Janez Janša: V osamosvojitvenih časih najdemo tudi nauke za sedanjost

Združenje VSO je na Pristavi nad Stično pripravilo slovesnost, s katero so obeležili 28. obletnico sprejetja dokumenta vojaškega zavarovanja državnega osamosvajanja. V dokumentu, sprejet je bil 7. septembra 1990, so sprejeli in formalizirali strateške dokumente, ki so bili temeljna podlaga za zaključno fazo organiziranja simbioze vojaško-policijske organizacije Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ), na kateri je ob agresiji JLA na komaj samostojno Slovenijo temeljil učinkovit in uspešen oboroženi odpor. Prvič je bila v teh dokumentih JLA tudi jasno opredeljena kot morebitni agresor oziroma ključna nevarnost za slovensko osamosvojitev.Svečani  govornik, takratni minister za obrambo Janša je opozoril, da slovenska šola in mediji niso poskrbeli, da bi se ohranil spomin na te čase.

Govor Janeza Jenše objavljamo v celoti.

Spoštovani Slovenke in Slovenci, spoštovani domoljubi. 

Na to mesto prihajamo vsako leto iz več razlogov. Najprej seveda zato, da se spominjamo tistih časov in tistih dogodkov, o katerih priča ta tabla na spomeniku za mano. Tistih časov se je vredno spominjati dejansko iz več razlogov. Tudi zaradi tega, ker so mnogi tiste čase nekoliko pozabili ali pa se v slovenski javnosti skuša gojiti oziroma na novo obujati spomin samo na nekatere stvari, ki so se takrat dogajale. Ko srečam pripadnike moje generacije, ki smo vse to doživeli, včasih vidim, da je ta spomin postal zelo luknjičast, kaj šele potem, ko gre za vedenje tistih, ki so se rodili kasneje ali tistih, so takrat šele začeli odraščati. Slovensko šolstvo v vsem tem času ni poskrbelo za to, da bi se ta spomin ohranil. Slovenski množični mediji pa tudi niso storili ničesar, da temu ne bi bilo tako. 
Mislim, da smo edina država na svetu, ki po 28-ih letih nima niti enega spodobnega filma o tistih časih, o časih, ki so pravzaprav povzročili nastanek tiste države, kljub idejam nekaterih slovenskih umetnikov, ki so se trudili, da bi do tega prišlo, a se je to vedno preprečilo. 

Če grem konkretno na ta dogodek, je bil le-ta posledica vsega tistega, kar se je dogajalo spomladi leta 1990, predvsem posledica prvih večstrankarskih volitev v Sloveniji in razorožitve slovenske teritorialne obrambe, s čimer se je vojna za Slovenijo pravzaprav začela. 

Nova Demosova vlada se je od samega začetka trudila, da bi poleg tega, da bi sploh začela vladati, kar ni bilo samoumevno – danes vidimo, kako močna je globoka država, zato lažje razumemo, takrat pa je bilo to dejstvo še bolj okrepljeno – torej poleg tega, da se je vlada trudila, da dela tisto, kar mora vsaka vlada delati, da življenje približno normalno teče, torej rutinske stvari, je bila glavna skrb, da se uresniči glavni cilj Demosove koalicije – suverena Slovenija, osamosvojitev Slovenije in to, da bomo Slovenci spet gospodar na svoji zemlji, kar smo Demosovi politiki razlagali na shodih v tistih pomladnih dneh leta ’90. Ampak vedeli smo, da goli in bosi tega cilja ne bomo uresničili. Dejansko smo bili, če odštejemo nekaj skromnih kosov, ki so ostali slovenski teritorialni obrambi in policiji, goli in bosi. Toda tako smo začeli in začela je nastajati struktura, ki je dobila tehnično ime, zato da ni bodla v oči. To je bila Manevrska struktura narodne zaščite, ki je skušala organizirati  ostanek slovenske oborožene sile, ki je še obstajal, torej na ta način, da bi bil učinkovit.

Slovenski parlament oz. takrat še tridomna skupščina je v začetku julija 1990 sprejela deklaracijo o neodvisnosti, kjer je bil sprejet cilj, prej politični cilj Demosove koalicije, tudi v najvišjem zakonodajnem telesu. Takrat je nastala tudi legitimna politična podlaga za to, da se ta oborožena sila dejansko organizira. 

Po zaslugi Toneta Krkoviča, ki je danes tudi tukaj med nami, je ta oborožena sila dobila kosti in meso, se pravi svoje enote in načrte, 7. septembra 1990 tukaj na Pristavi pa še načrt uporabe. Nekaj dni pred tem je sekretariat za obrambo izdelal oceno situacije v takratni Jugoslaviji z naštetimi primeri, ko bi bila Slovenija prisiljena uporabiti Manevrsko strukturo narodne zaščite. Ocena je bila, kot se je kasneje pokazalo, podprta tudi širše. Mislim, da smo teden dni po tem sestanku tukaj na Pristavi imeli skupaj vse takratne slovenske župane oziroma takrat še predsednike skupščin občin, kjer smo jim razložili situacijo. Oni so imeli neposredno vlogo, saj so bili po tisti ureditvi še predsedniki svetov za obrambo, torej so imeli formalno ingerenco nad teritorialno obrambo v občini oz. nad tem, kako se organizira odpor. Res, da je bilo veliko te ingerence na papirju, pa vendar – želim povedati, da to, kar se je tukaj dogajalo ni bilo iztrgano iz nekakšnega koncepta, to ni bila skrivna organizacija brez neke podlage in legitimnosti, temveč logično nadaljevanje procesov, ki so se takrat odvijali v Sloveniji. Če danes pogledamo ta načrt, danes sem to ponovno bral, vidimo, da to, kar je bilo oblikovano tukaj, torej nart uporabe MSNZ v primeru agresije JLA, to je bil prvi načrt, kjer je bila jugoslovanska armada opredeljena kot nasprotnik oz. kot potencialni agresor, če bi prej kdaj to kdo naredil … Tudi takrat je bilo to bogokletno dejanje, zato tega nismo obešali na oglasne deske. Ta načrt uporabe Manevrske strukture narodne zaščite v primeru agresije JLA je bil kasneje uporabljen v obrambi RS, ko je bila junija leta 1991 napadena s strani jugoslovanske armade. Vse ključne točke tega načrta so bile kasneje tudi ključne točke načrtov obrambe Slovenije. Ne samo, da so bile to točke, ki so bile na papirju, bile so uporabljene  v praksi: način oviranja, način bojevanja, human pristop v bojnih akcijah, zavzetje skladišč, propagandna dejavnost … Vse to je bilo načrtovano že v začetku septembra 1990, torej mesec dni, preden je Slovenija formalno prevzela ingerenco nad teritorialno obrambo in potem postavila strukture tako, kot so bile zapisane v zakonu. 

Treba je povedati, da tisto, kar se je takrat dogajalo tukaj in v Sloveniji nasploh, pa v veliki meri tudi v Jugoslaviji, širšega sveta ni kaj dosti zanimalo. Svet se je ukvarjal s potencialnim razpadom Sovjetske zveze. Vse kar je bilo tujih sogovornikov, ki so takrat  prihajali v Slovenijo, nas niti niso resno jemali. Imeli so neko mantro, treba je ohraniti enotno Jugoslavijo, ker če bo Jugoslavija razpadla, bo to slab signal za Sovjetsko zvezo, tam je jedrsko orožje. Veliko tega je bilo, kar je odvračalo pozornost od teh dogodkov v Sloveniji in razen nekih fraz, češ spodbujati je treba demokratične procese. To potem, ko smo poslušali tudi naslednje leto, češ Jugoslavija mora ostati enotna, vendar demokratična,. Bilo je prav zabavno, ko smo gledali to na televiziji, ko so tuji diplomati to govorili Miloševiću, on se je pa veselo smejal ob tem in pametno kimal. Se pravi, to je ravno tako, kot bi leseno železo izumljali.

Drugi razlog zaradi katerega se splača zbirati na takšnih mestih kot je tale, je pa to, da iz takšnih dogodkov potegnemo tudi nauke za sedanjost. V začetku septembra 1990 je bila objavljena neka javnomnenjska raziskava, mislim,d a jo je delala agencija Spem, z vprašanji v smislu, če verjamete, da bo vaša generacija dočakala suvereno, samostojno Slovenijo. Kaj menite, koliko ljudi je verjelo v to? Če danes vprašate tiste, ki smo takrat že bili polnoletni, bodo vsi rekli, da so verjeli. Po tisti anketi je bilo takšnih odgovorov za dobro četrtino. Malo kasneje je bila narejena anketa, ali verjamete, da bo Jugoslovanska armada uporabila silo zato, da prepreči osamosvojitev Slovenije. 11 % ljudi je odgovorilo z da, ker ljudje po naravi verjamemo v dobro. Verjamemo, da se nekaj hudega ne bo zgodilo. Tudi, če so že temni oblaki na nebu, vseeno lahko vidiš nekega kmeta, ki malo obrača seno, da se bo boljše posušilo, v smislu, saj mogoče pa ne bo padal dež. Običajno pa pade, ne? In tudi tokrat se je to zgodilo. Ti nauki tega časa, ki so dragoceni tudi za življenje samostojne Slovenije so, da je treba biti realist in ne utopist. Ko je Tone risal karte za obrambo Slovenije, so nekateri pisali deklaracijo, ki je imela lep naslov Za mir. A v deklaraciji je pisalo, da Slovenija ne potrebuje vojske, da bomo gradili mir, kulturo, nenasilje itd. To se vse lepo sliši, vendar v realnem svetu, če so skregane s časom, takšne stvari povzročijo še več gorja, še več smrti in še več rušenja, kakor pa realna politika ali država, kateri smo nekoč pripadali, to je živ dokaz za to. Če greste danes po Balkanu so ponekod še vedno minska polja in posledice  časov, ki se bodo še dolgo časa odpravljale. 

To, kar sem govoril sedaj, priča tudi o tem, da se velikokrat stvari zgodijo mimo nekega splošnega pričakovanja in da je zaradi tega zelo pomembno, kako tisti, ki imajo v rokah odgovornost za upravljanje z državo, ravnajo. Kako se pripravijo ne neko situacijo, ki je verjetna, vendar ljudje vanjo ne verjamejo, kjer ankete kažejo, da to ni nek trend. Če imate upravljavce države, ki se ravnajo zgolj po anketah, potem se dogajajo nesreče ali pa gredo mimo, če gre za neizkoriščene priložnosti.
Iskreno rečeno tudi mi, ki smo tukaj obravnavali in sprejemali ta načrt, v kolikor bi medsebojno naredili anketo, ne vem, če bi vsi ali sploh kdo med nami upal 100 odstotno zatrdit, da bo Slovenija naslednje leto, ko bomo septembra 1991 prišli na Pristavo, Slovenija svobodna. A se je to zgodilo. 
V obrambnem načrtu za obrambo Slovenije pred agresijo smo imeli razdelano varianto, v primeru če bi odpor proti agresiji trajal nekaj časa, torej bistveno dlje, kot je bil. Realizirala se je prva varianta, daleč najkrajša in najboljša, najbolj ugodna za Slovenijo. Temelji, kar se načrtovanja tiče so bili postavljeni tukaj, na Pristavi na dan, ki ni bil tako lep kot današnji. Bilo je megleno, deževno. Rekli smo si, da je to dobro, da ne bi bilo kakšnih nepričakovanih obiskovalcev. 

Še en razlog zaradi katerega je dobro, da se zbiramo ob takih obletnicah – in ob tem hvala vsem, ki ste danes prišli –  je, da iz tistih dogodkov najdemo praktične nauke za sedanjost. Mogoče sem enkrat delno že omenil to, da se mnoge stvari zgodijo takrat, ko so najmanj pričakovane.  Zgodijo se takrat, ko veliko ljudi sploh že izgubi upanje. 

Tudi sedaj, po tej sagi, po zadnjih volitvah, po sestavljanju vlade in po vsem tem, kar se sedaj dogaja – od ogrožanja slovenskega gospodarstva do zdrave pameti – srečuješ ljudi, ki pravijo, da se ne izplača in da je za obupati. Ukradejo volitve, ukradejo zmago na volitvah, poberejo vse, kar ustvariš, na koncu pa še pišejo programe, s katerimi želijo ponavljati nek čas oziroma stanje, za katerega verjamemo, da smo se mu z osamosvojitvijo izognili. 

Propagirajo neko propadlo državo, njene simbole, »vrednote«. Marsikdo potem pravi, da se ne izplača. Sam pa pravim, da se izplača in da so časi, ko se bo nebo nad Slovenijo bolj razjasnilo bližje kot si marsikdo misli. Včasih morajo stvari priti do nekega absurda. Ta absurd zelo dobro ilustrira nekaj, kar mi je poprej v pogovoru nekdo rekel, ko je dejal: »Če bi manevrska struktura narodne zaščite takrat tako funkcionirala kot danes funkcionirajo slovenske obrambne in varnostne službe, mogoče dve leti sploh ne bi opazili, da JLA obstaja.«  Mislim, da veste, o čem govorim. 

Takrat je Manevrska struktura narodne zaščite vedela, da obstajajo formacije, ki nas v Sloveniji ogrožajo. Poznali smo številčno stanje, poznali smo notranje odnose v poveljniških strukturah, in to je bila naša velika prednost. 

Moram reči, da smo danes, leta 2018, lahko vsi samo veseli, da je zunanje okolje okrog Slovenije relativno ugodno, da smo  članica NATA, EU itd. Moram povedati, da so se tisti, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija v zadnjem času ali desetletju, zelo potrudili, da slovenski obrambni in varnostni sistem razgradijo, kolikor je to mogoče. Na nekaterih točkah do same farse, na nekaterih točkah do zlorabe. Tukaj nas v prihodnosti čaka veliko dela. 

Čisto na koncu. V Sloveniji takle pomnik kot je tale, ni osamljen, jih je kar veliko. Če pogledamo stanje, kakšno je bilo 10 let nazaj, preden je nastalo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, potem je stanje bistveno boljše. Vidim veliko tistih, ki ste gradili odbore združenja po Sloveniji in skupaj lahko ugotovimo, da je bilo opravljeno velika dela, nas pa veliko dela tudi še čaka. To je zelo pomembna stvar. Citiral bom enega od ustanoviteljev EU, ki je dejal: »Nič se ne zgodi brez ljudi. Nič pa ne traja brez institucij.«

Premalo se je samo se nekje usesti, nekaj narediti in potem to pozabiti. Stvar mora imeti trajno obliko, zadaj mora biti neka organizacija. Imamo organizacijo, Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve. Imamo pomnike in imamo še ogromno točk po Sloveniji, kjer se tisti, ki so v najbolj kritičnih časih tvegali veliko ali vse, zaslužijo nek spomin. Je na stotine hiš in lokacij, kjer so ljudje hranili orožje Manevrske strukture narodne zaščite. Tvegali so svojo glavo, usodo svoje družine , pa je to malo pozabljeno, neobeleženo. Torej čaka nas še veliko dela. En delček smo opravili danes. Torej, hvala, ker ste pomagali pri tem, ker ste prišli na Pristavo. Želim vam prijetno druženje. In če ne prej,  naslednje leto na svidenje. Hvala lepa!