukazali, da so napisali ukaze za občinske štabe. Ukazom za občinske poveljnike TO so bili priloženi načrti prevozov orožja iz skladišč TO v kasarne JLA. Največji del orožja TO so po občinah prepeljali v kasarne JLA v četrtek, 17., in v petek, 18. maja 1990. V posameznih pokrajinah in občinah pa so orožje TO prevažali v skladišča JLA še v soboto, 19. maja, čeprav je predsedstvo RS razorožitev formalno ustavilo 18. maja zvečer.

Trenutek za izvedbo razorožitve TO je bil skrbno izbran. V predsedstvu SFRJ je Borisav Jović 15. maja nasledil Janeza Drnovška na mestu predsednika predsedstva SRFJ. Predsednik slovenske skupščine France Bučar je 14. maja napovedal, da bo v sredo, 16. maja, parlament odločal o izvolitvi nove Demosove vlade pod vodstvom Lojzeta Peterleta. V Sloveniji je bilo torej medvladje; stara oblast je odhajala, nova vlada pa še ni bila izvoljena v parlamentu. Edini državni organ, ki je bil po volitvah aprila 1990 konstituiran, je bilo predsedstvo Slovenije, ki je tudi edino imelo formalne pristojnosti nad TO Slovenije. Po vojaški liniji je to skupaj z JLA tvorila enoten obrambni sistem pod skupnim vodstvom GŠOS in je bila zato poleg republiškega predsedstva podrejena tudi generalštabu v Beogradu. TO v RS je bila podrejena predsedstvu Slovenije in hkrati GŠ JLA, ker je veljal princip t. i. dvostarešinstva. Ukaz o razorožitvi to je general Ivan Hočevar napisal brez soglasja predsedstva Slovenije, zato je bil nezakonit.

Bistveno je seveda vprašanje, kdaj je predsednik predsedstva Milan Kučan izvedel za namero o razorožitvi oz. za Hočevarjev ukaz in zakaj je šele v petek, 18. maja, pozno popoldne oziroma šele zvečer, ko je bil velik del orožja to že v kasarnah JLA, in šele po odločnih reakcijah Demosa in lokalni ravni poslal depešo, s katero je prepovedal oddajo orožja TO.

Milan Kučan je ob različnih priložnostih navajal popolnoma različne datume o tem, kdaj je predsedstvo Slovenije izvedelo za razorožitev TO. Dnevnik je 18. maja 1990 objavil pojasnilo Republiškega komiteja za informiranje »o govoricah in vprašanjih v javnosti v zvezi z domnevnim odvzemom orožja to«. Kot piše v pojasnilu, je »zaradi omenjenih govoric predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan včeraj (to je 17. maja) poklical na pogovor komandanta teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnika Ivana Hočevarja«. Sporočilo v Dnevniku dokazuje, da je Ivan Hočevar Milana Kučana 17. maja obvestil o razorožitvi TO, vendar pa je bil predsednik Kučan o tem obveščen že prej s pomočjo »govoric in vprašanj o domnevnem odvzemu orožja TO in neformalno tudi na srečanjih z generaliteto JLA. To mi je na nekem tajnem srečanju, ki ga bom opisal v naslednjih poglavjih, povedal general Rudolf Hribernik – Svarun.

Da je bil obveščen prej, je Milan Kučan sam zapisal junija 1990 v informaciji o ukrepih in aktivnostih Predsedstva Republike Slovenije v zvezi s premeščanjem orožja teritorialne obrambe. V omenjeni informaciji skupščini je Kučan zapisal: »Predsedstvo Republike Slovenije je bilo o izvajanju posebnih ukrepov za varovanje orožja teritorialne obrambe obveščeno 15. maja popoldan.« O tem so ga obvestili nekateri predsedniki svetov za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito občinskih skupščin. Predsednik predsedstva RS Milan Kučan je takoj po potrjenih informacijah poklical na pogovor komandanta teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnika Ivana Hočevarja in zahteval pojasnilo. Na tem pogovoru se je izkazalo, da se omenjeni ukrepi izvajajo na zahtevo Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, in to v vseh občinah in pokrajinah v Sloveniji, in da komandant teritorialne obrambe Slovenije ni pooblaščen, da o tem obvesti predsedstvo republike. Komandant je tudi pojasnil, da je Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo glede na politično-varnostne razmere v državi ukazal posebne ukrepe za varnejšo hrambo orožja teritorialne obrambe v vseh republikah. Predsednik Kučan je s tem potrdil, da je bil o razorožitvi obveščen takoj oziroma že v torek, 15. maja! Iz poteka dogodkov je jasno, da Kučana 15. maja o razorožitvi TO niso mogli obvestiti samo predsedniki svetov za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito, ker takrat vsaj uradno še niso mogli vedeti za razorožitev.

Le nekaj dni kasneje, v nedeljo, 17. junija 1990 (Delo, 18. 6. 1990), je Milan Kučan na gradu Bogenšperk na delovnem pogovoru z novoizvoljenimi župani povedal, »da je bil odvzem orožja teritorialni obrambi opravljen brez vednosti predsedstva in celo v nasprotju s predpisi«, s čimer je zanikal tisto, kar je sam zapisal v junijski informaciji skupščini.

Točno mesec dni kasneje, 17. julija 1990, je Milan Kučan poslal skupščini novo informacijo o premeščanju in varovanju orožja TO, v kateri je zapisal: »Delegati zborov skupščine Republike Slovenije so bili o ukrepih in aktivnostih republiških organov v zvezi s premeščanjem orožja teritorialne obrambe delno obveščeni že na seji skupščine Republike Slovenije 14. julija 1990 … Predsedstvo Republike Slovenije je takrat skupščino obvestilo, da je za izvajanje posebnih ukrepov za varovanje orožja teritorialne obrambe v Republiki Sloveniji izvedelo 17. maja 1990, in sicer od nekaterih predsednikov svetov za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito skupščin občin, in da je takoj, ko je od skupščin občin dobilo informacijo, da se orožje premešča tudi iz dobro zavarovanih skladišč teritorialne obrambe, naročilo svetom za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito skupščin občin, naj to premeščanje zaustavijo in orožje zavarujejo na obstoječih lokacijah …« V tej informaciji je Kučan zapisal dve debeli laži. Prvič, ko je zatrdil, da je bil o razorožitvi obveščen 17. maja, kar je v nasprotju s trditvijo iz junijske informacije, ko je zapisal, da je bil o razorožitvi obveščen že v torek, 15. maja. Druga laž je trditev, da je predsedstvo takoj, to je 17. maja, prepovedalo premeščanje orožja TO v vojašnice JLA. To je Predsedstvo storilo šele naslednji dan, v petek, 18. maja, pozno popoldne. Ker je predsedstvo poslalo v občine šifrirano brzojavko, so jo dešifrirali šele v poznih večernih urah, ko je bila velika večina orožja TO že v vojašnicah JLA.

Sporočilo Republiškega komiteja za informiranje (Dnevnik, 18. maj 1990) in junijska informacija predsedstva skupščini dokazujeta da je bil Milan Kučan že pred 17. majem obveščen, da poteka razorožitev TO, vendar ni takoj ukrepal, ampak je razorožitev TO prepovedal šele v petek, 18. maja, zvečer, ko je bilo že prepozno.

Kot dokazujejo dokumenti, so Milana Kučana o Hočevarjevem ukazu obvestili tudi iz občin, in to takoj, ko so občinski poveljniki TO dobili ukaz o oddaji orožja TO v vojašnice JLA. Že v sredo, 16. maja, so Kučana o tem obvestili z Jesenic in iz Dravograda, dan kasneje, 17. maja, pa še iz občin Dravograd, Krško, Radovljica, Sevnica, Trbovlje in Velenje. Če bi se takrat Kučan javno oglasil in pozval občinske poveljnike TO, naj ne oddajo orožja, potem bi lahko rešili večino orožja, kajti Milan Kučan je imel med poveljniki TO, ki so bili izbrani tudi po liniji zveze komunistov, ki ji je Kučan predsedoval vse do leta 1990, veliko avtoriteto. Toda Kučan tega ni storil.

Potek razorožitve TO kaže, da je šlo za akcijo, ki sta jo JLA in RŠTO pripravljala več mesecev. V začetku januarja 1990 je Vojaški svet SFRJ sprejel ustrezna navodila in že 24. januarja 1990 je general Ivan Hočevar izdal ukaz SZ 16/4-80 o pregledu skladiščnih objektov in skladiščnih sredstev OVO zunaj kompleksa JLA. Bistvo omenjenega ukaza je bil popis orožja v skladiščih TO, hkrati pa so bili s tem narejeni natančni seznami skladišč TO in orožja v njih, kar je bilo osnova za kasnejšo razorožitev TO. Prepričan sem, da do razorožitve TO ne bi prišlo, če bi v Sloveniji na prvih svobodnih volitvah po 50 letih totalitarnega režima zmagala Demosu nasprotna politična opcija.

Naslednji Hočevarjev ukaz, ki je pripravljal razorožitev TO, je bil ukaz o zaščiti informacij. 10. aprila 1990 je general Ivan Hočevar namreč izdal ukaz št. 556/1-90, s katerim je pokrajinskim in občinskim štabom TO prepovedal pisanje tajnih dokumentov na računalnike. 17. aprila 1990 je Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo izdal splošno uredbo o razorožitvi TO. Informacije o pripravah na razorožitev TO so v Slovenijo posredovali nekateri funkcionarji RS, ki so delali v organih federacije v Beogradu, nekateri upokojeni generali JLA slovenskega rodu in predvsem Služba državne varnosti, ki je imela svoje vire v generalštabu JLA. Še pred majsko razorožitvijo TO je JLA iz nekaterih skladišč v Sloveniji odpeljala v Srbijo večjo količino starejšega orožja, deloma iz obdobja druge svetovne vojne. Vodstvo RS je za te transporte vedelo, prav tako tudi za nameravano razorožitev TO, vendar ni reagiralo niti ni o tem obvestilo javnosti.

Rekonstrukcija poteka razorožitve TO dokazuje, da je bil Milan Kučan o razorožitvi dejansko obveščen vsaj 15. maja. Končno je to Kučan sam zapisal v junijski informaciji predsedstva Slovenije skupščini. Seveda pa je malo verjetno, da Kučana o pripravah na razorožitev TO niso obveščali pokrajinski poveljniki TO, Služba državne varnosti, visoki oficirji JLA slovenskega rodu in slovenski funkcionarji v Beogradu ter nekdanji sekretar ZKS za Gorenjsko Zdravko Krvina, ki je bil takrat politkomisar RŠTO. Kot dokazujejo Hočevarjevi ukazi, so priprave na razorožitev TO potekale nekaj mesecev, od januarja do maja 1990. Vanje je bilo vključenih veliko akterjev, zato je nemogoče, da o tem ne bi bil obveščen, vsaj iz enega ali celo več virov, tudi Milan Kučan, najprej kot predsednik CK ZKS, ki je postavil večino struktur TO, kasneje, od 22. aprila 1990, pa kot predsednik predsedstva Slovenije.

V treh dneh, od 16. do 19. maja 1990, so v vojašnice JLA prepeljali več deset tisoč kosov oborožitve TO. Po ocenah, ki so bile narejene kasneje, je Slovenija v treh usodnih dneh izgubila orožje v vrednosti okoli 200 milijonov dolarjev. Odgovornost Milana Kučana za razorožitev TO je nesporna. Kučan je med pokrajinskimi in občinskimi poveljniki TO užival velik ugled. Če bi predsednik Kučan na primer v sredo, 16. maja, ko so ga z Jesenic obvestili o razorožitvi TO, poslal v občine depešo, s katero bi prepovedal premeščanje orožja TO v vojašnice JLA, lahko rešil večji del orožja TO. Milan Kučan pa je molčal in čakal ter se izgovarjal, da nima uradnih informacij. Premeščanje orožja TO je prepovedal, šele ko je bilo večinoma že v vojašnicah JLA. Ravnanje Milana Kučana v usodnih dneh sredi maja 1990 sta Ivan Oman in dr. Jože Pučnik ocenila kot veleizdajo.

Mogoče vam bo všeč

Več v:Več