Ob slovenskem kulturnem prazniku-Le kaj bi na vse to porekel naš France?

Danes je kulturni dan, dan slovenske kulture in jezika, tudi Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, na dan smrti, ko je  8. februarja pred 175.  leti umrl France Prešeren. Naredil je veliko, ko je slovenščino kot jezik, bistveno sestavino  bitja in žitja vsakega naroda,  dvignil na piedestal. Le var’vati ga  je treba od vseh vplivov, nerod in nezgod.

France, Dr. France Prešeren, je največji slovenski pesnik. Postal je prvi slovenski pesnik v modernem smislu in z njegovo poezijo smo Slovenci, v literarnem pogledu, postali enakovredni evropskim narodom. Danes velja France Prešeren za enega največjih slovenskih pesnikov in slovenskih simbolov, njegovo sedmo kitico Zdravljice smo vzeli za himno, na bankovcu za 1000 slovenskih tolarjev je bila njegova podoba, danes ga na kovancu za 2 Evra nosimo v denarnicah.

Ampak naš France, posebej danes, te dni,  kar vidi,  mu ne paše kaj dosti.

Ne paše mu, da po nekoč beli Ljubljani, danes pa z vso kramo, posebej  kulturni, nastlani, da njemu pod nosom godé in grdo in tujo spakedranščino  govoré četudi mnogi izmed njih tu živé.  Pa mu v nekih čudnih oblačilih to naokoli hodé. Na spodobnost so pozabili. In sedaj takšnile kulturno politiko v nas Slovencih krojé.  Tisti ki dosti o kulturi  ne vedo  ne smejo pamet o kulturi nam  soliti.

»Sram me je da se spomenik na tuje pismo v prestolnici slovenski bohoti, da od župana ki našega rodu ni,  da daje  to njim,  da tem in takšnim vse to dovoli«. Mi ni po volji in po božji postavi  to žiher ni.

Mu prav po godu ne bi moglo biti ko iz oštarij in njih vrtov zasliši glasbo, ki poboža  ne ušesa domača na muziko spoznavajočega se gospoda, ampak samo »razveseli« obraz »šihtarja« z mrkim pogledom  in nič domačega videza ljudi ko domov hité. Še hujše danes prav gotovo je ko  drugobarvnih  ljudi  polno mesto je, ki kar naenkrat sredi mesta sedijo, počepnejo in molijo, le da so proti vzhodu obrnjeni so. Le kakšno kulturo je za videti zdaj, ki bolj nekulturi podobna je ko strašijo naše dekleta in žene.

Francetu prav ni,   da v naše šole Slovenske sedijo postave čudne oprave, prekrite glave, ki slovensko ne znajo, da morajo še enega učitelj’na zraven imeti, ki bo otrokom tujim,  ki  v klopi sedé, da bistva slovenske besede ne razumejo, da jima morajo še enkrat povedati, ker oni od drugod so in nič od »slovenščine« ne vedo. Le kako potem šolo naredó, da na koncu nič ne vedó? Tole v naših  šolah nič ne velja da se to dopušča.. France tega že ne bi  naredil.

Rad in vesel bi bil!

Vesel bi bil da nekateri v širni svet njegove besede in verze nesó, ki je lahko zainteresiran za to, da se njegove besede beró. Prešernovi verzi v 28 evropskih jezikih  so na spominskem obeležju na Schumanovem trgu v Bruslju od leta 2008,  ko je  v času Janševe vlade kot prva izmed novih članic odlično predsedovala EU. Takrat sta spomenik odkrila tedanja ministra dr. Vasko Simoniti in dr. Milan Zver. Hvala bogu da sedaj za spomenik skrbé zakonca Zver. Le tako bodo v bodoče verze  njegove  brali bodo vsi,  ki to želé.

Častilci njegovega dela naj živé, skrunilci  naj v mišje luknje zbežé. Slovenijo normalno in kulturno si želimo in ne zbezljano in bolano.

France si je v svoji predstavi želel videti Slovence, svoje Kranjce, ki se veselé,  po domače zapojó, dobro kapljico spijejo, da se njihovo počutje primerja s pomladjo navznoter in navzven.  

Duše in glave Slovencev vseh se  s kulturo naj  napolnó, danes in za vse dni !

Vane T. Costa