POSTAVLJANJE MLAJA IN DRUGI STARI OBIČAJI

Pomlad je letni čas, ki ga povezujemo s ponovnim prebujanjem narave. Po dolgi, turobni zimi dočakamo cvetenje rastlin in petje ptičkov. Začetek pomladi zaznamujejo številni običaji in prazniki. Ti so globoko povezani s prastarimi rituali in praznujejo jih po vsem svetu. Prvi maj zaznamujejo kurjenje kresov, streljanje s karbidom in postavljanje mlaja. O tem smo V FOKUSU že pisali v preteklosti. Poglejte še prispevka PREBUJANJE POMLADI in POMEN VELIKE NOČI.

POSTAVLJANJE MLAJA

Posvetimo se torej postavljanju mlaja. Mlaj so mlada drevesa, največkrat visoke smreke ali jelke z golim steblom in zelenim vrhom. Ta običaj sega v predkrščansko obdobje. Po nekaterih razlagah naj bi šlo za čaščenje obnavljanja dreves po obdobju zime, pozneje pa se je prvotni namen izgubil v času.

Prva pričevanja o tem, kako in zakaj se časti začetek meseca maja, segajo v 13. stoletje. Takrat so ob igrah in plesih opravili še druge aktivnosti. Večinoma so ljubezenski pari odšli na jahalne izlete, ko so jih imenovali pojezde. Šli so na sprehode v gozd ali v naravno okolje in od tam so se vračali okrašeni s pomladnim zelenjem. Ponekod so domov prinašali mlaje, tj. listnate veje ali manjša drevesca.

Najstarejše doslej znano pričevanje o mlajih na Slovenskem je na bakrorezu graščine Bokalce, iz leta 1679.  V zadnji tretjini 18. stoletja je bilo postavljanje mlajev močno uveljavljeno ob cerkvenih praznikih, maji in mlaji pa so bili do druge polovice 19. stoletja predvsem kultura gospode in cerkve.

Takšno postavljanje mlaja, kot ga poznamo danes, se je prvič zgodil leta 1919. Tedaj so štirje mladi fantje, ki so se srečno vrnili iz prve svetovne vojne, na predvečer prvega maja skrivaj postavili drog z okrašeno brezovo krošnjo. Postavili so ga v čast devici Mariji, v zahvalo za srečno vrnitev iz vojske.

Od takrat so mlaje najpogosteje postavljali mladi fantje v čast svojim izvoljenkam. Ponekod so jih postavljali ob določenih praznovanjih kot je birma, god, poroka – s tem je mlaj postal predvsem simbol slavja. Mlaji so se od kraja do kraja razlikovali. A veljalo je, da se jih vedno postavlja ročno.

Kot toliko drugih stvari, ki smo jih prevzeli iz preteklosti, smo tudi to spremenili v nekaj, kar z izvorom nima nobene povezave. V današnjem času si pogosto pomagajo z mehanizacijo. Ob tem si mnogi popolnoma napačno razlagajo mlaj tudi kot nekaj, kar je povezano z delavskim praznikom. Prav tako to izkoriščajo za namene, ki nimajo popolnoma nobene povezave s simboliko mlaja.

Poglejmo še krajevno posebnost pri postavljanju mlaja. V Pomurju je najbolj znano postavljanje mlaja ali “majoša” v Gančanih, v občini Beltinci. Vsako leto ga postavijo “lejtniki” torej tisti, ki so v tem letu postali polnoletni. Priprave na postavitev pa se sicer pričnejo že pozimi. Zgodba o postavljanju majoša je povezana s številnimi drugimi zgodbami, ki pričajo o življenju v vasi. Te se navezujejo na odraščanje, povezane pa so tudi s pomenom (nekdanje) vojaške obveznosti in obredi v povezavi s tem. Sodelovanje pri postavljanju majoša v Gančanih pomeni za lejtnike prehod v odraslost.

Vasi si nekoč celo med seboj tekmovale, mlaj katerih bo največji in najlepši. Po uspešni postavitvi drevesa so se nekaj časa še veselili, igrali in plesali. Ko so se razšli, so postavili stražo, da ne bi fantje iz sosednjih vasi majsko drevo podrli, kar bi pomenilo veliko sramoto za celotno vas.

KURJENJE KRESOV IN PRVOMAJSKA BUDNICA

Kurjenje kresov pa je povezano z delavskim praznikom!

Piše se  leto 1886. Veliko ljudi dela v tovarnah, vsak dan, od ponedeljka do nedelje, od jutra do večera. Za svoje delo dobijo zelo malo plačila. Delavci se zato organizirajo v skupine in sindikate, ki se borijo za njihove pravice. Prvega maja v Chicagu v ZDA začnejo protestirati. Zahtevajo več pravic in osemurni delovnik. Na začetku protesti potekajo mirno, nato eksplodira bomba, ki ubije 8 policistov. Zato policisti začnejo streljati in ubijejo 11 ljudi.

Tri leta pozneje so na mednarodnem kongresu delavcev v Parizu odločili, da bodo vsako leto v spomin na delavce, ki so takrat umrli, organizirali proslave, s katerimi bodo opozarjali na pravice delavcev.

Tako so kresovanje iz tradicije prenesli v sodobni čas. Okrog leta 1890 so delavska gibanja začela kuriti na kresovi na vrhovih, da so opozarjali ljudi, da je naslednji dan, dan spomina na delavce iz Chicaga. Prvomajsko jutro pa se začne z budnico godbe na pihala. Na ta dan potekajo sprevodi z delavci, ki se lepo oblečejo in si pripnejo rdeče nageljne.

Poglejmo še kakšen je namen kresovanja iz prastarih časov. Nekoč s kresovi spodbujali sonce, da začne bolje in močneje sijati. Konec aprila je čas med pomladanskim enakonočjem in poletnim sončnim obratom, torej dnem, ko je dan najdaljši. Stara ljudstva so verjela, da narava za prebujanje iz zimskega spanca potrebuje sonce, tega pa predstavlja ogenj.

V nekaterih deželah so verjeli, da se z neba na zemljo spuščajo čarovnice. Kresove so kurili tudi zato, da bi jih odgnali.

Kurjenje kresov je imelo tudi povsem praktične namene. Tako so se namreč nekoč obveščali o bližajoči se nevarnosti. Pri nas se je s prižiganjem kresov na vzpetinah na primer hitro razširil preplah ob turških vpadih.

STRELJANJE S KARBIDOM

Stari ljudski verski običaj je streljanje s karbidom, ki simbolizira Kristusovo vstajenje. A pri “streljanju s sodi” je prisotnim privlačen predvsem zvočni učinek.

V zaprtem sodu se kalcijev karbid pomeša z vodo, pri čemer nastane plin acetilen. Ko se odprtini na sodu približa plamen, ob vžigu acetilena nastane glasen pok, s soda pa nastala eksplozija odnese pokrov. Opozoriti moram, da Zakon o varstvu javnega reda in miru dovoljuje uporabo karbida in drugih plinskih zmesi za pokanje le med tistimi prazniki, kjer je takšno pokanje že tradicija. Ob tem pa je potrebno povzeti vse postopke, ki naredijo pokanje varno za vse udeležence.

 

Pripravil Andy