Franc Breznik: Zakaj se pristojni državni organi izmikajo poplačilu oškodovanja slepih otrok?

Poslanec SDS Franc Breznik je na Vlado Republike Slovenije, ki opravlja tekoče posle, naslovil pisno poslansko vprašanje v zvezi z upravičenostjo do dodatka za nego otroka za slepe otroke in odškodninskimi tožbami v zvezi s tem. Po njegovem mnenju je nedopustno, da morajo starši slepih otrok na sodišču dokazovati škodo, ki je nastala ob ukinitvi otroškega dodatka za nego otroka, država pa se z njimi pravda in sklicuje na nejasno zakonodajo in nedoločno informiranost pri uporabi materialnega prava.

Celotno poslansko vprašanje objavljamo v nadaljevanju.

Spoštovani,

po informacijah, s katerimi razpolagam, so bile v letu 2016 na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani po pooblastilih staršev 22 slepih otrok vložene odškodninske tožbe proti Republiki Sloveniji, Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter različnim centrom za socialno delo v Sloveniji (glede na pristojnost obravnavanja družin slepih otrok) zaradi izplačil denarnih zneskov, ki se gibljejo v razponih od 6.700 evrov do največ 29.200 evrov s pripadki.

Gre za odškodninske tožbe, katerih temelj izvira iz nezakonitega – protipravnega ravnanja države, ko je ta staršem slepih otrok s 1. 1. 2003, ko se je uveljavil nov Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), začela z odločbami Centrov za socialno delo ukinjati otroški dodatek za nego otroka. Dejstvo je, da dodatek za nego otroka pripada staršu po določbah Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP). Vendar je država od leta 2003 dalje, ko se je uveljavil ZPIZ-1, zavzela stališče, da je s tem, ko je ZPIZ-1 slepemu otroku uvedel pravico do pomoči in postrežbe, ugasnila pravica do dodatka za nego otroka po ZSDP. V praksi se je takrat začelo dogajati, da so zaposleni na centrih začeli pozivati starše slepih otrok, naj pridejo na centre. Ob tem so jih pozvali, da naj izberejo med pravico do dodatka za nego otroka in pravico do dodatka za pomoč in postrežbo. Pri tem so jim pojasnjevali, da jim obe pravici ne pripadata. Starši, ki so še nekaj časa dobivali oba dodatka, so morali denarne zneske iz naslova pravice za nego otroka državi zaleti vračati.

Ob tem velja poudariti, da je Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani 22. 3. 2012 v zadevi Psp 92/2012 izdalo sodbo, s katero je odločilo, da se pravici iz naslova dodatka za nego otroka in pravica iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo ne izključujeta. Gre za povsem dve različni pravici, različni tako po vsebini kot po upravičencu. Dodatek za nego pripada staršu oziroma družini zaradi povečanja potreb družine zaradi nege družinskega člana – slepega otroka, kar je povezano s povečanimi družinskimi stroški, pravica iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo pa je vezana na otroka in otroku pripada zato, ker je odvisen od vsakodnevne nege in pomoči odraslega člana gospodinjstva. Postalo je nesporno, da je država slepe otroke oškodovala s tem, ko jim je v preteklih letih odvzela pravico, ki pripada njihovim staršem – to je pravico do dodatka za nego otroka.

Žal pristojne institucije oziroma pristojni organi v Sloveniji omenjene situacije ne želijo urediti. Ob tem se izgovarjajo, da zakonodaja po uveljavitvi ZPIZ-1 v letu 2003 ni bila jasna in da uporaba  materialnega  prava, to je dveh zakonov, in sicer ZSDP in ZPIZ-1, ni bilo določno. Ob tem velja poudariti, da je danes zavzeto stališče, da je bil nesporazum o tem, ali se obe pravici izključujeta ali ne, res dokončno odpravljen v letu 2012, torej s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Psp 92/2012, vendar pa tudi po sprejemu te sodbe država ni ravnala nič narobe, saj se lahko dodatek za nego otroka vzpostavi samo na zahtevo starša in ne po uradni dolžnosti. Ob tem se zastavlja vprašanje, kako naj starši zahtevajo dodatek za nego otroka, če so bili posamično klicani na centre v predhodnih letih, kjer so jim uslužbenci v podpis dajali izjave, da se odpovedujejo dodatku za nego otroka, ker jim ta ne pripada več zaradi prejemanja dodatka iz naslova pomoči in postrežbe?

Menim, da gre za nedopustno oškodovanje otrok. Nedopustno je namreč, da morajo starši na sodišču dokazovati nastalo škodo, država pa se z njimi pravda in sklicuje na nejasno zakonodajo in nedoločno informiranost pri uporabi materialnega prava.

V zvezi s tem Vlado Republike Slovenije, ki opravlja tekoče posle, sprašujem naslednje:

1.   Kaj bodo storili Vlada Republike Slovenije oziroma pristojno ministrstvo in državni organi, da se omenjeno nedopustno oškodovanje slepih otrok uredi skladno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Psp 92/2012?

2.   Zakaj se pristojni državni organi izmikajo poplačilu v omenjenem primeru oškodovanja slepih otrok?

3. Ali bo država pristopila k poravnavi v omenjenem primeru nedopustnega oškodovanja slepih otrok oziroma ali bo kako drugače pristopila k ureditvi in kdaj?