GospodarstvozanimivoZdravjeŽivljenje

Postajamo Z(o)ombiji? – za računalniškimi ekrani

Na strani Psihologija dela je avtorica: Manca Vorina objavila zanimivo razmišljanje o našem delu za ekrani.

Prikovani na zaslone, nemirni, napeti, utrujeni, osamljeni. Je to naša nova realnost?

Berem objave prijateljev na Facebook-u, poslušam svoje starše in prebiram članke. Tako sem zasipana z informacijami o virusu, da komaj najdem prostor, kamor se lahko umaknem od vseh podatkov, norije in negative. Dejstvo je, da se je življenje, kot smo ga poznali, spremenilo. Sedaj se družimo na daljavo in pošiljamo virtualne objeme ter poljubčke. Nekateri se za zasloni učimo, opravljamo študijske obveznosti, drugi pa na ta način sedaj opravljajo svoje delo. Kako pa izolacija in delo na daljavo vplivata na naše življenje in na našo psihično blagostanje?


Je res vse tako negativno?

Delo od doma ima vsekakor svoje prednosti. Prva (in verjetno najbolj očitna) je znatno zmanjšanje tveganje za okužbo z novim virusom. Večina ljudi prav tako ne pogreša dolge vožnje v službo, zlasti če navadno potujejo z avtom. S tem pa se povezuje tudi manjša količina škodljivega ogljikovega dioksida v zraku, za kar nam je Zemlja zagotovo hvaležna. Nekateri zaposleni navajajo tudi, da jim delo od doma bolj ustreza, ker imajo bolj fleksibilen delovni čas, ne zapravljajo denarja za transport ali bencin, ne doživljajo stresa, ki so ga prej med zastoji na cesti, in imajo več prostega časa. Pri nekaterih se je zaradi odsotnosti vožnje na delovno mesto in bolj fleksibilnega delovnika podaljšal tudi čas spanca, ki ga sicer zaposlenim velikokrat primanjkuje. Vidimo lahko, da tudi delo na daljavo prinaša določene dobre stvari, na katere morda na prvo žogo ne bi pomislili. Zdi se mi, da je v medijih premalo novic, ki bi spodbujale in motivirale posameznike, ki so se znašli v težki situaciji in jim delo na daljavo ne ustreza ali pa niti ne vedo, kako bi se ga čim bolj učinkovito lotili. Večkrat bi bili lahko prikazani primeri dobre prakse ali pa vsaj spodbujajoče informacije, ki bi ljudem vlivale nekaj zagona, ki ga v teh časih morda potrebujejo še malo bolj kot sicer.

»Smisel življenja ni sedenje na stolu, z možgani na on in nalogo na zaslonu!«

Kljub temu da ima delo na daljavo določene pozitivne plati, pa obstajajo tudi negativne posledice, ki jim moramo nameniti nekaj pozornosti. Takšen način dela je še posebej neugoden za tiste, ki imajo doma male otroke, s katerimi se morajo zaradi zaprtja šol in vrtcev ukvarjati bolj ali manj ves čas. Delo je lahko oteženo tudi zaradi neugodnih okoliščin doma. Večina ljudi nima prostora, kjer bi bili sami in jih ne bi zmotil noben hrup, družinski član, hišni ljubljenček ali kakšen drug dejavnik. Pri delu na daljavo se lahko pojavi tudi manjša produktivnost, manjše zadovoljstvo ob delu, težave pri ohranjanju ravnotežja med delom in družino oz. življenjem izven dela ter težave pri ohranjanju koncentracije. Zdi se, da se zaposleni zaradi spremenjenega načina dela počutijo bolj napeto, depresivno, jezno, utrujeno in zmedeno. Izgubljajo motivacijo za delo, nekaterim pa primanjkuje tudi povratna informacija, ki so jo prej prejemali pogosteje, zelo pa pogrešajo tudi socialni kontakt, ki so ga bili deležni na delovnem mestu. Pri takšnemu načinu dela se navadno povečajo tudi stroški električne energije in interneta, možne pa so tudi težave na področju varnosti podatkov.

»Smisel življenja ni sedenje na stolu, z možgani na on in nalogo na zaslonu!«
Slika: Pexels.com

Novo zaznana vrsta utrujenosti 21. stoletja

Po pojavu šolanja in dela na daljavo so začeli raziskovalci opozarjati na novo vrsto utrujenosti. Tako imenovana Zoom utrujenost (ang. Zoom fatigue) naj bi se povezovala s povečano utrujenostjo, tesnobo in skrbjo. Video klici nam vzamejo veliko več energije kot sestanki v živo, saj tehnologija moti naše običajne zapletene metode komuniciranja. Čeprav se nam zdi, da se ob pogovoru preko videokonference stvari dogajajo v realnem času, to ne drži. Obstaja majhna zakasnitev med tem, ko oseba izvede neko dejanje in tem, ko drugi udeleženec to opazi. Tudi če zakasnitev traja nekaj milisekund, bodo naši možgani to registrirali kot težavo in si prizadevali, da to premostijo in ohranijo sinhronost gibov in govora človeka na drugi strani zaslona. Problem pa naj bi bil tudi v tem, da pri delu na daljavo vidimo zgolj sogovornikov obraz, kar nam onemogoča dostop do številnih drugih neverbalnih znakov, ki jih sicer pridobimo v komunikaciji iz oči v oči. Zanimivo je tudi dejstvo, da lahko naši možgani povečan obraz sogovornika na ekranu zaznajo kot grožnjo. Klub temu da misli o grožnji niso zavestne in v sebi vemo, da smo varni, nas lahko veliki obrazi in dolgotrajni očesni stik ustrašita in preplavita naše telo s stresnimi hormoni. Ko združimo vse naštete dejavnike, nam hitro postane jasno, zakaj videokonference pogosto zapustimo izčrpani in nemirni.

O Zoom utrujenosti že pišejo številni avtorji, pozornost pa jim namenjajo tudi mediji. Na tej povezavi si lahko ogledate, kaj so o tem fenomenu povedali na televizijskem kanalu 6abc Philadelphia.

Za konec

Delo na daljavo nekaterim ustreza, spet drugim ne. Vidimo lahko, da ima takšen način dela svoje prednosti in slabosti, je pa za večino posameznikov to zelo stresna situacija, v kateri se morda še ne znajdejo najbolje. V trenutnih razmerah ne smemo pozabiti na sočloveka, kot tudi na nas same. Poskusimo čim manj časa preživeti za zasloni in rajši pojdimo v naravo, ko je to mogoče, vzemimo si večer zase in preberimo kakšno dobro knjigo. Pokličimo prijatelja ali pa poslušajmo album našega najljubšega izvajalca. Seveda pa se držimo tudi ukrepov, da se bo življenje lahko kmalu spet vrnilo na stare tirnice, ker če nam ni mar, komu bo?

avtorica: Manca Vorina

vir: https://psihologijadela.com/2020/12/28/postajamo-zoombiji/

mib

Mogoče vam bo všeč