Gašper Blažič: Moji vtisi ob slovesnostih 100 letnice v Beltincih

Torej, ob slovesnostih v Beltincih želim dodati še nekaj svojih vtisov.

Kot že rečeno, je bila tudi pri maši v Beltincih t. i. VIP loža, kjer so sedeli predstavniki javnega življenja. Milan Kučan je imel središčno vlogo, kar pomeni, da so tudi predstavniki Cerkve v njem prepoznali glavnega šefa. Verjetno ne samo zato, ker je bil vodja glavnega odbora za pripravo državne proslave. Že samo dejstvo, da je bil povabljen, pove veliko. 
Zakaj govorim o tem? Pred leti sem delal intervju s sedaj že pokojnim Antonom Drobničem. Spraševal sem ga tudi o prvi slovesnosti v Kočevskem Rogu (8. julija 1990). Kot vsi vemo, je bila tam maša zadušnica, ki jo je vodil tedanji ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Po maši je sledil kulturni program in nagovor predsednika predsedstva RS Milana Kučana, ki je spregovoril v slogu svetopisemskega Pridigarja (»Je čas vojne in je čas miru…«). Najbolj medijsko izpostavljen trenutek je bil seveda takrat, ko sta si Kučan in Šuštar podala desnici, iz te geste so mediji slovesnost v Kočevskem Rogu naredili za »spravno slovesnost«, ki je dejansko na novo koncipirala SZDL-jevski model »enotnosti« – če sta si glavna akterja oz. naslednika strani v državljanskem spopadu podala desnici, je čas, da tisti iz druge strani priznajo enotnost in torej utihnejo, medtem ko se lahko »sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil« nadaljuje naprej. Torej, po vnosu »sprave« zloraba. Kar je priznal tudi Šuštarjev kasnejši tajnik dr. Anton Jamnik, ki je bil v času roške slovesnosti še kaplan v Kočevju. In se je potrdilo tudi na razglasitvi samostojne Slovenije, ko nadškof Šuštar ni dobil mikrofona za blagoslov lipe. 
Meni je pokojni Drobnič v intervjuju takrat povedal, da če bi bilo vse po zamisli Nove slovenske zaveze, Kučana v Kočevskem Rogu sploh ne bi bilo. Bila bi samo pogrebna maša za pobite domobrance. To in nič več. Zamisel, da se tja povabi Kučana, naj bi prišla s strani ljubljanske nadškofije (žal nisem dobil imen in priimkov teh, ki so to predlagali), češ brez njega bi bilo »preveč nevarno«, če pa bo on zraven, pa ne bo nič hudega. Pogrebna slovesnost v Rogu brez Kučana torej ne pride v poštev.
Ko danes razmišljam o tem, pa prihajam do spoznanja, da so na nadškofiji očitno vedeli, s kom imajo opravka, obstajal pa je dvojni interes – bili so nekateri kleriki, ki so bili na seznamu Udbe in so morali poskrbeti za navzočnost zadnjega partijskega šefa. Tisti drugi, ki niso sodelovali z Udbo, pa so morali zaradi preproste logike »varnosti« pristati na pritisk. Namreč, zakaj je bil Kočevski Rog (poleg sosednjih zaprtih območij Kočevske Reke in Gotenice) več desetletij »sveti gral« režimske mafije? Če bi bila tam zgolj morišča žrtev revolucije, to ne bi bil tak problem zanje. Vendar so v neposredni bližini imeli tudi posebej skrite specialne obrate za gojenje surovine za drogo ter njeno predelavo. Povedano na kratko: komunistična oblast se je povsem mirno ukvarjala s povsem kriminalnimi posli, da je lahko financirala svoje vladanje. In še danes slovenska javnost, razen zelo redkih posameznikov, ne ve ničesar o tem, kaj vse se skriva po slovenskih gozdovih (in zanimivo, zakaj je prav v zadnjem času toliko medvedov in volkov…) in koliko je drogeraška predelava še vedno stvar države (torej imamo opravka z enačajem med globoko in obstoječo institucionalno, torej »plitko« državo). 
Del tega zločinskega sistema je bil in je še vedno tudi Milan Kučan, ki je po Mačkovi smrti postal tudi vrhovni šef vsega tega. Ali, kot bi rekel dr. Stane Granda, »nekronan kralj Slovenije«. To, da je bila vmes osamosvojitev in prve večstrankarske volitve, je bolj kozmetika kot kaj drugega. Dolanc je leta 1972 v Splitu povedal vse bistveno (pa ne bom ponavljal, saj vsi poznamo njegov najbolj znan citat…). 
Ta zločinski sistem, ki se nadaljuje tudi po letu 1990 in prehaja iz latentne v neostalinistično fazo, je seveda močno ustrahoval predvsem kristjane in v njih razvil stockholmski sindrom, zato opažam zlasti med krščanskimi demokrati močne tendence po podzavestnem hlapčevstvu. Češ, moramo biti še hvaležni, da nas sedaj pustijo pri miru. Tudi sam sem jih dobil po glavi, češ naj kot kristjan pokažem več spoštovanja do našega prvega predsednika. Jaz pa se sprašujem, zakaj bi moral gojiti spoštovanje do mafijskih šefov. Zakaj bi se moral udinjati pred starimi komunističnimi nasilneži, ki skrbijo za to, da sistem nemoteno deluje naprej – ob vsakem večjem gradbenem projektu se davkoplačevalce oropa, denar pa leti v žepe (samo opazujte, kaj se dogaja s projektom druge cevi predora Karavanke), če pa želite brezplačno pomagati sosedu ali sorodniku denimo pri prekrivanju strehe, vas lahko doleti huda denarna kazen. Jaz se samo čudim, kako ponižno ljudje to prenašajo, kot da tako pač mora biti. Kako je že imel navado reči Peterle? »Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi, da bi se še kaj zgodilo.« 
In zaradi tega zločinskega sistema tudi Prekmurci trpijo. Čeprav je Kučan iz teh krajev doma. Ali pa prav zaradi tega. Smo res primerni zgolj za pobiranje drobtinic z gospodarjeve mize (primer raznih tovarn, ki bi morale že zdavnaj na smetišče zgodovine) ali smo pripravljeni, da napravimo ugodno okolje za vlaganja in nova delovna mesta? No, seveda tudi pod pogojem, da so plače manj obdavčene, da ne bo delavec Magne v Avstriji dobival plačo 1800 eur, pri nas pa za isto delovno mesto 800 eur. 
Na stoletnici Prekmurja bi sam povabil Kučana na mašo izključno pod pogojem, da se v imenu »njegovih« opraviči za zločine, tudi za uboj duhovnika Danijela Halasa, pa tudi za namerno zanemarjanja razvoja Prekmurja. Ker pa tega ni bilo, je spet obveljala lažna podoba enotnosti v smislu Kučanove »očetovske pripombe« nosilcem civilnega upora leta 1988: »Vsi smo v istem čolnu.« Na podlagi takšne »enotnosti« mi, butasti preostali, izgubljamo, Balkanski bojevnik pa nemoteno deluje.
Upam, da smo se razumeli.

Vir:Gašper Blažič Facebook