Leto 2019 je leto pesnika Valentina Vodnika
Pred 200 leti je v Ljubljani umrl jezikoslovec, pesnik, prevajalec, časnikar in duhovnik Valentin Vodnik. V počastitev obletnice bo danes popoldne na Vodnikovi domačiji potekala prireditev, ki bo uvedla niz dogodkov ob Vodnikovem letu.
Prireditev ob pomembni obletnici se je odvijala 8.1.2019 na Vodnikovi domačiji v Ljubljani. Dogodek so jo zaznamovali štirje Vodnikovi originalni rokopisi, ki jih je zbranim predstavil vodja rokopisne zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) Marijan Rupert. Po ogledu prenovljene stalne razstave, po kateri je obiskovalce popeljal soavtor postavitve Janez Polajnar, je bila na ogled hišna predstava Andreja Rozmana Roze z naslovom Ljubljanski vodnik našel Vodnika.
Januarskim dogodkom bo skozi leto sledila še vrsta drugih, med katerimi bo osrednji znanstveni simpozij, ki ga Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pripravlja s SAZU, ljubljansko filozofsko fakulteto in Vodnikovo domačijo. Na simpoziju z naslovom Oživljeni Vodnik bo konec januarja 14 strokovnjakov predstavilo Vodnikovo življenje in delo z več vidikov.
Vodnik velja za eno najpomembnejših slovenskih osebnosti 19. stoletja. Udejstvoval se je na številnih področjih, marsikje veljal za prvega, a obenem ostal na določenih področjih v senci drugih tedanjih velikanov, kot sta bila pesnik France Prešeren in jezikoslovec Jernej Kopitar.
Vodnik velja za eno najpomembnejših slovenskih osebnosti 19. stoletja. Udejstvoval se je na številnih področjih, marsikje veljal za prvega, a obenem je ostal na določenih področjih v senci drugih tedanjih velikanov, kot sta bila pesnik France Prešeren in jezikoslovec Jernej Kopitar. Leta 1758 rojeni ustvarjalec je med drugim sestavil prvo slovnico v slovenščini, se podpisal pod eno prvih slovenskih pesniških zbirk in napisal prvo slovensko kuharico Kuharske bukve ter babiški priročnik v domačem jeziku. Leta 1797 je začel izdajati tudi prvi slovenski časopis Lublanske novize, ki je potem izhajal do leta 1800.Dve stoletji od smrti Valentina Vodnika, na številnih področjih “pervega” pri nas.
Moteča pretirana navdušenost nad Napoleonom.
V letu 1809 ga je ob ustanovitvi Ilirskih provinc francoska oblast pritegnila v upravo in nov šolski sistem, za kar so se odločili zaradi njegovega znanja francoščine in italijanščine ter velike delovne vneme. V uradnem spisu francoski vladi je Vodniku uspelo prepričati Francoze, da so opustili namen, da bi v šolski pouk na Kranjskem namesto slovenščine vpeljali hrvaško dalmatinščino kot v preostalih delih Ilirskih provinc. Po njegovi zamisli je slovenščina postala učni jezik v enotni osnovni šoli in gimnaziji, v zadnjem letniku tudi učni predmet. V tem obdobju je napisal še prvi slovenski učbenik za poučevanje tujega jezika, in sicer francoščine, ter (nedokončan) prvi slovenski učbenik za italijanščino.
Potem ko so ga avstrijske oblasti predčasno upokojile zaradi pretiranega navdušenja nad Napoleonom, je bil izključen tudi iz javnega življenja in pozabljen, a vendar je prvi slovenski književnik z lastnim spomenikom v Ljubljani.
Valentin Vodnik je bil med pomembnimi začetniki slovenske posvetne poezije, pa tudi pomemben naroden preroditelj in dramilec.
Spomenik pesniku stoji na ljubljanskem Vodnikovem trgu.
Leta 2007 je bil izdan numizmatični kovanec za 30 € z motivom Valentina Vodnika.
Kuharske bukve Valentina Vodnika, Ljubljana 1799, so prva kuharska knjiga v slovenskem jeziku.
Knjiga pomembno sooblikuje razvoj kulinarike in gastronomije Slovenije in uvršča našo državo v družbo že stoletja razvitih kulinaričnih in gastronomskih regij Evrope.
Ob koncu 18. stoletja so poznali na današnjem slovenskem ozemlju skoraj vse temeljne kulinarične in gastronomske izraze tudi v slovenskem jeziku. Pregled jedi i n receptov v knjigi pokaže, kaj ni bila prehranska podoba takratne Slovenije, saj je Vodnik kot razsvetljenec navedel večino jedi, ki naj bi jih v takratno »sodobno kuhinjo« šele uvedli. Izjemnega pomena je Vodnikov uvod v Kuharske bukve z navodili za pravilno in predvsem zdravo kuhanje. Recepti za jedi, zbrani v Kuharskih bukvah Valentina Vodnika so lahko izziv za sodobno kulinarično ponudbo.
Leta 2011 je Mohorjeva družba v sodelovanju z etnologom Janezom Bogatejem izdala faksimile s prevodom v sodobno slovenščino in barvno prilogo.
Na nagrobnem spomeniku pesnika na ljubljanskem spominskem parku Navjah lahko preberemo odlomek iz njegove pesem z naslovom Moj spomenik.
Pesnik je sam napisal vsebino svojega nagrobnega spomenika.
MOJ SPOMENIK
Kdo rojen prihodnjih
bo meni verjel,
da v letih nerodnih
okrogle sem pel?
Ne žvenka ne cvenka,
pa bati se nič,
živi se brez plenka
o petju ko tič.
Kar mat je učila,
me mika zapét,
kar starka zložila,
jo lično posnet.
Redila me Sava,
Ljubljansko poljé,
navdale Trigláva
me snéžne kopé.
Vršáca Parnása
zgolj svojega znam,
inakega glása
iz gosli ne dam.
Latinske, helénske,
tevtónske učim,
za pevke slovénske
živim in gorim.
Ne hčere ne sina
po meni ne bo,
dovolj je spomina:
me pesmi pojó.
Ena najlepših (domovinskih) pesmi je pesem z naslovom Dramilo
Slovenc, tvoja zemlja je zdrava
in pridnim nje lega najprava.
Pólje, vinograd,
gora, morjé,
ruda, kupčija
tebe redé.
Za uk si prebrisane glave
pa čedne in trdne postave.
Išče te sreča,
um ti je dan,
našel jo boš, ak’
nisi zaspan.
Glej, stvarnica vse ti ponudi,
iz rok ji prejemat ne mudi!
Lenega čaka
strgan rokav,
pal’ca beraška,
prazen bokal.
Kot je že pred več kot 200 leti slovenski pesnik povedal: Išče te sreča,
um ti je dan,našel jo boš, ak’ nisi zaspan.
Potrebujemo več samozavesti ter dela in proaktivnosti.