Na današnji dan pred 10. leti razkrito grozodejstvo komunističnih zločincev v Hudi Jami – Barbara rovu

Danes so se v nekaterih medijih, dominantni na čelu z nacionalno RTV so pri tem izzvzeti, spomnili na 10. obletnico preboja zadnje, 11. pregrade Barbarinega rova v rudniku Huda jama, za katero so raziskovalci, kriminalist Milan Vogrinc s skupino, vodja policijske akcije Sprava Pavel Jamnik, zgodovinar dr. Mitja Ferenc, vodja Službe za vojna grobišča Marko Štrovs in snemalec Jože Jagrič,  vodil jih je Mehmedalija Alić, naleteli na grozljiv prizor, na nepregledno in kljub vsem poprejšnjim predvidevanjem, nepredstavljivo množico nerazpadlih trupel.

S kamero sem bil v Hudi Jami julija 2015, ko si je Društvo za ureditev zamolčanih grobov, vodi ga publicist in raziskovalec naše (črne)rdeče polpretekle zgodovine Roman Leljak,  pri Ministrstvu za delo izposlovalo soglasje, da lahko za javnost organizira ogled rovov rudnika Huda jama oziroma Sv. Barbara rova. Kakih 400 ljudi iz vse Slovenije, med njimi kar nekaj izseljencev iz Avstralije in drugih držav, si je prišlo ogledat »rov smrti«, v katerem so komunistični zmagovalci zadnje dni maja in prve dni junija 1945 na najbolj okruten način pobili blizu 3000 ljudi, med njimi tudi ženske in otroke. Šest let je tega, kar je odkritje raziskovalcev šokiralo Slovenijo: na koncu dobrih 300 metrov rudniškega jaška, za 13. pregradami po izkopanih ogromnih količinah gradbenega materiala, so naleteli na zastrašujoč prizor: na osem plasti mumificiranih trupel, žrtev povojnih izvensodnih pobojev. Raziskovalci so našteli 432 trupel, še hujše presenečenje pa jih je čakalo ob odkritju skeletov pobitih v 45 metrov globokem vertikalnem jašku. »Nekaj čez 300 skeletov je bilo iznešenih, v jašku pa jih je ostalo še vsaj 2000, vendar so se dela v Barbara rovu, meni iz neznanih razlogov, preprosto ustavila, » je skupinam po 40 obiskovalcev pri mreži, ki jašek z 2000 skeleti loči od rova, razlagal Roman Leljak. Kar nekaj zapletov je bilo preden so se odprla vrata v Barbara rov. Prepričan, da je sklep ministrstva za delo o odprtju dobil tudi skrbnik Ivan Kenda, ga je skušal Roman Leljak dobiti na telefon, vendar je zvonil v prazno. Po kar nekaj živčnih minutah in nestrpnih obiskovalcev, ki so se zbali, da je bilo njihovo tokratno romanje zaman, med njimi je bilo kar nekaj takšnih, ki so bili prepričani, da so njihovi svojci končali prav v Hudi jami, se je zaplet končal. Skrbnik Hude jame Ivan Kenda pač od ministrstva ni prejel pisnega dovoljenja, da lahko odpre kovinska vrata smrti v Barbara rov. Najdene skelete pomorjenih so raziskovalci pobrali, jih naložili v »gajbice za sadje« in jih preselili v drug jašek, tako da na nepojmljivi zločin opozarja le kup razpadajočih obuval pobitih. »Bojim se, da z novo sprejetim zakonom žrtve ostanejo kjer so, torej v jašku, » je razočarano razlagal Leljak. »Tak zakon ne rešuje ničesar, kar šele izkop posmrtnih ostankov pobitih in njihov civiliziran pokop. Kako lahko nekdo kraj zločina, morišče torej, spremeni v kraj zadnjega počitka pobitih!? Naša zahteva, Društva za ureditev zamolčanih grobov je, da se ostanki pobitih tako v Hudi jami, kakor tudi drugih povojnih morišč po Sloveniji, izkopljejo in prenesejo v kostnice. Eno v Mariboru že imamo, druga bi lahko bila na Teharjih, tretja nekje v bližini Ljubljane. V nekaj letih bi bil problem rešen, svojci pa bi dobili kraj spomina, kjer bi lahko položili cvetje ali prižgali svečko. Ta država je doslej za odkrivanje grobišč/morišč porabila več kot 6 milijonov evrov, samo za Hudo jamo poldrugi milijon. In ko bi bilo to opravljeno, bi lahko Barbara rov postal spominski center na slovenski genocid,« je še dodal Leljak.

Boris Cipot 

VIDEO, POSNET V HUDI JAMI JULIJA 2015: