Konservativen, biti normalen, racionalen-zakaj bi bilo nekaj nevsakdanjega?

Za Evropske konservativce je značilno, da se konservativnost izraža v različnih strankah od desne sredine do skrajne desnice. Evropski konservativci so v splošnem zagovarjali gospodarsko svobodo, niso podpirali vpletanja države v gospodarstvo, podpirali so tradicionalne vrednote srednjega razreda, prav tako je značilno močno protikomunistično delovanje in vsakršen odpor do radikalnih sprememb, najsi gre za socialno ali monetarno politiko v državi, ali za progresivistične,  leve  ideje v sami družbi.

Danes je konservativizem, prej kot katerakoli politična filozofija edini pogoj za ohranjanje  in stabilnosti  družb ter temeljev nastanka civilizacije, v našem primeru evropske.

»Konservativci zagovarjamo striktno ločevanje legalnih in ilegalnih migracij in s tem povezano varnost naših meja. S tem branimo ne samo naša ozemlja, ampak tudi naše vrednote in naš način življenja. V bistvu je suverenost to, da sam odločaš, kako živiš«, je izjavil  Janez Janša na konservativni politični konferenci CPAC v Budimpešti.

Suverenost je eden od pogojev za izvajanje funkcij države. O suverenosti naroda ali države, govorimo takrat ko se gre za njeno demografijo, ozemlju, virih in varnosti. Ni države brez ozemlja in ni suverenosti brez nadzora nad njim. Ta se začne na meji. Današnja  evropska skupnost ne sme posegati, kljub skupnem dogovoru, v meje ali razmejitve. Notranja nacionalna pooblastila posameznih držav ne smejo biti do te mere podrejene, da bi dejansko  to pomenilo izginjanje le teh.

Nedavni poskus prepovedi konservativne konference v Bruslju je zlovešče svarilo.  Za vsakogar. Tisti, ki smo del svojega življenja preživeli v enopartijskem totalitarnem režimu, natančno vemo, kam to vodi. Čim nekomu uspe, da zatre svobodo govora, dobi absolutno oblast.

Absolutna je lahko samo  nedopustnost anarho-liberalizma, marksizma skozi oblike kulture, bratenja z nekom ki ti ni blizu in ti ni brat ampak orodje s katerim lahko prideš do nezasluženega  in brez dela je začetek pogreba  civilizacije, ki jo živimo v Evropi,  razgradnja temeljev  na katerih ta  stoji več stoletij, tisočletij.

Čas je torej kompleksen. Kompleksno nevaren. Resni pogovori o temeljnih problemih in nevarnostih ter vzrokih zanje so potrebni bolj kot kadarkoli, meni  Janez Janša.

Da ne bo prepozno, če je  že pozno. Sedaj jo moramo obraniti, Evropo, naše države, običaje, navade, kulturo, civilizacijo. Ne takrat ko bodo določena kritična stanja tako daleč »metastazirala« da bo možna  samo »amputacija« dosedanjega načina življenja, ki bo  izginil,  s tem pa bo tudi del našega sveta in temu primernega načina dojemanja,  propadel in se poslovil za zelo dolgo,  če že ne za vedno.

To se ne sme zgoditi!

Vane T. Costa