Vse to bo možno na enem mestu v avtentičnem okolju, tam kjer se je vse skupaj snovalo,  dogajalo, odvijalo in mnogo tega  tudi zgodilo. Nov celjski zaklad kulturne dediščine, ki bo kot eden  od  unikumov  in raritet  na ogled in dostopno vsem od blizu in daleč. Slovenija  to potrebuje pa tudi ta del Evrope prav tako.

Slabih šest let potem, po  dotlej največjem  sprejetem izzivu, kljub vsem Scilam in Karibdam, podražitvam storitev in materiala, kljub sila omejenim finančnim sredstvom ter vsem preprekam in oviram, ki sodijo zraven,  je ekipa v dobro usklajenem in vzdrževanem  tempu, prišla do cilja.

S tem, ko smo že obstoječo muzejsko enoto (stekleni fotografski atelje) razširili na v celoti prenovljeno Pelikanovo hišo na Razlagovi ulici, se pravi tako na fotografski studio kot družinsko stanovanje ter kletne in podstrešne prostore, bo 25. aprila letos svoja vrata odprla Fotohiša Pelikan. Na ta nov muzejsko-kulturni objekt v skupnem obsegu več kot 600 m2 razstavnih in delovnih površin smo lahko v Muzeju novejše zgodovine, kot seveda v Celju, pa tudi po vsej Sloveniji  lahko ponosni.   Fotohiša Pelikan obogatila kulturno in turistično ponudbo našega mesta ter našla svoj prostor tudi na zemljevidu skupne evropske dediščine.

Dosežen cilj je pravzaprav nov štart

Fotografija in fotografska dediščina namreč  obiskovalce in uporabnike nagovarjata z vsebino, ki je del skupne evropske zavesti ter zgodovinskega in kolektivnega spomina, njen jezik pa ni omejen z nacionalnimi in državnimi mejami. Najbolj pa si seveda želimo, da bi vanjo vstopilo in v njej uživalo čim več someščanov in rojakov, tako sedanjih kot bodočih generacij. Kajti ravno v tem je glavni smisel in namen ohranjanja  naše kulturne dediščine in njenega predajanja zanamcem.

K uspešni izvedbi projekta so prispevali številni snovalci, podporniki in izvajalci. Gotovo pa ne bi bil izveden brez razumevanja in podpore potomcev družine Pelikan, Ministrstva za kulturo RS ter zlasti Mestne občine Celje, njenih strokovnih služb in obeh županov, tako nekdanjega Bojana Šrota kot aktualnega Matije Kovača. Zaposleni imajo tukaj tudi pomembno vlogo.

Konzervatorska stroka je opravila pomembno vlogo in je z roko v roki z muzealci naredila vse da je vse tako kot je  in da zadeva kljub potrebi po avtentičnosti «pije vodo«. Jutri bo 27 let (1997)od odprtja prenovljenega steklenega ateljeja. Od takrat naprej pa do  danes je zgodba prehodila dolgo pot.  Vsi so prispevali kolikor so največ lahko. Zato da bo od jutri naprej ta zgodba, kot zaokrožena celota začne funkcionirati kot nek unikum v teh naših prostorih.  Ta zgodba je vredna vsega truda in vredna da zanjo zve čim širši krog ljudi doma in v širnem svetu. Poleg vsega pomena za področje fotografije, se je tukaj  izučilo veliko  število fotografskih  mojstrov.

Ob vsem fotografskem delu in dediščine  obiskovalec bo imel možnost spoznati meščansko bivanjsko kulturo in dediščino. Skupaj  z odkupom hiše ter vseh faznih delih stane nekaj čez 800 tisoč EUR.

Zgodba mora živeti in zaživeti  svoje samostojno življenje. Tudi preko turistične ponudbe, promocije.  Seznanjanje  javnosti je del,  ki je zelo pomemben  da je prisotnost  v etru nepretrgana v  temu primerni obliki.

O tem kaj je pravzaprav pomenilo fotografiranje v času delovanja tega ateljeja in Pelikana samega zvemo o mnogočem povezanim z takratnim časom, predvsem da je lep čas to prestavljalo prestiž in da preko fotografije in fotografiranja  tudi pričanje  o družbenem dogajanju  in statusnim simbolom posameznikov in  družin  v danem okolju in času.

Vse kar bo potrebno od jutri dalje početi, ob obveznem vzdrževanju celotne Pelikanove hiše, je to,  da se glas o tem skorajda unikumu pri nas  in širših prostorov  izven naših meja,  širi na primeren način  ob vztrajni vsebinski promociji zgodbe  in resnice o tem.

Uspešna naj bo pot zgodbe na njeni dolgi in predvsem plodni poti doseganja ciljne publike. Glede na to kakšna ekipa je do sedaj  stala za tem projektom ni bojazni da ne bi »dete« muzejske kulture in dediščine shodilo zelo kmalu.

Vane T. Costa