Janša o osamosvojitveni vojni v Pomurju 1991

Pomurska VSO je kar številnemu občinstvu v soboškem hotelu Diasna pripravila zanimivo “učno” uro o zgodovinskom usodnem obdobju za Slovenijo, ki se je pričelo aprila 1990 z zmago strank Demokratične opozicije – DEMOS na prvi demokratičnih volitvah, končalo pa z odhodom zadnjega vojaka agresorske JLA oktobra 1991. Sogovornika Alje Domjan, ki sta o tem obdobju govorila iz “prve roke,” oba sta bila namreč vpeta v proces osamosvajanja in desetdnevno osamosvojitveno vojno, takratni obrambni minister v Peterletovi vladi Janez Janša in takratni poveljnik TO v Lenartu Peter Leopold. Napovedan je bil tudi generalmajor Alan Geder, ki pa je opravičil svojo prisotnost. Morda mu je obrambna ministrica v odhajanju Katičeva, sicer kader Židanove SD, tako svetovala?! 

Po pozdravu gostitelja, predsednika VSO za Pomurje Franca Zagorca,  je predsednik VSO Aleš Hojs z zgražanjem opozoril na to, kar se dogaja v Ljubljani, ko se je vodstvo stranke Desus “spajdašilo” z ljubljanskim županom Zoranom Jankovičem v “protijanševsko alianso. “Sram me je,” je dejal Aleš Hojs, “da je očetov brat, ki je padel v partizanih, dal življenje za takšna goveda,” ki se po skoraj treh desetletjih samostojne Slovenije še vedno gredo komunistične revolucije. Le z obuditvijo in krepitvijo vrednot slovenske osamosvojitve se lahko naredi konec “rdeči ambroziji! Prvi korak so volitve 3. junija,” je še dejal Hojs. 

Janez Janša je občinstvo popeljal skoraj tri desetletja nazaj, v april 1990, ko je na prvih demokratičnih volitvah zmagala koalicija Demos. Še preden je Peterletova vlada prevzela svoje dolžnosti, se je JLA lotila razoroževanja enot slovenske TO. O tem ni bil obveščen parlament, tudi Peterletova vlada ni vedela, kaj se dogaja, slepi, gluhi in nemi so bli tudi v Milici in tajni službi Udba, tudi slovensko predsedstvo z Milanom Kučanom je mirno gledalo, kako JLA ob kooperativnem sodelovanju poveljnika slovenske TO generala Hočevarja prazni skladišča orožja TO. Janša pri tem omeni, kako sta se spoznala s poznejšim poveljnikom Maneverske strukture narodne zaščite brigadirjem Antonom Krkovičem, ki je bil takrat sekretar za ljudsko obnrambo pri skupščini občine Kočevje. “Ko je videl, da JLA odnaša orožje iz skladišča TO, mu je na vprašanje zakaj, takratni poveljnik kočevske TO dejal, da je bolje da orožje dobi JLA, kakor pa Janez Janša.”

Za razorožitev TO je vedel takratni predsednik predsedstva Milan Kučan, vedeli so člani predsedstva Ciril Zlobec, Matjaž Kmecl in Dušan Plut, ne pa Ivan Oman, pred katerim so skrili to informacijo. In vsi tisti, ki so takrat vedeli za operacijo razorožive TO in celo v njej sodelovali, gre torej na narodne izdajalce, so danes nagrajeni s častmi in tudi poloižaji, je dejal Janša. O izdajstvu in izdajalcih je zbrana dokumentacija v zborniku Bela knjiga slovenske osamosvojitve, vendar na njegove pozive, da se s temi dejstvi javno soočita z Milanom Kučanom, ta vztrajno molči.  

Razorožitev TO pomeni pričetek organiziranja Manevrske strukture narodne zaščite, ki je v času decembrskega plebiscita o osamosvojitvi že štela 20 tisoč pripadnikov. Ob tem je Peter Leopold spomnil, da je bila lenarška TO ena redki, ki ni predala orožja JLA. “Tega nisem pustil, In prav čudi me, kako zaradi tega nisem končal v vojaškem zaporu, ker sem prekršil ukaz poveljnika slovenske TO generala Hočevarja. Kmalu po klicu Janeza Janše, ko je postal republiški sekretar za ljudsko obrambo, smo vso orožje preselili na tajno lokacijo. Še JLA ni vedela, koliko orožja smo jim pred nosom odpeljali v tajna skladišča. “

Sicer pa je slovenska vojska pričela nastajati na temeljih MSNZ, ko je imela Peterletova vlada v rokah zakonsko podlago, da se je Beogradu odvzela pristojnost poveljevanja in prešla v slovenske roke. Ves čas organiziranja in bojne krepitve enot TO so Janezu Janši pod noge metali polena v vladi in parlamentu, saj so jim  omejevali potrebna sredstva za nakup orožja in opreme. Nasprotnikom krepitve TO je uspelo v medije plasirati tako imenovano deklaracijo za mir, ki je pozivala k razorožitvi TO, podpisali pa so jo tisti, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija. Po Janševi intervenci je sicer dekaracija izginila z medijskih objav, njenih piscev pa to ni ustavilo pri njihovem protislovenskem delovanju. “In vsi so bili za to nagrajeni, od Romana Jakiča, do Jožefa Školča, Jaše Zlobca, Franca Jurija, Rada Bohinca…z veleposlaniškimi ali ministrskimi položaji…edini, ki šele sedaj izstavlja račun, je dolgoletni šef delavskih sindikatov Semolič, ko se pod Židanov SD odpravlja na predčasne volitve.”

Zakaj v Sloveniji po osamosvojitveni vojni ni prišlo do lustracije, je bilo vprašanje Janezu Janši. Čas za to je bil zamujen še pred osamosvojitveno vojno. Posledice pa so jasne. Na stotine kazenskih ovadb za manjše zločine, nekaj deset za zločine in veliko vojno škodo,  ki jih sankcionira tudi mednarodno vojno pravo…vse so na slovenskih sodiščih padle! Še več, te osebe kot slovenski držvljani živijo v Sloveniji, nekateri prejemajo pokojnine, ki so trikrat višje od tistih v Srbiji. “Človek zaradi tega postane žalosten,” dodaja Janša. Tudi Leopold se je zgražal nad dejstvom, da je sodišče v Murski Soboti oprostilo polkovnika JLA Berislava Popova vojnega hudodelstva, ki je med osvajalskim pohodom na Gornjo Radgono ubil dva civilista in povzročil ogromno materialno škodo. 

Tako Peter Lepold, kakor tudi Janez Janša sta soglašala, da je mladina zelo slabo seznanjena z dogodki  s časov slovenskega osamosvajanja. “Zahvala gre takratnemu ministru za šolstvo Igorju Lukšiču, ki je protizakonito iz zgodovinskega kurikuluma umaknil vsebino slovenskega osamosvajanja,” pove Janša. Če kdo, je prav država tista, ki bi morala prihajajoče generacije seznaniti s tem, kako se je rodila, je bil jasen Janez Janša. Pri tem je povdaril, da so edino zdravilo za moralno krizo, v kateri je slovenska družba, vrednote slovenske osamosvojitve. Prav v tem zgodovinsko usodnem lasu smo bili Slovenci najbolj povezani, zato je več kot nujno, da se med nami znova okrepi duh teh moralnih vrednot, V nasprotnem primeru nam grozi vrnitev v čase tragične zgodovine, v čase  komunistične diktature.

Ob koncu je upokojeni odvetnik in član prve Peterletove vlade Ingo Pasch občinstvo spomnil, da je bila proti polkovniku Berislavu Popovu spisana zelo kvalitetna kazenska ovadba, ki pa kje kar 17 let obležala v predalu vodje soboškega tožilstva Ludvika Gornjeca, enako usodo pa je doživela tudi pri njegovem nasledniku tožilcu Žarku Bejeku, na koncu pa je sodišče Popova oprostilo, država mu je celo plačala odškodnino. Tudi to je dokaz krize moralnih vrednot neke družbe, da se zločince okupatorske armade oprosti in jim celo nameni odškodnino.