Obletnici plebiscita za samostojno Slovenijo ob rob

Marjan Podobnik, nekdanji predsednik SLS, je bil pred skoraj tremi desetletji med soustanovitelji prve demokratične politične stranke v Sloveniji v še takrat komunistični enopartijski državi, Slovenske kmečke zveze. SKZ je postala eden od stebrov koalicije Demos, Marjan Podobnik pa je bil na prvih demokratičnih volitvah izvoljen za delegata takratne republiške skupščine. Koalicija Demos  je 23. decembra 1990 uspešno izpeljala plebiscit, na katerem so se Slovenci z velikansko večino odločili za neodvisnost in samostojno državo Slovenijo.

Dan pred obletnico smo Marjana Podobnika prosili za nekaj misli o dogajanjih pred 27. leti.

»Pred 27. leti smo se Slovenci na plebiscitu z izjemno udeležbo in večino odločili, da želimo živeti v samostojni državi. Ugodne mednarodne okoliščine so takrat pripomogle, da smo to skoraj enotno odločitev lahko tudi uveljavili. Mnogim večjim narodom ne prej ne kasneje to kljub dolgotrajnim prizadevanjem (še) ni uspelo.«

Že 27 let smo formalno samostojna in neodvisna država, kako ocenjujete prehojeno pot.

 »Ali smo lahko zadovoljni z doseženim v teh 27 letih? Seveda lahko hitro dobimo primere iz bližnje in dalje okolice, s katerimi  utemeljeno dokazujemo, da  bi bilo lahko slabše, kot je. Brez dvoma je bilo tudi vloženih veliko naporov vrednostno zelo različnih ljudi, da bi na plebiscitu sprejeto odločitev čim bolje izkoristili v dobro vseh. Kljub temu pa menim, da to niti slučajno ni Slovenija, kakršno je imela v mislih večina, ki je ob plebiscitu obkrožila ZA. Že vrabci čivkajo, da o temeljnih stvareh dejansko ne odločajo demokratično izvoljeni predstavniki vsega ljudstva, pač pa nosilci vzporedne, globoke ali kakorkoli že imenovane države, ki jih je legendarni Edo Ravnikar že leta 1993 imenoval udbo-mafija.«

Oblast je še vedno v rokah kontinuitete, ki z državo upravlja z varnega zavetja?

» Večini teh samostojna Slovenija verjetno nikoli ni bila “intimna opcija”. Tu ne gre le za milijardne “svinjarije, ki vse očitno niso tudi kazniva dejanja”, gre za negiranje samega temelja plebiscitne odločitve. Če k temu dodamo očitno nedelovanje pravosodnega sistema in zlorabe  le tega za potrebe vzporedne države, je to dovolj razlogov za popolno zaskrbljenost, kam plovemo. “Egiptovski lonci mesa” nekaterih uspešnih gospodarskih kazalcev nam pri soočanju s temeljnimi vprašanji naše prihodnosti prej lahko zameglijo pogled, kot pomagajo iskati pravo pot, pot samospraševanja, kako v nepredvidljivih mednarodnih razmerah iskati novo zaupanje med nami kot osnovo  za odločne in pogumne korake, ki jih kot država in državljani zmoremo in potrebujemo. Vsi smo delali in delamo tudi napake, nihče ni brez njih.«

Kako iztrgati državo iz rok tistih, ki so napovedovali, da po noči, v kateri so dovoljene sanje, Slovenijo in Slovence čaka nov dan, dan streznitve in resnice?

 »Tudi v času osamosvajanja ni bilo drugače. A če si ne bi zaupali, najprej programski somišljeniki in nato ob temeljnih vprašanjih tudi drugi med seboj, osamosvojitve verjetno ne bi mogli izpeljati. Danes smo pred podobno zahtevnim vprašanjem kot takrat. Vprašanjem, kdo in kako naj ljudem vrne ugrabljeno državo, da jo bodo dejansko in ne le formalno upravljali preko demokratično izvoljenih ustanov. In razvijali gospodarsko uspešno in socialno čimbolj pravično državo in družbo zadovoljnih ljudi. Dokler bo tisoče družin trepetalo za svojo prihodnost ne zaradi objektivnih problemov in neugodnih naravnih danosti, ampak zaradi neustreznega delovanja države, je več kot dovolj razlogov, da se vprašamo, kaj tudi vsak sam lahko naredi za pozitivno spremembo. Kdor ostane pasiven, je aktiven podpornik obstoječega stanja.«

Ščepec optimizma za konec najinega pogovora?

»Naj bo v teh prazničnih dneh naši domovini in vsem ljudem namenjena tudi kakšna naša molitev ali druga dobra misel. Iskrene čestitke ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Blagoslovljene božične praznike in vse dobro v Novem letu 2018  želim!«