Iz dežele daljne, zbirka stoletnih pesmi Sandorja Valyija

Prepoln avditorij v soboški Pokrajinski in študijski knjižnici je napovedoval izjemno zanimiv literarni večer. V pesniški zbirki pod naslovom Iz dežele daljne, so po stoletju v slovenskem prevodu »luč sveta« uzrle pesmi nekdanjega soboškega odvetnika dr. Sandorja Valyja, sicer madžarskega Žida, ki se je na prelomu 19. v 20. stoletje preselil v Mursko Soboto, takrat še z madžarskim imenom Muraszombat.  Za izdajo pesniške zbirke sta poskrbela zgodovinar Franc Kuzmič in raziskovalec življenja Židov v Prekmurju dr. Bojan Zadravec. Na predstavitvi pesniške zbirke Sandorja Valyja je bila tudi njegova vnukinja Kathy Valy, ki živi v ZDA, kamor se je po koncu druge svetovne vojne preselila s svojo družino. Za prevod Valyjevih pesmi je poskrbel upokojeni škof dr. Jožef Smej. Prebrala jih je igralka Polona Vetrih.

Dr. Sandor Valyi je bil po pričanju mnogih izjemna osebnost. Kot zaveden Madžar je po koncu 1. svetovne vojne sprva podpiral madžarska revizionistična prizadevanja, zaradi česar so ga novodobne jugoslovanske oblasti za nekaj časa vtaknile v zapor. Zato se je povsem umaknil iz političnega življenja in se raje posvetil delovanju izraelitske skupnosti v Murski Soboti in humanitarnemu delu. Poročil se je s soboško Židinjo Elizabeto Ascher, v zakonu se jima je rodil sin Imre (Emerik), ki se je po študiju na Federalnem inštitutu za tehnologijo v Zürichu odpravil v ZDA. Tam je zaslovel s številnimi izumi in patenti, med drugim je za Pepsi-Colo oblikoval mehko dvolitrsko plastično, ki je še danes nadvse priljubljena.

In njegova hči Katy Valy je sinoči občinstvu spregovorila vrsto zanimivih dejstev o svojem dedu Sandorju Valyju. » Moj ded Sandor Valyi je bil učenjak, pesnik in kot politik je v pokrajini revnih kmečkih najemnikov želel uvesti spremembe. Ni bil nastopač, temveč umirjen,  prodornega uma in bil goreč zagovornik revnih v začetku 30. leto, ko se je izvajala agrarna reforma. Mojega deda so od nas iztrgale zle sile nacionalizma, sistematičnega zanikanja človečnosti ter vznesene in sovražne retorike o rasni prevladi,« je dejala Katy Valy in sklenila z mislijo, da je treba mladim posredovati jasno sporočilo, da je treba kljubovati zlu med nami, da je potrebno poznati svojo zgodovino in jo nikoli pozabiti.

Dr. Sandorja Valyja in njegovo soprogo Elizabeto je zajel drugi val množičnih aretacij prekmurskih Judov novembra 1944. Odpeljana sta bila v nacistično taborišče Flossenbürg, Sandorja Valyija 18. novembra usmrtili, soproga Elizabeta je preživela gorje koncentracijskega taborišča, po vojni pa se ni vrnila domov, temveč najprej na Švedsko, kjer je okrevala, nato pa za svojim sinom Emerikom odšla v ZDA. Valyjevo vilo, ki je ostala nedotaknjena vse do konca druge svetovne vojne, so komunistične oblasti popolnima izropale,  stavbo nacionalizirale, izjemno bogata knjižna zbirka pa je končala v ognju. Verjetno je v tej ideološko podžgani grmadi zgorel tudi rokopis Valyjevega romana.

 

Boris Cipot