Komentar: “Kulturna bogatitev, že prav, pa ne za vsak ceno!”

Živim v prekrasnem mestu, mestu, ki se ponaša z nazivom knežje, ki so ga ustanovili, pravzaprav naredili  takšnega, da smo od njih naprej govorili kot  o utemeljiteljev  mesta. Skozi zgodovino je dograjevalo sebe, dopolnjevalo z vsebinami, ki so ga pretežno plemenitili, delali mestnega in plemenitega in plemiškega. Večji del njegove zgodovine in na njej utemeljene vsebine, je vredna ponosa in postavljanja s tem in takšnim Celjem. Za vse tiste, ki so vse svoje življenje, od rojstva do zadnjega tuzemskega diha preživeli tukaj v njem in zanj, tudi za tiste, ki smo ga začutili za svojega in ga  po nekaj desetletjih  vzeli za svojega tako kot je Celje nas. Hvaležni smo  do neba in nazaj. In tako vsako leto dodajali svoj kamenček ali več kamenčkov v sosledju, da je ta mozaik barvit, slikovit, živ, živahen.

Pa vendar!?

Zakaj pa tale pa vendar? Zato ker je potreben.  Poleg vsega kar se čez leto zgodi na področju prepoznavnosti in približevanja  našega mesta drugim  kjer je veliko narejenega( dalo bi se še več),  so bele lise,  ki ne dobijo drugačne barve na analitskih  grafikonih. Okrog Alme M. Karlin je bil na Frankfurtskem sejmu bil narejen nepotreben kiks, pejorativna vloga, ki ji je bila dodeljena,  je rahlo mimo. Spremembe zadnji hip, da bi bile zadovoljeni »apetiti« neke osebe, ki se je imela za ministrico z kompleksom in vlogo devastatorke določenih projektov in vsebin, je prav tako mimo.

Sedaj ko je mimo(skorajda) lahko rečemo tudi o zaključku kulturno doživljajskem koncu leta. Koncept preden dobi potrditev, bi moral bit vreden bolj poglobljene razčlembe. Celje  naredi dosti, da lahko  ostane v spominu ljudi, nekaj kar bo vredno omembe čez leto ali vsaj v času pred nastopom pogovorov za naslednje leto. Tako kot sem nekje že zapisal, »prekatni« način konceptualizacije  dogajanja  zadnjega meseca v letu v mestnem središču za meščane in okoličane  ne pije vodo in še česa drugega tudi ne. Razen dela ki je namenjen naraščajnikom z vsebinami za otroke do 10, morda  do 12 let, za katere ima nesporne zasluge Vladimira Skale,  »idejna« mati in mati vseh dogajanj okrog tega, preostalo pa je plehko in nevsebinsko.

Prekat za pijače…foto: VT1

»Pijačarski« in obrtniški del je bolj  podoben »Arizoni« v Brčko distriktu, celo nekaj blaga  zelo verjetno izhaja od tam. Pa še za tiste »uživače« posebej  v resorju konsumentov tekočin za dobro voljo ni bila zadovoljena osnovna potreba po infrastukturnih  točkah ker se dela uravnava med popitim in odtočenim…

To pa res  ni bogatitev kulture!

Foto: Gregor Katič

Za zaključek pa napaka ali slaba osmislitev konca teh vsebin je prisotnost celo plačljive vsebine in koncert na odprtem z neko Senido Hajdarpašić, na njeno lastno pobudo  umetniško preimenovano v Senidah, ki bi naj bila višek kulturne konzumacije prazničnih dni. Daleč od tega. Za zvrst, ki je bolj način izražanja urbane subkulture, ki pravzaprav nima domicila pri nas, je škoda denarja, ki je pravzaprav vržen vstran. Že po sestavi »množične« publike kaže,  da jo sestavljajo predvsem »kopfschwarzi«. In še enkrat njen »trap-gang« je res predvsem trap in na nek način nepotrebna kakofonija v sicer  kulturno, potencialno dobro preskrbljeno Celje. Pravzaprav zelo neustrezen izbor izvajalca  za Pravljično Celje, nakar napeljuje rezultat ankete  v kateri se za »ustreznost« izjasni le devet odstotkov.

Več preudarnosti  za kulturno in koncertno bogatitev bo vsekakor potrebna.  Za dobro ali boljše počutje vseh, ki smo tukaj in tudi za tiste, ki pridejo k nam, da bi se imeli  lepo in nepozabno.

Celju na čast in vsem, ki  kaj dajejo na to!

Vane T. Costa