Marjan Šarec, politik, igralec, nevrotik, vaški nakladač? Na našo žalost je kot Calgon, vse to v enem!

O vladanju Šarca kot surogatu politika v vlogi predsednika Vlade,  v časih ki so zelo realistični in odločilni za usodo države.

In kaj pravzaprav imamo iz tega, da je on premier?

Za začetek je klasičen primerek instant politika, nameščenec globoke in plitve države. Sproduciran tik pred zdajci z enim jasnim ciljem, da zamegli realnost v državi in gospodarstvu, da ohrani privilegije vsem, ki jih imajo ter ustvariti novih, do sedaj od nikogar naplahtanih volivcev. Edino, kar je  smel, moral in zmogel zato je, akceptirati »anti Janša« mantro. Tako kot so strici rekli. In nič drugače. Tako mora ravnati in ostati to kar je, surogat (nadomestek od resničnega)!

Drugi korak, ki ga je naredil je ta, da se je oziral in dodobra zazrl v »dvorišča in kleti« že njegovih predhodnikov, ki so opravljali in opravili vlogo  ter pometel in pobral kar nekaj »uporabnih« ostankov ali odsluženih kadrov, tako rekoč kot je on sam, vedoč da je en čas bil  Pozitivni Sloveniji. AntiJanša »motivacijsko« geslo ga je pripeljalo do ukradenega mandata z pomočjo konvertitov in salonskih anarhističnih »gobezdačev« ter iztrošenih prosocialističnih »starčkov«,  kakopak na koncu  do inavguracije vlade in »Trol-a« na tron.

V njemu znanem slogu »če jih bomo rabil, se bomo  z njimi menil,« je zbobnal koalicijo  nepotentnih visoko kvalificiranih kadrov in prepotentnih nakladačev srednjega političnega »managementa,« specializiranega  za »pretakanje iz votlega v prazno«.  S takšno ekipo ni težko delati škodo državi, ta škoda namreč,  je že apriori nastala, preden  je do ekipiranja prišlo. Škoda je nastajala, nastaja in še bo na vseh področjih.

Državotvorna ministrstva je zaupal odvisnim, nesamostojnim in medlim ministrom, da že sama manifestacija vladanja navzven zveni medlo in bedno ter je  podlaga za posmeh na zunanjepolitičnem parketu, kakor v neposredni bližini, tako tudi na osrednjem,  Evropskem parketu. Zato je pa vse osredotočeno,  on sam in Vlada na Rusijo in na nekaj ex-YOU držav,  pa še tam pogojno,  če so enako votli in socialistično obarvani ter ob morebitnih koristi za drugo stran, kot je bilo poudarjeno   pri nedavnem obisku Srbije.

Pri teh do sedanjih navedbah je prisotna ali medsebojno prepletena vloga instant politika in igralca.

To, da mu zelo »paše« vloga nevrotika, se pa vidi na kilometer.  Ne prenese nasprotnega mnenja četudi je koristno, na koncu koncev tudi zanj.  Jezen je na Janeza Janšo, ker sploh je, jezen je na Bojana Požarja, ker mu razkrinka vsako ali skoraj vsako plitvoumno početje, njegovo ali njegovih ministrov, državnih sekretarjev, generalnih sekretarjev in ostalih iz nižjih ešalonov prišepetovalcev in priliznjencev. Tu pa tam mu »rit« reši moj  znanec,  nekoč prodesno orientiran  Damir Črnčec. Pa ne vedno, ker se  pri nevrotikih  velikokrat zgodi, da je jezik hitrejši kot pamet, pa se zgodi »tresk« z bučo v steno, ki odmeva. Odmevajo mnogo dlje nepozornosti njegovih »lobistov« ala Brane Kralj, ki od včeraj ni več kralj, ampak dvorni norec, za drobiž.  Da pa celo pri tem ni samostojen ter si vzame čas za »se bova pogovorila, bom zahteval pojasnila,«  kar v prevodu pomeni, za vse bom vprašal Damirja. Ne obvlada svojih ministrov kot je Karel, ki je samosvoj, Poklukarja ker sploh ni svoj, ostali pa so v slogu »comme si comme ça« ali v prostem prevodu, kot se jim zljubi ta trenutek in kolikor se spoznajo na stvar. Tako daleč mora iti, da krije hrbet nekaterim,  ki so popolnoma nekompetentni tako,  da jih razglasi za pridne ter jih obenem potisne na manj vidno mesto, seveda za dobro plačo in lojalnost v naprej.

Vaški nakladač, naziv ki si ga ni pridelal glede na lokacijo bivanja, ampak z svojim plehkim, po njegovem všečnim načinom izražanja, ki meji na burkaštvo. Na primer,  ko je skupaj z »NOB-jevci« pravi, da so pregnale ogromne in mnogoštevilne sile sovražnika s tako rekoč  z eno desetico pogumnih osvoboditeljev in herojev,  do tistega, da uvajanja novih vzorcev obnašanja v naši politiki in političnem in siceršnjem vsakdanu, ko je potrebno skočiti v bazen  brez da bi se ozirali na to ali je v bazenu voda ali ne, še sodu izbije dno ko predsednika  neke stranke označuje za nekoga, ki je uničil stranko, da je nesposoben in obrobni politik ter se s takšnim kot je on  že ne bo pogovarjal, češ kdo je on, jaz pa sem predsednik Vlade.  Tudi priznanje na nekem strankarskem srečanju kjer ni bilo 2000-3000 članov in simpatizerjev stranke ampak bolj realnih 250 prisotnih: “Mi smo svojevrstni ljudje, smo včasih tudi čudaki za marsikoga.” Vaško nakladanje z primesmi histerije  se kaže tudi  v tem »da se ni treba ozirati za vsakim psom, ki laja nate. Izkrivljanje slike ali odmik od realnosti in podobnost z nekaterimi diktatorji kako po rasti, arogantnosti, zaničevanju  ljudi ter seveda, po kratki politični in siceršnji pameti. V tem pa država in vse kar bi mogel, moral in bi nujno potrebno počel, pa ne počne kot na je primer in potreba po izboljšanju gospodarske slike ob prihajajoči in napovedani recesiji pa tudi zaščite države in njenih zunanjih meja pred nekontroliranim vdiranjem  tujerodnih nezakonitih migrantov ter dobrohoten odnos do tega pojava  v slogu «pridite k nam mi vas ne bomo ovirali«!

Čas za polaganje računov mora nastopiti zelo kmalu. Zgubljanje razsodnosti gospoda »surogat« predsednika vlade se izteka in za dobro vseh nas je,  da z čim manj negativno bilanco za državljane in državo samo.  

Državljani to vemo in vidimo. Spregleda naj gospod Surogat!

Vane K. Tegov