Energetska samooskrba: interes presega zmožnosti omrežja

Zveza Potrošnikov Slovenije je objavila zanimiv članek o energetski samooskrbi.

Število samooskrbnih sončnih elektrarn pri nas se je v primerjavi z letom 2016, ko jih je bilo komaj 131, več kot postoterilo. Energetska draginja je, pričakovano, še dodatno povečala povpraševanje po samooskrbi, a trenutno ne državna politika ne elektroenergetsko omrežje ne omogočata razmaha sončnih elektrarn.

Nedopustno je tudi, da je prišlo do stanja, ko je naše elektrodistribucijsko omrežje prešibko, da bi preneslo večje število samooskrbnih sončnih elektrarn, zato nekateri distribucijski operaterji zavračajo njihov priklop na omrežje.

Visoke cene energije močno bremenijo vse potrošnike, še posebej najbolj ranljive, saj je skupni strošek za energijo za povprečno slovensko gospodinjstvo na drugem mestu, takoj za hrano.
Za zdaj ni videti, da bi se rast cen umirila, a tudi ko se bo, bodo cene energije ostale na občutno višji ravni, kot smo bili vajeni. Skrajni čas je, da začnemo razmišljati drugače.

S spremembo navad lahko prihranimo pri porabi energije

Z energetsko krizo se lahko spopademo z majhnimi koraki, denimo s spremembo navad, ki lahko pripomorejo k znatno manjši porabi energije v gospodinjstvu in s tem k manjšim stroškom:

• ugasnimo luči, ko zapustimo prostor,
• pralni in pomivalni stroj vključimo v času nižje tarife,
• porabnike električne energije izključimo iz omrežja, ko jih ne potrebujemo,
• pozimi temperaturo v prostoru znižajmo za stopinjo ali dve,
• poleti ne pretiravamo s hlajenjem …

To so res majhni koraki, a prihranki niso zanemarljivi. Dolgoročna rešitev pa je neodvisnost od nihanj cen energije na trgu, ki nam jo zagotavlja samooskrba iz obnovljivih virov.

Naložba v sončno elektrarno se vam povrne v približno 7 letih

Pravilno dimenzionirana samooskrbna sončna elektrarna proizvede dovolj električne energije za vse potrebe gospodinjstva in za delovanje vseh naprav v njem. Deluje vse dni v letu, razen ko jo pokrije sneg in ponoči.

Ob visoki oblačnosti deluje s polovično zmogljivostjo, ob zelo močni le z 20-odstotno, ampak deluje. In sonca, ki je obnovljiv vir energije, imamo pri nas dovolj, saj je Slovenija enakomerno osončena in ima velik potencial za izkoriščanje sončne energije.

Naložba v sončno elektrarno se v povprečju povrne v približno sedmih letih (ob trenutnih cenah električne energije) in dolgoročno prinaša velike prihranke, tudi do 50-odstotne v 30 letih uporabe, kolikor je njena življenjska doba.

Poleg tega ima hiša z elektrarno na strehi večjo vrednost na nepremičninskem trgu. Dodajmo še, da z odločitvijo zanjo prispevamo tudi k zelenemu prehodu, ki je eden od pomembnejših ciljev Evropske unije, torej tudi naše države.

Preberite več: Konec leta 2023 nov način obračunavanja omrežnine

Brez subvencij Eko sklada, kljub energetski krizi

V času energetske krize smo v Sloveniji ostali brez subvencij Eko sklada za samooskrbo. Poleg tega je naše elektrodistribucijsko omrežje prešibko, da bi preneslo večje število samooskrbnih sončnih elektrarn, zato nekateri distribucijski operaterji zavračajo priklop. Po našem mnenju je nedopustno, da je do takšnega stanja sploh prišlo.

Medtem je Evropska komisija sredi maja letos predstavila ambiciozen načrt za hitrejši prehod na obnovljive vire, ki naj bi bil hkrati nekakšen »pospešek« evropskemu zelenemu dogovoru in s katerim naj bi se EU znebila odvisnosti od ruskih fosilnih goriv do leta 2027.

Nihanje cen električne energije, usmerjenost v trajnostni razvoj in stroškovna učinkovitost so razlogi, ki so v zadnjih letih pripomogli k opaznemu porastu števila sončnih elektrarn pri nas. V zadnjih mesecih je zaradi ogromnega povišanja zneskov na računih za elektriko zanimanje zanje še naraslo.

Eko sklad pa je zadnji poziv za nepovratne spodbude za samooskrbne sončne elektrarne objavil sredi lanskega decembra, takrat je bilo v okviru poziva na voljo 3 milijone evrov. Na podlagi finančnega in poslovnega načrta je bilo za letošnje leto zagotovljenih še 8 milijonov evrov. Skupaj torej 11 milijonov evrov.

Če upoštevamo, da Eko sklad investitorjem v povprečju izplača 2100 evrov subvencije, bi zgoraj omenjeni znesek 11 milijonov zadoščal za okrog 5200 samooskrbnih sončnih elektrarn. A le pod pogojem, če bi bilo zanimanje zanje podobno lanskemu.

Lani je namreč Eko sklad izplačal 11,78 milijona evrov subvencij za 5306 sončnih elektrarn, kar je skoraj dvakrat toliko kot leta 2020, ko je bilo za 3148 sončnih elektrarn izplačanih 6,53 milijona evrov.

Interes potrošnikov je očitno presegel pričakovanja Eko sklada. Letos so do začetka marca prejeli več kot 9000 vlog (lani v celem letu 8000), kar pomeni, da je bilo »rezerviranih« že vseh 11 milijonov evrov.

Novega poziva kljub obljubam infrastrukturnega ministrstva in pozivom ministra, naj se gospodinjstva v čim večji meri odločajo za samooskrbo in s tem energetsko neodvisnost, še ni na obzorju. Res je v okviru sklada za podnebne spremembe zagotovljenih dodatnih 15 milijonov evrov, vendar ti niso namenjeni za nov javni poziv – ta denar bo porabljen za subvencije za tiste vlagatelje, ki so pravočasno oddali vlogo na marca zaprt poziv.

V nehvaležnem položaju so se znašli predvsem tisti investitorji, ki so že začeli postopek za postavitev sončne elektrarne, ker so računali na subvencijo, a so zaradi predčasnega zaprtja poziva ostali praznih rok.

Dolgo čakanje na soglasje

Za postavitev sončne elektrarne ni potrebno gradbeno dovoljenje, je pa treba pridobiti soglasje lastnikov ali solastnikov stavbe in soglasje, ki ga izdaja Sistemski operater distribucijskega omrežja (SODO), v praksi pa ga izdajo pooblaščeni distribucijski operaterji.

Ti, kot pojasnjujejo na SODO, samostojno, skladno s stanjem distribucijskega sistema na konkretni lokaciji in skladno s pravili iz SONDSEE (Sistemska obratovalna navodila za distribucijski sistem električne energije), odločajo o priključitvi na distribucijski sistem.

Rok za izdajo soglasja za priključitev samooskrbne sončne elektrarne v omrežje je sicer 30 dni, a čakalna doba se je zaradi povečanega povpraševanja v zadnjih mesecih krepko podaljšala, tudi na več mesecev, kljub prerazporejanju zaposlenih z namenom, da bi jo skrajšali.

Najdlje na soglasje za priključitev na distribucijski sistem čakajo investitorji na območju Elektra Maribor, od tri do štiri mesece. Na območju Elektra Primorska, kjer je bila lani povprečna čakalna doba za izdajo soglasja 60 dni, investitorji letos čakajo okrog 50 dni. Na območju Elektra Ljubljana v povprečju čakajo 40 dni, na območju Elektra Celje 31 dni, na območju Elektra Gorenjska pa od nekaj dni do enega meseca.

Postopek in s tem čas čakanja na izdajo soglasja narekujejo tudi administrativni postopki. Na splošno velja, da distiributer vlogo investitorja v treh dneh vnese v informacijski sistem, jo pregleda in če je nepopolna, investitorja pozove, da jo dopolni.

Nato izdela elektroenergetsko analizo o možnosti priključitve samooskrbne sončne elektrarne na omrežje, kar običajno traja deset dni. Če je priključitev možna, v 15 dneh izda soglasje za priključitev.

Zavrnjenih vse več soglasij za priključitev

Soglasje za priključitev na distribucijski sistem je treba pridobiti pred začetkom izvajanja naložbe in velja dve leti. Pridobljeno soglasje pa še ni zagotovilo, da bo sončno elektrarno tudi v resnici mogoče priključiti na omrežje – lahko se namreč zgodi, da bo omrežje takrat, ko bo sončna elektrarna končana in pripravljena na priključitev, preveč zasedeno. In ravno to se zdaj dogaja.

Po izdaji soglasja mora distributer pripraviti še pogodbo o priključitvi. Če priključitev ni mogoča, vlagatelja seznani s stanjem na omrežju in postopki, ki jih mora (distiributer) izvesti, da bo priključitev mogoča, ter ga pozove k podaji izjave. V osmih dneh po seznanitvi investitorja z razlogi zavrnitve distributer izda odločbo o zavrnitvi priključitve.

In medtem ko se na eni strani število vlog (tudi) zaradi spodbud države za naložbe v samooskrbno elektrarno povečuje, na drugi strani distributerji zavračajo vse več soglasij za priključitev v omrežje.

Razlog: omrežje za distribucijo električne energije ni bilo grajeno za priključevanje tolikšnega števila novih proizvodnih virov. Načrtovano in grajeno je bilo za priključevanje odjema in ne proizvodnje, zato ima omejeno zmogljivost za priključevanje proizvodnih virov.

Fotovoltaika na vsako streho

Evropska komisija je sredi maja predstavila načrt za hitrejši prehod na obnovljive vire, ki naj bi bil hkrati nekakšen »pospešek« evropskemu zelenemu dogovoru, z njim pa naj bi se EU znebila odvisnosti od ruskih fosilnih goriv do leta 2027.

Za naložbe v obnovljive vire bo državam članicam namenila 300 milijard evrov neporabljenh sredstev iz sklada za obnovo po pandemiji. Od leta 2025 bodo tako na komercialnih in javnih zgradbah v EU obvezne sončne elektrarne, od leta 2029 pa tudi na vseh novih in prenovljenih stanovanjskih zgradbah.

Do leta 2025 naj bi tako v EU namestili več kot 300 gigavatov fotovoltaičnih elektrarn, kar je dvakrat toliko kot leta 2020, do leta 2030 pa naj bi jih namestili več kot 500 gigavatov, s čimer naj bi EU zadostila 45 odstotkov svojih potreb po energiji.

Komisija predlaga tudi bolj ambiciozen cilj zmanjšanja porabe energije v EU: z gradnjo energijsko varčnejših stavb in prenovo obstoječih naj bi do leta 2030 prihranili 13 odstotkov energijske porabe (aktualni cilj je bil 9 odstotkov). Dodatnih pet odstotkov bi prihranili še z varčnejšo uporabo klimatskih in grelnih naprav.

Vse lepo in prav, vprašanje pa je, ali je omrežje pripravljeno na tolikšno proizvodnjo iz obnovljivih virov. Za slovensko omrežje vemo, da ni. Fotovoltaika na vsako streho je zato sicer politično zelo lepa izjava, ki pa jo je v trenutnih razmerah v praksi skoraj nemogoče uresničiti. Rešitev bi lahko bile energetske skupnosti, ki jih je v EU že precej, pri nas pa si šele utirajo pot.

Zaključek: zaostajamo pri zelenem prehodu

Kako bomo torej pospešili zeleni prehod, obvladovali (pričakovano!) povečanje novih priklopov sončnih elektrarn in zmogljivejših naprav v omrežje ter polnili čedalje več električnih vozil?
Na Gospodarskem interesnem združenju distribucije električne energije (GIZ DEE) sicer napovedujejo, da bodo v prihodnjih desetih letih največji delež vlaganj namenili izboljšanju distribucijskega elektroenergetskega omrežja ter širitvi in okrepitvi že zgrajenega.

S tem naj bi omogočili priključevanje novih odjemalcev, povečanje odjema in električne moči obstoječih odjemalcev ter priključevanje razpršenih proizvodnih virov. Vsaj deset let prepozno, mar ne?

Ker so pristojni »zaspali«, ceno zdaj plačujejo (okoljsko) ozaveščeni potrošniki, ki bi v svojih gospodinjstvih radi uporabljali obnovljive vire, pa jim je to v trenutnih razmerah onemogočeno.

Besedilo: Barbara Primc

 

vir: https://www.zps.si/okolje-topmenu-320/clear-x/11390-energetska-samooskrba-interes-presega-zmoznosti-omrezja