Josip Pelikan skozi drugačno lupo: Mestni kronist od A-Ž

Pelikan je sinonim za fotografijo, za njega življenja čas, za spremembe časa, za Celjski čas ujet v njegove pričevanjske slike. Kronist Celja od prve do zadnje črke pomena te besede.  Želeli ali ne, tako je.

Kako je prišel v Celje?

Med prvo svetovno vojno je bil Pelikan  mobiliziran, po izteku vojne se je vrnil domov, toda zaradi nesoglasij s fašisti(Idrija je bila po Italijo) se je najprej preselil preko državne meje v Žiri, od tam v Brežice. Leta 1920 pa se je preselil v Celje, v hišo prof. Jarca, ki se je je z dvoriščne strani držal atelje bivšega celjskega fotografa Lenza. Hišo z ateljejem je odkupil in tako je Celje postalo središče njegove fotografske ustvarjalnosti vse do smrti.  Leta  1919 je Lenzova  vdova oba objekta prodala, nova lastnica je najprej oddala kasneje pa tudi prodala fotografu Josipu Pelikanu. Po njegovi smrti leta  1977 je dedinja postala njegova hči Božena Pelikan, ki je nadaljevala  očetovo fotografsko obrt.

 

Kako je deloval Pelikan v Celju?

Mojster Pelikan je zelo pomemben za Celje. Ukvarjal se z več različnimi žanri fotografije kot so portretna, dokumentarna, reportažna.. V času ko je deloval to je bil pomemben poklic, za prenekaterega, da bi si privoščil fotografiranje pa tudi zahteven  finančni zalogaj. Glede na pričevanjski material se da ugotoviti, da so  se k  temu  dogodku in zalogaju spravili ljudje, občani, meščani, skratka tisti ki so imeli denar. Zato se je moral Mojster Pelikan sam tržiti. Šel je na razne dogodke,  shode, praznovanja ali pa enostavno na važne promenadne poti in je fotografiral.  Kasneje napravljene  fotografije je razstavil v razstavne vitrine na današnjo Razlagovo(prej Neugassse) kjer so mimoidoči mnogokrat tudi videli sebe ter hitro zavili in kasneje tudi odkupili pomembne fotografije iz časa,  ki ga zaznamuje ter s tem določene osebe imajo nekaj dragocenega iz posameznega  obdobja svojega življenja. Celje je bilo  Pelikanu ljubo mesto zaradi tega ker je lepo mesto in tudi kot izhodišče za njegove planinske pohode, proti Savinjskimi  in Kamniškimi Alpami, pa zaradi  okoliških krajev in hribov ali točk, ki so ga posebej mikale s svojimi razglednimi točkami in možnostmi zajemanja s pogledom in z fotoaparatom da ujame  čim več motivov ki  so vredni občudovanja.  To je pač znal ujeti  in pustiti za generacije za njim. Kar se samega Ateljeja tiče oprema je avtentična. Za svoj čas. Za svoj čas je tudi spremljal napredek v fotografskem cehu ter sproti dopolnjeval svojo tehniko.   Mnogokrat je bil pripravljen( kot pravimo fotografi) za določen kader, pogled, da dozori za posnetek, čakati ure in ure. Če vemo da je takratna tehnika bila , poleg občutljivosti tudi robustna, si lahko predstavljamo reakcije takratnih pomočnikov, ki so na na vrat na nos pustiti tekoče delo  in  spakirati opremo ter se odpraviti na določeno točko(Celjski grad) in čakati na določen idealni trenutek, ki ga prepozna samo on ali njemu podobni.

Kako pomemben  je bil za Celje pri ča tudi to,  da ko je bil malo starejši in imel  težave z nogo, so mu oblasti dovolili,  da se pelje z kolesom po strem mestnem jedru  ali tam  kjer ni bil dovoljen promet, tudi s kolesi ne.  Lahko rečemo, da je bil eden in edini pravi kronist mesta Celje.

V pričakovanju velikega praznika mestu in Pelikanu

Njegovo delo in pomen je bilo prepoznano kor zelo pomembno v smislu kulturne dediščine. Zato je leta 2001 Pelikanov atelje  v Celju razglašen  za kulturni spomenik državnega pomena. Samo mesto Celje je v več fazah  uredilo vse da so po smrti Božene Pelikan 2016 leta dokupili celotno zgradbo, hišo in kasneje začelo urejati na združitvi vsega kar lahko spada pod to enovito kulturno dobrino in spomenika  najvišjega  državnega ranga. Obdobje, ki je pred nami, čez slabo leto bo pripeljalo do tega da se bo mesto ponašalo s Pelikanovo hišo, ki bo prestavljala vrhunec vseh naporov, prizadevanj, da se to predstavi na način kot si ga zasluži.

 

Celjanke in Celjani,  tudi vsi  ostali bomo imeli takrat praznik za vse ki  kaj dajejo, dajemo na kulturo in kulturno dediščino. Praznik ki nas bo še v eni stvari, početju, kulturi izstrelil v orbito mest z  pomembno preteklostjo  in pomembnimi ljudmi v tej ne tako oddaljeni  preteklosti.

 

Vane T. Costa