Govoriti o zlu religije in si želeti njeno ukinitev je tako nespametno kot obsojati politiko in si želeti njeno ukinitev

V slovenski RKC so v stolnih cerkvah ob današnjem državnem prazniku samostojnosti in enotnosti  pripravili zahvalne maše za domovino. V soboški stolnici sv. Nikolaja je ob prazniku prvega mučenca sv. Štefana in slovenskem državnem prazniku zahvalno mašo domovini daroval soboški škof ordinarij dr. Peter Štumpf. Med prisotnimi v stolni cerkvi sv. Nikolaja je bil državnozborski poslanec NSi Jožef Horvat, tudi soboški župan dr.Aleksander Jevšek, znani obrazi pomurske VSO, umanjkali pa so predstavniki Lipičevih veteranov in združenja Sever.

V uvodu pridige je dr. Peter Štumof spomnil, kako smo  pred 27. leti postavili temelje za našo samostojno in demokratično Slovenijo, da so ta pogumni korak storili  verni in neverni skupaj. Zrli smo  skupaj v prihodnost in skupaj verjeli v prihodnost. Radi smo bili Slovenci. Imeli smo skupne vrednote ter željo po svobodi, neodvisnosti in blaginji. Z leti nas je zagrabila neizmerna želja, da bi prevladovali drug nad drugim. Ta želja je močnejša od ideološke, ekonomske ali gospodarske prevlade. Ta želja je duhovne narave, ki pa nima nič opraviti z Bogom. V to željo se lahko zelo hitro zapletemo. Niti ne vemo, kdaj.

Zakaj so fanatiki ubili Štefana? Ker so hoteli imeti prevlado nad njim. Imeli so se za pravične in resnicoljubne. V svojih predstavah so si prikrojili Boga kot služabnika njihove ošabnosti. Iz tega se rodi verski fanatizem, ki vedno pomeni hudo grožnjo. Danes bi rekli, da so Štefana ubili takratni teroristi ali džihadisti, ki so krščanstvu napovedali svojo sveto vojno. V nasprotju s temi džihadisti pa je Štefan predstavnik tiste družbe, ki v Kristusu ljubi pravičnost, resnico, lepoto, sočutje in življenje. Štefan je celo v človečnosti svojih lastnih ubijalcev videl podobo Božanskega, ki je oblikovana za neskončno ljubezen in večno slavo. Zato je zmogel moliti: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo. Ne prištevaj jim tega greha« (Apd 6, 59-60). Ker pa so Štefanovi ubijalci v Štefanu hoteli ubiti Kristusa, so postali neizčrpen vir maščevalnosti in surovosti.

Podobni scenariji se še danes zelo pogosto pojavljajo. Ponavadi mislimo, da samo tam, kjer izvajajo šeiratsko pravo. Ne! Pojavljajo se tudi pri nas. Kako zelo radi imamo gledališko, televizijsko in kinematografsko okrutnost. Celo v video igricah je te okrutnost vse polno, kjer se otroci v montiranih predstavah lahko igrajo s trupli in krvjo. Zločin je nevaren. Še nekaj drugega pa je bolj nevarno od zločina: običajnost.

In kultura, ki sprejema spektakularnost zločina kot nekaj običajnega – in ima to za enega glavnih virov javnega in zasebnega razvedrila – trpi zaradi ekstremnega duhovnega dolgočasja in dekadence. Takšno duhovno dolgočasje in dekadenca sta leglo zločinov.

Vrednostni sistem je za vsako državo življenjskega pomena. Brez dveh stvari država ne more funkcionirati: politike in religije. Politika dela državo, religija pa politiki ponuja sistem vrednot. Govoriti o zlu religije in si želeti njeno ukinitev je tako nespametno kot obsojati politiko in si želeti njeno ukinitev. Tudi demokracije ne more biti brez religije. Vidimo, kako pogosto tudi demokratične države v imenu zaščite in uveljavljanja demokracije bijejo nepravične vojne, ubijajo civiliste, požigajo mesta in vasi, omejujejo državljanske svoboščine, tolerirajo korupcijo, rasno neenakost, lažejo državljanom , podpirajo despotske režime v tujini in dajejo moč slabim voditeljem. Čeprav so mnogi ljudje v imenu Kristusa storili tudi mnogo slabega, to krščanstva ne more ukiniti. Krščanstvo samo v sebi zaradi Kristusa prepoveduje različne vrste zla, ki ga povzročajo kristjani, demokracija pa, načelno, ne prepoveduje ničesar, razen ravnanja v nasprotju z voljo večine.

Danes se v demokraciji zelo radi ponašamo s sekularnostjo. Cilji sekularne družbe bi naj bili strpnost in miroljubnost. Vendar pa nikdar v zgodovini človeštva ni bilo toliko nasilja, kot ga je sedaj prav v sekularnih družbah. In če bi s tega sveta pregnali evangelij, bi veliko več milijonov naših bližnjih ostalo brez hrane, bolniške strežbe, zatočišča in izobrazbe. Sočutja, usmiljenja in ljubezni ne moremo najti v naravi tako kot lahko najdemo drevesa, rože in ptice. Naše vrednote bi bile precej drugačne, če je ne bi oblikovala krščanska moralna načela: odpuščanja in ljubezni celo do sovražnikov, skrb za uboge in bolne, spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti in drugo.

Zagotovo sekularna družba nima nobenih nadomestkov za takšna moralna načela. Popolnoma nič nam ne zagotavlja, da se potem, ko se bomo dokončno odrekli krščanstvu, in se bodo te vrednote povsem razblinile, namesto njih ne bi pojavile druge, bolj grobe, mrzle in bolj nečloveške vrednote.

Evtanazija, genski poskusi, teorija spola, so samo nekatere nove vrednote, ki si hočejo zagotoviti svoje mesto in obstoj v zakonodajah demokratičnih držav.

Med ljudmi obstaja velika želja, da bi nekam pobegnili, ker več ne vejo in ne zmorejo funkcionirati. Cvetijo ezoterika, magija, okultizem, eksotične sekte. S tem mnogi poskušajo ustvariti pogoje za pobeg od zemeljskega življenja in našega slovenskega bistva, ki črpa svoje življenjske sokove iz korenin dednih časti.

Tisti, ki se spoznate na drevesa, dobro veste, da še tako obrezano drevo lahko ponovno ozdravi, ozeleni in ponovno daje sad, če ima zdrave korenine in steblo. Pri sadnem drevju in trti je obrezovanje celo nujno, da pride do sadov in vinskega soka. Če Slovenci na svojem narodnem steblu doživljamo odpadanje določenih vej, tudi tistih, ki so zdrave, še to ni tragika. Vprašanje pa je, kaj se dogaja z našimi narodnimi koreninami.

Slovenski kristjani smo zamudili v eni stvari: Našo preteklost smo prepustili takšnim kritikom in zgodovinarjem slovenskega krščanstva, ki v njegovi več kot tisočletni zgodovini ne poznajo drugega kot otroške podobe o kmečkih puntarjih, inkviziciji in neusmiljeni ter ošabni katoliški gosposki cerkvenega in posvetnega reda, ki naj bi si veliko dala opraviti sama s sabo. Šli smo tako daleč, da si ne moremo več okrepiti niti kolektivnega spomina o tem, kaj je evangeljski etos pomenil našim prednikom.

Pa vendar je pred 1000 leti nekdo freisinškemu škofu na pergament zapisal kot pastoralni pripomoček besede: »Bože, Gospodi milostivi, Otče Bože, Tebe izpovede ves moj greh…« ter besede: »Etje bi ded naš nesagrešil…«

Prva zapisana slovenska beseda je bila beseda prav o etiki, ki odgovornost za svoja dejanja spoznava pred Bogom. Naši dedi so v tej etiki spoznavali »biti ali ne biti« in obstati ali ne obstati.« Iz Brižinskih spomenikov je bila stesana zibelka slovenske poštenosti, v kateri so se zibali rodovi Slovenk in Slovencev.

Kje se je preklala in strohnela ta zibelka? Danes si vsi želimo preoblikovanje  slovenskega človeka v njegovem družbenem, političnem, gospodarskem, etičnem, psihološkem, pa tudi v verskem pogledu. Vendar je ta želja predstavljiva, dokler gleda na človeka kot na Božjo stvaritev. Ko pa neha gledati na človeka kot na Božjo stvaritev, pa s svojo voljo po svobodi ta želja hoče  človeka prilagoditi načelom, ki si jih ta svoboda sama določa. Brez etike, ki spoznava svojo dolžnost pred Bogom, se naša volja razbije na neštete koščke razdrobljenih volj, ki niso sposobne drugega kot to, da odločajo samo med tem »kaj sem in kaj imam« in tem »kaj bi še moral postati in kaj bi še moral imeti«. Tako razdrobljene volje postanejo nadležne kot rakaste celice, ki v zdravem telesu požrejo vitalna in zdrava tkiva ter na koncu same propadejo in umrejo. Ko moje razdrobljene volje trčijo z razdrobljenimi voljami drugih ljudi, pride do skrajnih družbenih napetosti, ki povzročajo rivalstvo, izključevanje, poniževanje in dostikrat tudi zločin. Takšni družbeni odnosi so precej podobni atomom, ki lahko ob nekontrolirani delitvi in trkih povzročijo strahotno razdejanje, ki ga povzroči atomska eksplozija.

Tudi za Cerkev na Slovenskem se sedaj pojavlja veliko vprašanje, kako pomagati evangeliju, da bo utripal tudi v novih razmerah, da bo zmogel še vedno vnašati znamenja svetosti in ljubezni do bližnjega. V javne institucije Cerkev nima dostopa in ne vpliva. Če bi že rada kaj pridobila od tega področja, se mora predstaviti kot ena izmed civilnih družb.

V Sloveniji kristjani nimamo druge izbire, kot da še naprej verjamemo v moč evangelija, ki lahko v vsakem človeku nagovarja njegove najbolj občutljive zmožnosti spoznavanja, čutenja in odločanja. V teh  zmožnosti domuje in deluje Bog s svojo veličastno in neizmerno milostjo.

Ob bližajoči 100 – letnici priključitve prekmurskih Slovencev k  matičnemu narodu katoličani v soboški škofiji ne moremo mimo dolžnosti, da v pomurski prostor vnašamo osvoboditev izpod duhovne tesnobe in obupa, ki se poraja iz brezupnega hrepenenja po begu iz žalosti, razočaranosti in končno iz našega Pomurja.

Na vsak način se moramo upreti okužbi z melanholijo in turobnostjo. Evangelij še vedno med ljudi prinaša globoko in neustavljivo veselje. Ne dovolimo si ostati šibki in čemerni sužnji svoje navidezne nemoči, da bi napravili kaj dobrega in veselega. Kristjani v Sloveniji nismo neko tuje pleme, ki bi v ta prostor vdrlo nekega dne s kiji in koli in je tu obstalo. Krščanstvo je na Slovenskem prisotno že od antike in obstalo je zato, ker je premagalo antično pogansko žalost, ki se je napajala samo z modroslovjem in umetnostjo. Krščanstvo pa vera v Kristusa, ki je prišel zato, da bi imeli življenje v izobilju. Krščanstvo je torej v vera v življenje, ki se ne neha s smrtjo, ampak se nadaljuje v nebesih.

Mučenec sv. Štefan je lep vzgled kristjana, ki je v sebi tako močno čutil moč življenja, da ga je to enostavno popeljalo v mistično izkušnjo srečanja s Kristusom, ki mu je prišel naproti, da ga povabi v večno in neminljivo življenje pri sebi v nebesih.

Dragi bratje in sestre! Iz jaslic nam kipi večno življenje. Želim vam in sebi, da bi okusili svežino, moč in blagodejnost tega vrelca!

Dobri Bog naj nam tudi na priprošnjo mučenca sv. Štefana, svetih bratov Cirila in Metoda, sv. Nikolaja in drugih slovenskih blaženih ohrani in poživlja našo domovino Slovenijo in vse Slovenke ter Slovence doma, v zamejstvu in v tujini.

Z nami naj hodi Mati Marija!

 

+ msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof