Kultura: »5. Fanfest, slovenski festival fantazijske književnosti-o prihodnosti skozi očala preteklosti«

Celje in Celjani smo v preteklem vikendu(25-26 september) imeli  možnosti in priložnost gostiti festival fantazijske književnosti, kjer je bil (in tudi v bodoče bo tako) »spiritus movens«  Bojan Ekselenski, Celjan, ki je  tu, kjer živi in kot je nekje zapisal sam, tudi životari. Je pa kljub temu prodoren, pišoč, aktiven in predvsem ustvarjalen. Festival je  letos mednarodni, saj so na njem sodelovali tudi gostje, pisatelji  iz bližnjih držav regije.

Tudi peta izdaja festivala 2021, je bila zaznamovana  z  epidemijo. Vse dogodke so načrtovali in izvedli  z mislijo na epidemiološke ukrepe,  kjer je letos to »famozni« pa vsekakor, neizogibni in  potrebni PCT.

Po besedah osrednjega gosta in najbolj prevajanega pisatelja fantazijskih romanov  iz prostorov nekdanje državne tvorbe, ter zaslužnega profesorja dr. Zorana Živkoviča, se   pisatelj fantastike  sooča z veliko težjo nalogo od pisatelja realistične proze. Slednjemu se ni treba ukvarjati z značilnostmi sveta, v katerega postavlja svoje delo. Realistično in surovo boleče zaboli tudi če ni napisano, če je tu  in je stvarno. Te se so znane, vzamejo se kot samoumevne. Pisec fantastike se sooča z obveznostjo, da kot demijurg oblikuje novi svet in mu da posebne lastnosti.

Pisec fantastične literature za pisce iz teh prostorov ima morda za odtenek še težje nalogo. Posebej če ga  v vsakdanjem življenjem stiskajo, mu »pijejo« kri tuzemske težave, sledi in bolečine nesrečnega in bolnega prehoda posameznih narodov in  »etnosov«, ki so krvaveli in so z določenem delom svojega tega »telesa« plačali svojo pot.

Čeprav so te fantastične, morajo biti skladne, dosledne in smiselne. Čeprav je svet, ki si ga je zamislil pisatelj fantastike, po merilih resničnosti nemogoč, nikakor ni poljubno samovoljni. Ne sme biti nič manj prepričljiv od resničnega sveta.« Žal se to pogosto izgublja izpred oči, zato ni neprimerno, da avtorja fantastike občasno spomnimo, kako naj se ne bi  pisalo leposlovje«, meni profesor Živkovič.

Kot se je dalo razbrati, ti pisci, imajo nalogo   oziroma so si  jo zadali s katero se hočejo dvigniti nad nečem, ki se mu reče prihodnost skozi prizmo preteklosti, ki poudarja nekaj  na neboleč način, kar je na koncu koncev  cilj piscev fantastične književnosti. Da je ta cilj tudi rahlo romantičen, priča tudi to njihova želja da bi izdali skupaj zbornik kjer bo vsak pisal v svojem jeziku o skupno skrbno izbranem osrednjem tematskem sklopu, ki sliši na sto ime v več jezikih. Sklop ki vidi iz prizme na primer iz zornega kota preteklosti, na primer  60 tih let preteklega stoletja v leto 2050 kjer ni pregrad in ne mej. Želijo si in menijo, da zmorejo brez banaliziranih tem, ki bi vključevale razhod med nekoč skupne republike, danes  države in nekoč blizkimi narodi, ki potem niso bili tako blizki. Njihov namen je modra in modrikasta  projekcija, ki ni boleča in ni sladkobno osladna.

 

 

 

 

Zbralo se je kopica  prodornih dam in gospodov, avtoric in avtorjev fantastike, ki želijo  deliti z vami  svoja razmišljanja, ki so prisotna v njihovih delih  in bodo prav tako v prihodnjih stvaritev s  katerim želijo obogatiti in oplemeniti del vaše metalne in domišljijske intime.

Da bo le njihova osnovna zamisel festivala ugledala luč sveta. In da ostane na svetlem. Držim pesti za to.

Vane T.  Costa

Foto: Ich