Barbarina dvorana v Knežjem dvoru v Celju
Dogodki in prireditvehranaizobraževanje

Hrana od poznega srednjega veka do 18 stoletja-potreba, prestiž ali nekaj tretjega?

Vsega. Česa več, česa manj, pa v nadaljevanju. Na prvo misel, bi človek rekel,  enostavno hrana za pojesti,  biti sit in živeti naprej. Kot na vseh področjih tudi  pri hrani  je tako da je dokaz, prikaz  in odraz obdobja v katerem se je pojavila in kaj nese s seboj oziroma kakšna je njena sporočilnost. Obenem pa koristno vedeti , da ko pridejo turisti ali katerikoli tujci k nam, da vemo kaj zanimivega jim ponuditi  in kaj koristnega  lahko zvedo in jim ostane za kasneje tudi  ko ne bodo več  fizično prisotni v naših koncih.  Zelo zanimivo je lahko in potrebno za gostince da, ko želijo kakšno stvar ali običaj iz preteklosti oživeti in s tem tudi popestriti kulturološko in gastronomsko  svoje poznavanje  okolja iz svojega zornega kot a da oplemeniti svoje znanje . postala bo in verjetno ostal magnet iz več zornih kotov za svoje bodoče goste in na splošno za okolje.  Slovenija se je v zadnjih letih močno zapisala n gastronomskem zemljevidu Evrope. S pomočjo poznavanje tega lahko še bolj. Obravnavano obdobje  je zanimivo, prelomno v več ozirih tudi na  obravnavanih vidikih na današnjem  srečanju.

Veliko tega je  podobo časa  prikazalo ali se jo dalo prikazati preko ali s pomočjo hrane, pijače in še česa. V tem primeru pa : s pomočjo kruha, začimb, samostanskih kuhinjah, vinu in piva, umetnosti in simbolike, razlikah v prehrani med družbenimi sloji, razkošju hrane in pogrinjkih…

Kruh, sicer  osnovno živilo v vseh obdobjih, ima veliki pomen, na simbolni ravni. O kruhu mislimo da ga je dovolj in ga(napačno) štejemo kot tako da ga lahko jemo vsak dan. Pa vendarle ni bilo tako.  V srednjem veku se ga ni jedlo vsak dan, marveč trikrat na dan. Pa tudi to, da ga lahko delaš kar doma. Od samih žit, zrnja(največ pšenice, rži, ovsa)je bilo potrebno narediti moke. Mlinarji so bili cenjeni in iskani.  So bili  celo predeli mesta ki so jih  določili za to, najpogosteje on vodnem viru kot poganjalcu mlinskega kolesa. Pa za  peči je bilo potrebno imeti pogoje. V tistih časih zaradi slabega zavedanja o požarni varnosti in posledično temu velikemu številu požarov, kruha niso pekli doma ampak v pekarnah, ki so jih imeli po trgih in mestih. Gospodinje so kvečjemu zamesili testo, ga nesli v pekarno in tam počakali da so ga spekli.  Kasneje ,ko so peki kot iznajdljivi in podjetni, odkrili da je boljše da se oni približajo ljudem, so si omislili »mobilne » pekarne,  seveda takrat na vozičkih, s katerimi so  po naseljih in so na njihovem domačem koncu spekli kruh. Lastnih pekarn ni bilo. Le na gradovih  in morda v samostanih. V kruhu so se odražali   tudi  družbeni položaji prebivalcev.  Beli je bil bolj gosposki, temni ali rženi pa za plebs, ljudstvo. Na naših koncih so bolj poznali pšenico, oves, proso. Krompir je prišel na jedilnih šele v 16 stoletju. Ljudske oblike kruha: mlinec, presmec,  kasneje pogače.. hlebček, ki je po pričevanjih bil pogosteje prisoten na sprejemih, pogostitvah. O nem velja prepričanje daje hlebček takšne oblike in velikosti, “da   zadovolji človeka navadnega apetita”. Takrat, po pričevanjih je pred vsakim bodočim gostom bil na mizi tak hlebček, seveda iz bele moke. Temnejši, po  navadi ržen je bil na podeželju.   Kruha se ni peklo vsaj dan,  ampak načelom a enkrat na teden. Kasneje so da prodajali tudi na stojnicah. Iz tistih časov je preko Trubarjevih zapisov omenja predhodnica potice, ki je sprva imela  naziv povitnica….

 

Začimbe so bile bistvena sestavina, o katerih pa vlada zmotno prepričanje da so to zelišča.  Zelišča so rastline ki rastejo nad zemljo in imajo listja ali plodove ter dele stebla, ki so aromatičnega vonja in katerih se  preko sušenja , drobljenja in mletja naredi snov s katero se obogatijo jedi.  Še bolj zmotno je bilo prepričanje, da se začimbe dodajajo jedem da bi zakrili neprijeten vonj osnovne sestavine, recimo mesa. Veliko začimb ima prvotni izvor v deželah daljne Azije. Do nas so prišle po kopnem po tako imenovani »Svilni poti«. Kasneje  so prihajale po morju iz Indije, preko Rdečega morja do bližnjevzhodnih pristanišč od koder so jih  prevzeli evropski trgovci in ladjarji,   pretežno Benečani  in trgovci iz Genove. Za najdražjo  začimbo je veljal žafran. Največ se ga je pridelalo v Iranu, na evropskih tleh pa v Španiji. Od takrat do danes se ni spremenil način obiranja in priprave žafrana. Obira se ga ročno. Vedno.  Da so začimbe imele tudi poleg  prestiža ogromen gospodarski pomen, priča da so določene začimbe veljale kot vrednost  v katero se preračunava letna plača posameznih cehov. Prav tako zaradi pomena le teh , so se včasih lotevali trgovanja na nepopularen način ali  s pomočjo tihotapljenja. Levstikova povest o »Martinu Krpanu« je prevedena v trinajst svetovnih jezikov.

Vino se na naših koncih omenja prvič  v letih 1280-1285.  Največ podatkov iz tistih časov najdemo v računskih knjigah . Tam se omenjajo rebula, muskat, teran, pri čem se teran jemlje kot krajevno , okoliško vino ki je ljudsko popularno in se ga največ dobi.  Pivo se tudi pojavi in pride v ospredje čeprav so ga v nekaterih oblikah poznali od prej. Veljalo je za cenovno ugodneje in ga so pripisovali   ljudskim,  širšim množicah, seveda tistim ki so lahko prišli do  njega. Vino je vsekakor kotiralo višje na lestvici. Vino je bilo najpogosteje sestavina protokola pri srečanjih  višjih slojev ob katerem se je upošteval protokol in bonton ter toaleta(oblačilni kodeks).

Življenje v samostanih in posledično temu  samostanske kuhinje,  je bila odraz časa oziroma predpisanega načina življenja  o samostanskih redih. Predvsem je bilo zaznamovano z skromnostjo. Začinjenih jedi tudi  niso meli pogosto užiti. Posledično temu  niso smeli užiti več jedi sočasno.  V začetnem času je bilo prepovedano uživanje hrane štirinožnih živali. Hrana je bila zasnovana bolj  perutnini, jajcih,  ribah. Kasneje so to omilili tako da so ob  nekaterih praznih ( nekaj krat na leto) učili tudi svinjsko. Velikokrat so sami pridelovali  zelišča. O tem lahko priča na daleč znani zelišči vrt v sestavi Žičke Kartuzije.  Kasneje so način prehranjevanja omilili, odvisno seveda od virov ter donosnostjo. Del začimb so nabavljali tudi drugje, celo do Benetk so se napotili.  Najdemo tudi odstopanja od vsega očitno zapovedanega, ko pogledamo slike kjer imajo obilno in zelo težko obložene mize na pojedinah.

V hrani so zasledili veliko simbolike.  O kruhu že od Kristusovih časih naprej.  Simbolnost je včasih utemeljena na napačnih predpostavkah. Plemiči  in veljaki so rajši jedli pave,  fazane, jerebice, ptice ki so letele  ker so bile bližje bogu. S tem so mislili da so simbolno bližje.  Tudi polž  v  prehrani predstavlja  simboliko. Pri enih kot simbol stabilnosti(hiška, preudarnost) pri drugih pa simbol lenobe zaradi  počasnosti premikanja.

Razkošnost  pripravljene hrane in pogrinjki  nad katerimi je postavljena in vidna, igrajo pomembno vlogo , posebej če so dobro vkomponirane sestavine.  In so bile. So bile posebne skupine  ljudi pri gosposki,  ki je skrbela samo zato ali posamezne dele priprave.  Tako kot so danes  organizatorji dogodkov.  Na dogodki ki so jih pripravili pripadniki plemstva,  je bilo veliko tekme, prestiža. To je moralo biti vidno in dalj časa ostati v spominu. Vse je moralo imeti svoje mesto in svoj pečat.  Priprava  je stala veliko denarja in časa. Č vzamemo v zakup, da je to srednji vek, da ni bilo elektrike, hladilne tehnike  in da so morale določene sestavine pripeljane od drugod oziroma od daleč. Si lahko samo prestavljamo  kakšen logistični zalogaj je bil takšen dogodek.  Zato so jih organizirali največ dva do trikrat na leto. Na teh pogostitvah se je zgodilo marsikaj in uredilo prav tako. Dogodki so se praviloma začeli popoldne in se je konzumiralo dalj časa. Hrano so prinašali v več hodih. Odvisno od obsega ali namena gostitelja ali pa od »špage«.  Hodov je bil od 5-7-11-13 pa do dvajset.

Da plemstvo, ki je živelo na naših koncih ni nič zaostajalo za svojimi evropskimi stanovskimi kolegami priča  znani Santantonino,  ki je napravil zapis z obiska na Konjiškem gradu, kjer je zapisal,  da je  prihajala  hrana  v 11 hodih.

Vse to dokazuje,  da so naši konci bili dobro in uspešno vpeti v dogajanje in so bili v korak s  spremembami,  ki jih je prinašal čas na vseh omenjenih področjih.

Nič nenavadnega, saj je to normalno v del Evrope o čem teče beseda in dogajanja iz tistih časov. Seveda za  bolj poglobljeno spoznanje je potreben obisk Muzeja ali poglobljen vpogled v vse navedeno.

Izziv, radovednost ali sla po novem, do sedaj neznanem, boste sami določili. Ravnodušni ne morete biti in ostati. Potrdim lahko  iz prve roke. Pokrajinski muzej Celje bo pripravljen za vaše obiske.. šli boste bogatejši od tam, verjemite!

Vane T. Costa

Foto: Ich

 

 

Mogoče vam bo všeč