Intervju/komentarSlovenijaTurizem

Intervju Boris Jurak – nemirni športni duh, ki potuje in raziskuje

Gospod Boris Jurak je upokojeni športni pedagog. Svoje dneve preživlja zelo dinamično in aktivno – v športnem duhu. Telovadi in kolesari ter vsak dan hodi na sprehode in izlete.

Od leta 2002  dalje se tudi aktivno ukvarja z raziskovanjem zgodovine Slovenske Bistrice in njene okolice (peš in na kolesu) z fotoaparatom v rokah. Njegov računalnik skriva bogastvo – nekaj tisoč fotografij, ki jih je ustvaril. V njegovih tekstih in spominih pa so sporočila in utrinki njegovih sprehodov in ogledov.

Na našem spletnem portalu bomo začeli objavljati serijo njegovih kratkih potopisnih predstavitev krajev, ki jih poznajo praviloma le domačini. Vendar so to pravi  »turistični dragulji«. Veseli smo, da jih bo delil z vami – spoštovani bralci. Naslov serije njegovih prispevkov bo Z fotoaparatom in strumnim korakom po Sloveniji.

′′ Vsa potovanja imajo skrivne destinacije, s katerimi popotnik (še) ni seznanjen.”-Martin Buber

V fokusu: Vaši dnevi so polni različnih aktivnosti. Kdaj se je začelo vaše raziskovanje Slovenske Bistrice in okolice.

V bistvu sem že od otroštva človek narave. Rojen sem bil v Oplotnici, lepi pod pohorski vasici in edini prostor za igro je bila narava, travniki, bližnji gozdovi in tam smo otroci preživljali svoj prosti čas. Takrat ni bilo igral, igrala so bila drevesa v gozdu, veliko smo hodili po potoku Oplotnica, preskakovali s kamna na kamen in podobno. Leta 1955 smo se zaradi očetove službe preselili v Slovensko Bistrico, v blokovsko naselje, takrat je bilo le nekaj blokov, danes je to naselje ogromno in v bližini je bil mestni park s čudovitim Gabrovim drevoredom in tam smo nadaljevali aktivnosti, ki smo ji počeli že v mojem rojstnem kraju. Gabrov drevored je bil resnično pravi izziv, saj smo tekmovali, kdo bo po drevesih – gabrih prej prišel od začetka do konca drevoreda, ki je dolg cca 500 metrov. V mestnem parku je bila tudi jama s travnato površino, veliko kot sedanje normalno rokometno igrišče, ki smo jo uporabljali za igrišče, naredili smo si žogo iz cunj in igrali nogomet. Za prave žoge smo bili prerevni. Zelo zabavno je bilo. V bližini blokovskega naselja so nas obkrožali gozdovi, tako, da smo tudi tja zahajali pogosto in se postavljali v vlogo Tarzana, za nas zelo popularnega takrat! Ko sem končal osmi razred, se je odprla Srednja šola za telesno vzgojo v Mariboru in bil sem dijak prve generacije te šole, gotovo pa je k temu veliko pripomogel moj nemirni gibalni duh, saj sem moral biti aktiven. Oče je sicer želel, da se vpišem na Srednjo tehnično šolo, vendar sem s prošnjami zmagal in tako sem postal najprej učitelj športne vzgoje, nato pa sem nadaljeval na Pedagoški akademiji, kar hitro pa sem se vpisal na Visoko šolo za telesno vzgojo v Ljubljani, takratni DIF!

Najprej sem poučeval na vaških šolah, Laporje, Tinje, nato na Sredni kovinarski in lesni šoli, kasneje sem bil sedem let prvi sekretar novo ustanovljene Temeljne telesnokulturne skupnosti, kasneje sem sedem let vodil športno rekreacijo in letovanja v največji tovarni v Slovenski Bistrici, tovarni aluminija IMPOL. Na prošnjo župana sem po sedmih letih zapustil IMPOL in postal pomočnik ravnatelja na Osnovni šoli Pohorskega odreda v Slovenski Bistrici odgovoren za športno vzgojo in za vse kar je vezano na ta predmet, športni dnevi, tekmovanja, nastopi, krožki. Sam sem vodil gimnastični krožek in z mojim i učenci z državnih prvenstev prinesel 105 medalj in 45 pokalov. Hkrati pa sem vodil novo zgrajeno športno dvorano, ki je bila namenjena športni vzgoji otrok na OŠ Pohorskega odreda, popoldan društvom, med vikendom pa tekmovanjem in komercialnim prireditvam.

Leta 1994 sem postal pomočnik ravnatelja na Osnovni šoli Rada Robiča v Limbušu s polovično obvezo, drugo polovico pa sem bil v vlogi športnega pedagoga!

Dve leti pred upokojitvijo sem doživel močan srčni infarkt, tako, da sem po zdravljenju bil polovično invalidsko upokojen, telesne aktivnosti, razen hoje in kolesarjenja so mi zdravniki prepovedali, tako, da sem zadnji dve leti bil le pomočnik ravnatelja na imenovani šoli.

To je bil tudi odločilen trenutek, da sem se odločil za računalništvo in digitalno fotografijo. Sam sebi sem dejal, da ne želim postati debil, zato sem sprejel izziv in 12 let sem predaval računalništvo in digitalno fotografijo na Ljudski univerzi v Slovenski Bistrici, kjer sem se tudi mnogo naučil, saj sem moral predelati in prebrati  ogromno literature, da sem lahko znanje prenašal na različne kategorije slušateljev, predvsem pa so bili to starejši ljudje, tudi za nekatere ustanove sem predaval in pa za čakajoče na Zavodu za zaposlovanje!

Želel sem biti tudi telesno aktiven, zato sem si nabavil kolo in fotoaparat in zadal sem si cilj, da bom po dolgem in počez prekolesaril bivšo skupno občino Slovenska Bistrica, kamor so spadale sedanje občine Oplotnica, Poljčane in Makole.

Odprl sem Facebook profil sebi, Društvu upokojencev Slovenska Bistrica in stranki DeSUS Slovenska Bistrica z namenom, da bom ljudem prinesel na dom čudovite fotografske motive z mojih kolesarskih poti! Moja želja je bila, da bi ljudje spoznali lepote naše male, vendar čudovite domovine Slovenije. Vsako fotografijo sem opisal in ugotovil, da ljudje zelo malo poznajo naravo, ki jo imajo tako rekoč pred nosom! Ta ugotovitev mi je dala še dodatno stimulacijo za to delo. Slovenija je resnično prelepa in naravno zelo bogat dežela, saj ima vse, morje, planine, ravnine, jezera, ribnike, potoke i…… ni konca.

Seveda pa sem fotografiral tudi druge zanimivosti po Sloveniji, seveda takrat, ko sem šel na kakšen izlet izven domačega okolja. Objavljal sem fotografije tudi iz tujine, veliko iz upokojenski izletov po Avstriji in Italiji, predvsem Dolomite in pa iz Prage, kjer živi moj nečak in obisk pri njemu sem izkoristil za fotografiranje.  Tudi nekoliko morskih in obmorskih motivov je v moji zbirki fotografij, ki so kot ostale bile objavljene na Facebooku.

V fokusu: Kako ste se lotili raziskovanja ter zbiranja fotografij in pisanja potopisnih zapisov.

Res je, veliko tega sem že povedal, vendar je potrebno poudariti, da je večina mojih fotografij in potopisnih zapisov nastala ob kolesarjenju po bližnji in daljni okolici v obsegu približno 100 km in prečesal sem skorajda vsak kotiček bližnje in malo bolj oddaljene okolice.

V fokusu: Kateri kraji so vas »prijetno presenetili« na vaših raziskovanjih.

Moja velika ljubezen je že od otroštva Pohorje, tam sem naučil smučati tudi okrog 5000 ljudi od otrok do upokojencev. Kot v računalništvu sem organiziral smučarske tečaje za razne delovne organizacije, za ljudi zaposlene v IMPOL – u,  Zdravstvenem domu Slovenska Bistrica,  za zaposlene v občinski upravi in upravni enoti na Skupščini občine Slovenska Bistrica.

Učenje otrok je bila sestavni del mojega poklicnega dela.

Izjemno rad obiskujem jezera in ribnike, potoke, skratka vode, kjer se vedno dogaja nekaj novega. Posebej zanimivi posnetki nastajajo v jesenskem času, ko naravo olepšajo čudovite barve, ki jih ne zmore sestaviti niti najboljši slikar!

V osnovi pa je vsak letni čas zanimiv, vsak po svoje, bujno prebujanje pomladi, poletje z nešteto cvetovi in z ogromno cvetja in cvetočega grmičevja, jesen s svojo izjemno barvno paleto in zima z zanimivim snežnimi motivi, ledenim svečam in podobno.

Meni osebno je narava v vsake letnem času prekrasna, prednost pa vendarle dajem Pohorju in vodam!

V fokusu: Ali lahko z nami delite kakšno anekdoto oz. zanimiv dogodek, ki se vam je pripetil na vaših popotniških odkrivanjih?

Seveda, ogromno se je ob mojih predvsem kolesarski potovanjih dogajalo, nekajkrat so me avtomobili dobesedno prisilili, da sem zapeljal v jarek, nekoč me je osebni avtomobil zadel z vzvratnim ogledalom, pa niti padel nisem, ogledalo pa je z vijaki letel več kot petdeset metrov po zraku, vse sem preživel brez poškodbe. Imel sem zanimiva srečanja s psi, predvsem na Pohorju, kjer vsi nimajo privezanih psov, vsa srečanja sem dogovorno s psi lepo rešil brez ugriza. Napadali so me tudi ljudje, ko sem fotografiral njihove vikende, napadi si bili grobi, dokler jim nisem razložil, da če ne želijo, da kdo fotografira njihovo morda težko pridobljeno imetje, naj napišejo obvestilno tablo, da fotografiranje ni dovoljeno, kar je tudi v skladu z zakonom o fotografiranju!

Pogosto mi je počila zračnica na kolesu, ker pa sem zgodnjo jutranji popotnik, ni bilo pomoči in zgodilo se je, da sem moral včasih nadaljevati zadnjih 15 – 20 km peš. Nekoč sem fotografiral čudoviti vikend, želel sem ga fotografirati od blizu. Ko sem se vikendu približeval, sem padel v s travo zaraslo jamo do vratu, desno roko v kateri sem imel fotoaparat pa sem stegnil visoko, da se fotoaparat ne bi poškodoval, Takrat sem si izpahnil deno ramo, jo ob močnih bolečinah sam namestil, posledice pa čutim še danes. Marsikaj se je dogajalo zanimivega, vendar o tem še morda kdaj drugič več!

Vfokusu: Prepotovali ste tudi druge dele naše države?  

Prijatelji imajo v Piranu vikend, kamor sva z ženo pogosto povabljena, nečak ima v Izoli stanovanje, tudi tam sem pogosto, reka Ljubljanica je za fotografa izjemno privlačna, Gorenjska je bila večkrat tarča mojega fotografiranja, zelo rad sem fotografiral Perniško jezero, Lent v Mariboru, Maribor kot mesto, zame je izjemno zanimiv mestni park v Mariboru, kjer ob Treh ribnikih lovim mavrico na vodometu, pogosto zaidem na Urbana, v Bresternico k čolnarni, na Limbuško nabrežje, čudovite fotografije so nastale na Šumiku in kasneje ob cesti do Smolnika in naprej v Ruše, veliko fotografij imam z okolice Male Nedelje, v bližini sem pogosto saj ima tam svak vikend, tudi v sosednjo državo Hrvaško zaidem v bližino Zadra, v Petrčane na vikend drugemu nečaku in vse te fotografije so redno objavljene na Facebooku.

V fokusu: Kako sodelujete z turističnimi deležniki vašega kraja (Slovenske Bistrice) in okolic.

S turističnimi društvi sodelujem le, če me prosijo, da jim pripravim kakšen material za njihovo promocijo! Turističnemu društvu Natura 2000 iz Ruš sem pripravi nekoliko fotografij predvsem Pohorja, naredil sem jim tudi cca 4 minute dolgi film s fotografijami področja Ruš in okolice, seveda je v tem filmu veliko fotografij Pohorja, veliko sodelujem s Turističnim društvom Viničar iz Zgornje Polskave, tudi njim sem pripravil veliko fotografij in filmček z naslovom Visit Zgornja Polskava, skratka s turističnimi društvi sodelujem le, če me povabijo! Tako sem se tudi odzval  vabilu za sodelovanje v trenutno aktualni temi Trajnostni razvoj turizma v Sloveniji, kjer aktivno sodelujem tako z materiali, kakor v oddajah Zoom.

Vfokusu: Vaš youtube kanal (https://www.youtube.com/channel/UCYEKSKX5UX010KzSsAho0PQ/videos) je prava mala zakladnica različnih video posnetkov krajev in narave ter dogodkov. Prvi video ste objavili pred šestimi leti.

Res je na mojem kanalu You tube je do sedaj objavljenih več kot 200 filmčkov s fotografijami, vsi filmčki pa so opremljeni z glasbo.

Za filmčke sem odločil zato, da nisem dolgočasen in vmes na Facebooku objavim kakšen filmček.

Vsak, ki želi videti omenjene filme, preprosto na You tube napiše ali Boris Jurak ali Jurak Boris in filmi se odprejo,

Moja specialnost so tudi lepljenke, to fotografija sestavljena iz več podobnih fotografij in kolaži, ki jih objavim po zaključku posamezna teme določenega področja in v teh kolažih so objavljene fotografije v eni fotografiji in to tiste, ki so jih ljudje ogledovali po pet na dan v kolažu pa je hkrati do 21 fotografij.

V fokusu: Katere kraje nam boste predstavili v vaši seriji potopisnih člankov za naš portal.

Kot moja največja ljubezen Pohorje, bi morda pričel z motivi Pohorja, nato pa izmenično različne vode  – jezera, ribnike, potoke, pa spet Pohorje, vmes pa še kakšen kraj izven sedanje občine Slovenska Bistrica, morda moj rojstni kraj Oplotnica, znamenita pot nad krošnjami na Rogli, Ptujska Gora, Štatenberg z Makolami in okolico, dolina Ložnice z mojim prvim delovnim mestom Laporjem kjer sem leta 1964 pričel svojo poklicno pot in še kaj, materiala za predstavitev je več kot dovolj!

Vfokusu: Kaj bi sporočili slovenskim turistom, ki bodo (ko se ukinejo prepovedi) ponovno raziskovali našo državo.

Jean-Jacques Rousseau, književnik, filozof, skladatelj in veliki mislec je nekoč dejal NAZAJ K NARAVI in to je tudi moje reklo, zato ljudem toplo priporočam, naj gredo v naravo, in naj jo tudi opazujejo! Zgodilo se mi je, da sem fotografiral neki motiv na dvorišču hiše in, ko sem to objavil, me je lastnik hiše vprašal, kje sem našel ta čudoviti grmiček. To pomeni, da ljudje ne gledajo, zato jim svetujem naj takrat, ko gredo v naravo, naravo tudi opazujejo, saj je zares čudovita!

Ljudem predlagam, naj najprej raziščejo in občutijo lepote prelepe dežele Slovenije, šele nato Turčijo, Grčijo in……!

Vfokusu: Hvala za pogovor – veselimo se vaših potopisnih člankov Z fotoaparatom in strumnim korakom po Sloveniji. Kot prvi kraj nam boste predstavili Oplotnico.

Pogovor je pripravila Mirjana Ivanuša-Bezjak

Mogoče vam bo všeč