Nekategorizirano

Matevž Krivic: “Pred, upajmo, končno sodbo v zadevi Novič”

Ko sem bil povabljen, naj napišem uvodnik o zadevi Novič, sem imel sicer pomislek, ali ima smisel pisati o tem sicer (po mojem prepričanju) paradigmatičnem primeru za najslabše in najbolj zaskrbljujoče strani našega sodstva že v trenutku, ko še čakamo na odločitev vrhovnega sodišča – a sem te pomisleke premagal in se odločil povabilo sprejeti. In sem sprejel tudi povabilo na četrtkovo Tarčo na TVS, glede česar sem imel najprej enake pomisleke. Tam sem potem – brez komentarja, namesto katerega sem raje zamahnil z roko in ga kot nepotrebnega odklonil – poslušal zame skrajno bledo izmikanje treh v pravosodju visoko pozicioniranih pravnikov, ki je najbrž še dodatno znižalo že tako nizko zaupanje javnosti v naše pravosodje.
Če se pred izrekom sodbe vrhovnega sodišča niso hoteli vsebinsko opredeliti do ničesar, kar je bilo v tej zadevi tako očitno in tako hudo narobe, tudi prav – toda potem naj bi udeležbo raje odklonili, namesto da so ta kričeče izjemni primer skušali skriti v statistične podatke o potrjenih in razveljavljenih sodbah in na druge načine minimizirati njegov pomen za nadaljnje padanje ugleda sodstva v javnosti. Moja bojazen, da bi vsako (tudi moje) izmikanje javnim opredelitvam v čakanju na sodbo vrhovnega sodišča lahko tudi tam okrepilo tiste poglede, ki bi morda ponovno (podobno kot je bilo to na ustavnem sodišču ob končevanju zadeve Patria) želeli zadevo razvodeniti, namesto da bi jo dokončno razsodili, se je po slišanem in videnem v oddaji Tarča samo še okrepila.

Se vnaprej opravičujem sodnikom v senatu vrhovnega sodišča, na katerega sodbo čakamo, če v tem kričeče izjemnem primeru med njimi takih pogledov morda sploh ni bilo in imajo že sami namen o zadevi dokončno razsoditi (kakorkoli, oprostilno ali obsodilno, tudi če ne soglasno) – ali pa so to medtem morda celo že naredili. Kaj pa če takega namena morda nimajo, vsaj ne v zadostni večini v senatu?

Primer je povsem izjemen – poleg vsebine – tudi zato, ker je bil v tako javno odmevni in po kazni tako hudi zadevi po pravnomočni obsodbi na 25 let zapora obsojenec izpuščen, še preden je bila sodba o tem izdana in se zato vsa javnost, vključno z javno televizijo, sprašuje, kakšna zdaj ta sodba bo: z dokončno oprostitvijo – ali z vrnitvijo postopka na drugo ali celo na prvo instanco. Je v takem primeru javnosti (in tudi pravnim komentatorjem) dovoljeno v času čakanja na sodbo izraziti argumente v prid taki ali drugačni razrešitvi te dileme – ali bo to spet razglašeno za nedopusten pritisk na sodišče?

Sam sem že večkrat napisal, da nedopusten pritisk na sodišče lahko izvajajo samo drugi organi oblasti oziroma politiki na oblasti, morda kdaj tudi kakšna organizirana medijska ali druga kampanja (še zlasti v času, ko se na prvostopnem sodišču dokazi šele izvajajo) in da vsa višja sodišča, še zlasti pa najvišja, ki bi bila dovzetna za take pritiske, niti ne zaslužijo svojega imena in položaja – da je pa vsako izražanje argumentiranih in na spoštljiv način izraženih stališč o tem, kakšno razsodbo laična ali strokovna javnost od sodišča pričakuje, nekaj, kar lahko kvaliteti sojenja samo koristi, pa če so ti argumenti strokovno in drugače dobri ali slabi, pravilni ali napačni. Tudi najvišja sodišča seveda niso nezmotljiva – in če nekdo v času, ko se čaka na njihovo odločitev, tudi javno (ne le z vlogo sodišču kot amicus curiae, kar je pri nas žal skoraj nepoznana in doslej še pred ustavnim sodiščem skrajno redko uporabljena praksa) navede argumente v prid take ali drugačne možne odločitve, ni to prav nič nedopustnega. Nasprotno, sodišču omogoči, da ima pri svoji presoji pred seboj čimveč argumentacije, kar dobremu sodišču odločitev olajšuje, ne otežuje. In stališča, s katerimi se ne strinja, lahko zavrne že v sodbi – ko je sodba enkrat izrečena in napisana, naj bi sodniki o njej namreč molčali.

In prav to je bil tudi moj glavni motiv, da sem sprejel povabilo za pisanje uvodnika na to temo. Že v tisti televizijski oddaji sem rekel, da si ne znam predstavljati, kako bi bilo po vsem tem dr. Noviča sploh še možno poslati na še enkratno večletno psihično “mrcvarjenje”. Za tam navzoče tri pomembne pravnike ta možnost očitno nikakor ni bila izključena, prej nasprotno. Pa za sodnike v sodečem senatu vrhovnega sodišča?

Če si jaz ne znam predstavljati, kako bi bilo v tej zadevi sploh možno razumno utemeljiti vračanje zadeve v ponovno sojenje, to seveda še ne pomeni, da imam nujno prav. Če bo sodeči senat izbral to možnost in jo tudi zame prepričljivo utemeljil, bom priznal svojo zmoto in se opravičil – če ne, utegne biti moja kritika morebitne take odločitve seveda še precej hujša kot danes. Zato povem že danes, zakaj se mi zdi danes povsem nesprejemljiva. Obsodilna sodba tu vendar ne bo padla zaradi tega, ker bi bili kakšni od obremenilnih dokazov spregledani ali tako slabo presojeni, da bi njihova boljša presoja v ponovnem sojenju lahko pripeljala do dokazane krivde obtoženca. Nasprotno, slabo presojeni ali povsem spregledani so bili razbremenilni dokazi. Ali, pravno precizneje povedano – grobo kršene so bile pravice obrambe, ne tožilstva. Tožilstvo je v triletnem procesu že “dokazalo”, kar je moglo in znalo – in če je pri tem odpovedalo, mora biti psihičnega mučenja obtoženca s tem nepreklicno konec. Razen če bi bilo od še potekajočega procesa proti dr. Stephanu – ali od česarkoli drugega – možno realno pričakovati, da bi se lahko pojavili kakšni novi obremenilni, ne razbremenilni dokazi. Pa je, kot vemo, ravno nasprotno. Torej?

In za konec še ključni (in ne “iz konteksta iztrgani”!) stavek v sodbi višjega sodišča, na katerega sem opozoril že v Tarči: da vsi izvedeni dokazi “omogočajo zanesljiv zaključek, da je vrsta, obseg in kvaliteta zbranih dokazov takšna, da kaže, da je prav obtoženec umoril oškodovanca.” Komaj verjetno: zanesljiv zaključek, da zbrani dokazi kažejo (pazite: kažejo!) na obtoženčevo krivdo. Tudi sodišče sámo se je torej zavedalo, da krivda zunaj razumnega dvoma dokazana sploh ni. Pa je obsodbo vseeno potrdilo. Torej??

Mag. Matevž Krivic, Pravna praksa, 36-37/2018

Foto: Petra Janša

Mogoče vam bo všeč