Kolumna Živeti delovno srečo – Naj ostanem ali grem?
Zadnje čase se po nekem slučaju v moji bližini vedno znajde nekdo, ki je šel skozi izkušnjo izgorelosti. Da je število ljudi, ki se soočajo s tem res veliko, priča tudi dejstvo, da Mednarodna zdravstvena organizacija (WHO) izgorelost uvršča med bolezni oziroma kronična stanja. Odločitev so pojasnili, da je to »sindrom, ki se pojavi kot rezultat kroničnega stresa na delovnem mestu, ki se ga ni primerno obravnavalo«. Sindrom se izraža na tri načine in sicer kot utrujenost in občutek pomanjkanja energije, kot povečan mentalni odpor do dela ali negativizem in cinizem do dela ter kot pomanjkanje profesionalne učinkovitosti.
Osebno se z izgorelostjo še nisem soočila; mogoče sem nekako vedno dovolj hitro prepoznala prve opozorilne znake in sem se pravočasno ustavila ter spremenila pot naprej. Mogoče pa me je pred tem obvarovala življenjska preizkušnja, ko sem bila odpuščena. Sedaj sem za to hvaležna, saj se je moja pot usmerila k ustvarjanju delovne sreče – zase in za druge. Brca iz cone udobja je bila ena najboljših stvari, ki se mi je zgodila v življenju, ker ne vem, če bi zbrala toliko poguma, da dam odpoved.
Dati odpoved je herojsko dejanje.
Odpoved pogosto velja kot znak slabosti. Pa je resnica daleč od tega. Pravzaprav je najlažje to, da vsak dan znova gremo na delo, ki ga ne maramo, kjer se ne počutimo dobro, ki nas ne izpolnjuje. In to leto za letom. Tudi jaz sem bila na tej strani in res ni prijetno; vendar vemo, kaj imamo in izognemo se negotovosti velikih odločitev, ki spreminjajo življenja.
Za odpoved je potreben pogum. Elizabeth Gilbert v svoji knjigi Velika čarovnija pravi, da brez poguma nisi sposoben prepoznati meja svojih sposobnosti in brez poguma ne spoznaš sveta tako bogatega, kot želi biti spoznan. Brez poguma življenje ostane majhno – veliko manjše, kot želi, da bi bilo.
Če ne maramo svojega dela, nikomur ne delamo usluge s tem, da ostajamo – vplivamo nase, na svoje bližnje, na sodelavce, na stranke, saj nanje prenašamo svojo ne-srečnost. In ne nazadnje; če gremo dan za dnem na delo, ki ga ne maramo, ali celo sovražimo in se vrnemo domov jezni, pod stresom, žalostni – kaj s tem učimo svoje otroke?
Foto: canva.com
Ljudje imamo veliko neutemeljenih izgovorov, zakaj ne bi zapustili službe, v kateri se ne počutimo dobro, zakaj ne bi dali odpovedi. Temeljijo na splošno zakoreninjenih mitih v družbi, ki jih srečamo na vsakem koraku, na vsakem področju; tako družba deluje. In da se razvija, potrebuje ljudi, ki mite razbijajo in preoblikujejo prepričanja.
Saj mogoče pa bo šlo na bolje. Idiotskega šefa bodo premestili kam drugam, zoprn sodelavec bo dal odpoved, grmada dela bo nenadoma izginila. Res? Čakanje, da se stvari izboljšajo same od sebe ni preveč smiselno. Mogoče pa ne bo šlo na bolje.
Moj šef je idiot, toda če dam odpoved, bo zmagal. ??? Koga briga? Tukaj ne gre za zmago ali poraz, v igri je tvoje življenje!!!
Nisem tisti, ki odneha. Če dam odpoved, bom veljal za izgubo. In v glavi se ti vrtijo »znani« stavki kot so… »Ker ko nekaj začneš, ne odnehaj. In če boš odnehal, očitno nimaš tistega nekaj, kar je potrebno za uspeh. Škoda, da si izbral lažjo pot.«
Odpoved bo slabo izgledala v mojem življenjepisu in ne bom dobil nove službe. Res je ne boš dobil, če boš ostal na tem delovnem mestu, ki te počasi uničuje. Imel pa boš vedno manj energije, optimizma, zaupanja vase in motivacije, ki jih potrebuješ, da najdeš kaj boljšega.
Če grem, bom brez plače, statusa, službenega avta, priznanja kolegov,… Odpoved ima svojo ceno; kakšna pa je cena, če ostaneš v službi, ki te dela nesrečnega? Pogosto zelo visoka. Uniči lahko tvoje delovno življenje pa tudi zakon, družinsko življenje, zdravje, samozaupanje, zdrav razum.
Povsod je enako slabo. Neumnost. Na tem svetu obstaja res veliko odličnih delovnih okolij.
V to službo sem že toliko vložil. Res si mogoče žrtvoval veliko časa, energije in dostojanstva, ko si poskušal izboljšati stanje. Poskrbi zase. Po drugi strani pa boš znanje in izkušnje, ki si jih pridobil, uporabil na novi poti še veliko bolje.
Imam dobro plačo. Če dobiš veliko denarja, izkoristi to finančno varnost v času po odpovedi in poišči delo, ki te osrečuje. To bo spodbudilo tvojo produktivnost in to lahko vodi do napredovanja, večje plače,…
Moja družina je odvisna od mene. Mogoče pa bi bilo boljše za partnerja in otroke, če bi imel dobro službo, saj ne boš prišel domov vsak dan utrujen, razdražen, v stresu.
Foto: canva.com
Kaj pa nas onesrečuje pri delu?
Kot je pokazala lanska anketa »Kako dobri so naši dnevi pri delu?« je v Sloveniji na prvem mestu preobremenjenost oziroma prekomerno delo, sledijo pa slabo vzdušje in odnosi med sodelavci ter odnos vodje oziroma nadrejenega. Prav takšni so rezultati podobnih anket širom sveta. Zanimivo pa je, da se na dnu lestvic dejavnikov, ki vplivajo na slab delovni dan najpogosteje znajdejo brezplačna pijača in hrana, dizajnersko opremljeni delovni prostori, povečanje plače, finančne nagrade in napredovanje. Stvari, ki jim dejansko povečamo veliko pozornosti, ki jih v delovnih okoljih najprej pričenjamo urejati, njihov vpliv pa je precej majhen.
Če se pri delu ne počutimo dobro, ali če delo celo sovražimo, je potrebno nekaj ukreniti. Možno je, da poskusimo izboljšati obstoječe stanje ali pa si poiščemo novo (bolj srečno) delo. Mogoče je to celo v isti organizaciji kot smo sedaj.
Veliko možnosti nam je na voljo; je pa ena, ki bi jo morali takoj dati na stran, to je, da ne narediš ničesar in ostaneš točno tam, kjer si. To lahko vpliva tudi na zdravje, pomanjkanje energije, poslabšanje imunskega sistema, povečanje stresa, pomanjkanje spanja, lahko vpliva na povečanje teže in lahko vpliva na naše odnose s partnerjem, družino, prijatelji. In vemo, da dobri odnosi ustvarjajo dobro življenje.
Včasih je to, da damo odpoved tista prava pot do uspeha (nekje drugje) in je to, da ostanemo neuspeh. Ampak, ko odidemo, pojdimo naprej. Poiščimo si delo, ki nas bo izpolnjevalo, ki nas bo zjutraj katapultiralo iz postelje, o katerem bomo govorili z žarom v očeh. Pa četudi si ga bomo morali ustvariti sami ali pa bo potrebno malo počakati nanj.
Avtorica prispevka: Petra Božič Blagajac, ambasadorka delovne sreče
*******************************************************************************
Petra Božič Blagajac in Maja Lončar sva svetovalki za soustvarjanje pozitivnih organizacijskih kultur in prvi mednarodno certificirani managerki delovne sreče v Sloveniji. Celostne programe nadgradnje organizacijskih kultur in izobraževanja izvajava na osnovi najinih več kot 25-letnih izkušenj s področja komuniciranja, upravljanja rasti in razvoja ljudi ter organizacij. Sva članici globalne mreže za delovno srečo Woohoo Unlimited in ustanoviteljici slovenske Akademije za managerje delovne sreče. Sva tudi so-ustvarjalki in govorki na Global Online Happiness at Work Summit, gostujoči predavateljici na DOBA Fakulteti, Fakulteti za komercialne in poslovne vede Celje, Alma Mater Europaea – ECM, na Culture Management Academy v Beogradu in poljski ter mednarodni Akademiji za managerje delovne sreče. Prav tako sva avtorici številnih strokovnih člankov.
Ambasadorji delovne sreče verjamemo, da lahko samo podjetja, ki so usmerjena na človeka, trajnostno uspevajo, se razvijajo in rastejo ter da so posledično bolj produktivna in uspešnejša. Naše poslanstvo je, da dvigujemo zavedanje o pomenu in koristih delovne sreče ter soustvarjamo srečne in pozitivne organizacijske kulture. To dosegamo s tem, da usmerjeno in strateško podpiramo zaposlovalce in zaposlene pri ustvarjanju srečnih in spodbudnih delovnih okolij; s povezovanjem raznolikega znanja s področij managementa, upravljanja človeškega kapitala, komuniciranja, mentoriranja in izobraževanja na delavnicah, predavanjih in v celostnih programih nadgradnje organizacijske kulture.
Več o nas lahko izveste na naši spletni strani, na Facebook strani, LinkedIn ter Instagram profilu.
Kontakt:
e-naslov: [email protected]