Pogovor z dr. Lovro Šturmom ob Dnevu človekovih pravic

Ljubljana (11. 12. 2019) – Včeraj je v hotelu InterContinental v Ljubljani potekal pogovorni večer, ki ga je ob dnevu človekovih pravic v sodelovanju s Konrad Adenauer Stiftung organiziral Študijski center za narodno spravo. Gost večera je prof. dr. Lovro Šturm, nekdanji ustavni sodnik in minister za pravosodje Republike Slovenije, ki mu je bila ob nedavni osemdesetletnici posvečena prva letošnja številka revije Dileme. Pogovor z dr. Šturmom je vodil dr. Renato Podbersič, glavni urednik revije Dileme.

Uvodoma sta z nagovoroma udeležence pozdravila Holger Haibach iz KAS Zagreb, in v.d. direktorica SCNR dr. Andreja Valič Zver.

V nadaljevanju objavljamo nagovor  dr. Andreje Valič Zver

Spoštovani gospe in gospodje, dragi gostje!

Pozdravljeni na pogovornem večeru, ki ga ob dnevu človekovih pravic
organiziramo sodelavci Študijskega centra za narodno spravo skupaj s
fundacijo Konrad Adenauer Stiftung. Iskren pozdrav velja vodji zagrebške
izpostave KAS gospodu Holgerju Haibachu in sodelavcu Ivanu Matanoviću,
obenem pa topla zahvala za nekajletno zgledno sodelovanje.
Današnji dogodek posvečamo zaslužnemu profesorju dr. Lovru Šturmu, ki
je pred kratkim praznoval življenjski jubilej, SCNR pa mu je posvetil prvo
letošnjo številko revije Dileme. V njej so sodelavci in sopotniki dr. Šturma
slavljenca počastili s svojimi razmisleki in prispevki, za kar se jim še enkrat
iz srca zahvaljujem. V veliko čast mi je, da dr. Šturma lahko danes skupaj s
soprogo (in hčerko?) prisrčno pozdravim med nami.
Spoštovani, kot vam je znano, je Študijski center za narodno spravo
institucija, ki je bila ustanovljena leta 2008, v času, ko je bil minister za
pravosodje dr. Šturm in predsednik slovenske vlade Janez Janša. Naj vas
spomnim, da je bil to ponosni čas slovenskega predsedovanja Evropski
uniji, da je slovensko predsedstvo EU v Evropski komisiji v Bruslju
organiziralo prvo evropsko javno tribuno o totalitarizmih ter izdalo
reprezentativen zbornik s tega posveta. Temeljna naloga SCNR je ukvarjanje
s kršitvami človekovih pravic in temeljnih svoboščin v totalitarizmih, ki so
prizadeli Slovenke in Slovence v 20. Stoletju. Za nami je več kot deset let
delovanja s številnimi dogodki, močno mednarodno mrežo, znanstveno
raziskovalnimi programi in projekti, publikacijami, snemanjem pričevanj,
delo z mladimi itd. Nenehno poudarjamo, da prizadevanje za spoštovanje
človekovih pravic in dostojanstvo človeka sodi med najbolj plemenita
prizadevanja človeštva, saj iz tega izhaja priznanje temeljnih vrednot
svobode, enakosti, pravičnosti in miru na svetu. “Ideja o človekovih
pravicah izvira iz ideje o neskončni in absolutni vrednosti človeške osebe in
pomeni njeno obrambo pred državno oblastjo”, je zapisal dr. Anton Stres.
Koncept človekovega dostojanstva in osebne svobode je precej starejši kot
je obletnica Konvencije, ki jo praznujemo. Pravzaprav sega še dlje nazaj od
razsvetljenstva, ki je postavilo človeka v samo jedro javnega življenja.
Prevečkrat pozabljamo, da je človek v okviru krščanstva dosegel največje
dostojanstvo, največji prostor svobode, enakosti, solidarnosti. Ni čudno, da je prav odnos krščanstva do človeka postal najbolj »dostojanstven«, zaradi
česar je postal tudi univerzalen. Nobena druga vera ali prepričanje ga v tem
elementu ni preraslo. Zanikanje in teptanje človekovih pravic pa sta
neštetokrat pripeljala do barbarskih dejanj, uničujočih za človeštvo.
Človekova svoboda in dostojanstvo sta še posebej okrnjena v
nedemokratičnih družbah.
Spoštovani,
slovenska polpretekla zgodovina je zaznamovana s totalitarizmi, v katerih
so bile drastično kršene človekove pravice in svoboščine, še posebej v prvih
letih komunistične vladavine. Po koncu druge svetovne vojne in
komunističnem prevzemu oblasti je bilo v Sloveniji ogromno političnih in
montiranih sodnih procesov proti t.i. »razrednim sovražnikom«: proti
domnevni opoziciji, kmetom, trgovcem, obrtnikom, industrialcem, članom
in podpornikom ilegalnih skupin, duhovnikom in drugim. Večina je bila
obsojena zaradi političnih razlogov. Običajno so bile izrečene zelo visoke
kazni, mnoge tudi smrtne. Ti procesi na podlagi revolucionarnega sodstva
so bili brez dvoma justični umori. Povojni pravosodni sistem je nastajal že
med vojno na temelju sovjetskega revolucionarnega boljševističnega prava.
Pravo in pravni sistem sta bila popolnoma v rokah politike. Decembra 1945
je Edvard Kardelj dejal, da morajo sodišča »soditi, kakor hoče Partija. Na
sodišču mora biti OZNA,« torej tajna politična policija. Sledila je čistka v
sodniških vrstah in na sodiščih so začeli soditi »sodniki laiki« brez pravne
izobrazbe. Pravosodni sistem je na temelju monopolne in totalitarne oblasti
partije po koncu druge svetovne vojne najhujše in sistematično kršil
človekove pravice in svoboščine.
Naloga naše generacije je, da poskuša z vsemi sredstvi pravne države
popravljati storjene krivice iz preteklosti. Pri tem na žalost še nismo
uspešni, saj celo tistih, ki so bili barbarsko pobiti leta 1945, ne zmoremo
dostojno pokopati. Tako se travme in krivice po nepotrebnem prenašajo na
njihove svojce in mlajše generacije. In na tem mestu bi rada poudarila
neprecenljivo vlogo dr. Šturma pri razjasnjevanju in obračunavanju s
slovensko in evropsko totalitarno preteklostjo.
Naj ob tem navedem temeljno misel iz pravne filozofije Gustava Radbrucha,
ki nas uči, da formalno pravilno sprejeto pravno pravilo še ni vselej vsebinsko pravilno. Pravno pravilo, ki zanika pravičnost, enako
obravnavanje in temeljne človekove pravice, ni pravo – temveč je nepravo –
»Unrecht«. Gustav Radbruch je v tretji minuti njegovih Pet minut filozofije
prava iz leta 1945 zapisal,
‘Pravo je volja k pravičnosti. Pravičnost pa pomeni: soditi ne
glede na osebo, vse meriti z istim merilom. Ko se časti ubijanje
političnih nasprotnikov, in se zapoveduje ubijanje ljudi druge
rase, vendar se enako dejanje proti lastnim somišljenikom
kaznuje z najbolj grozovitimi in ponižujočimi kaznimi, tedaj to ni
niti pravičnost niti pravo.
Kadar zakoni zavestno zanikajo voljo k pravičnosti, ko na
primer ljudem samovoljno zagotavljajo ali odrekajo človekove
pravice, tedaj ti zakoni nimajo veljave, in se jim ljudstvo ni dolžno
pokoravati, vendar morajo tedaj tudi pravniki zbrati pogum, da
jim odrečejo naravo prava.’
In danes obeležujemo jubilej pravnika, katerega esenco delovanja bi lahko
povzeli z besedo “pogum”. Pogumno se je ob različnih časih na različne
načine zoperstavljal udobnemu plavanju v “mainstream” pravosodju in
vedno iskal pravične poti spoštovanja človekovih pravic in temeljnih
svoboščin. Kajti – naj si še enkrat izposodim misel dr. Stresa:”…v vseh
družbah, ki se ne odlikujejo v spoštovanju človekovih pravic, se boj za
njihovo priznavanje začenja z bojem za politično neodvisnost sodstva.
Neodvisno sodstvo je eno najpomembnejših sredstev pri varstvu človekovih
pravic…”.1 Vsekakor se dr. Šturm v vseh razsežnostih in pri vsem svojem
delovanju zaveda tega temeljnega postulata demokratične družbe.
Naj ga sedaj prepustim sodelavcu dr. Renatu Podbersiču, glavnemu
uredniku Dilem, ki se bo pogovarjal z njim in se dr. Šturmu iskreno
zahvalim za vse njegovo delo, podporo SCNR ter kličem Bog vas živi še na
mnoga leta!